Appeal dismissed; creditor's consent to debt assumption requires clear notification and invitation to consent under ZOR. Creditor's consent to debt assumption requires clear notification and invitation to consent under ZOR. Creditor's consent to debt assumption requires clear notification and invitation to consent under ZOR.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka

odločbe) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V kolikor upnik ni jasno in nedvoumno obveščen o prevzemu dolga in

pozvan k privolitvi vanj, prevzem izpolnitve od prevzemnika nima

učinka privolitve v smislu 3. odst. 446. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 99/00189, z dne

16.6.1999 v 1. točki izreka za znesek 650.364,30 SIT in za zakonske

zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do

plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 99.152,60

SIT (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna

povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini

sodne takse 15.200,00 SIT (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni navedlo

razlogov za svoje zaključke, da tožena stranka ni izkazala prevzema

dolga. Prvostopno sodišče je svoje zaključke temeljilo na oceni, da

obvestilo z dne 22.1.1997 ne izkazuje, da sta upravnika (C. d.o.o. in

P. d.o.o.) prevzela vtoževani dolg. Njun naslov na vtoževanih

računih pa je ocenilo zgolj kot naslov za dostavo računov in tako

sledilo trditvam tožeče stranke, da sta upravnika zgolj prevzemnika

izpolnitve obveznosti tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja s takšno oceno prvostopnega sodišča. V

obvestilu z dne 22.1.1997 (priloga A18) C. d.o.o. sicer navaja, da je

s pogodbo o upravljanju P.O. L. na L. 4, prevzel vse obveznosti

skupnega pomena ter, da se s to izjavo obvezuje poravnavati terjatve

tožeče stranke do navedenega objekta, ki jih v nadaljevanju tudi

navaja. Vendar pa je navedena izjava podpisana le s strani upravnika,

C. d.o.o. in zato še ne dokazuje trditev tožene stranke o obstoju

pogodbe med dolžnikom in C. d.o.o. o prevzemu dolga. Za pogodbo o

prevzemu dolga sicer res ni predpisana pisna oblika, vendar pa

domneva iz 3. odst. 446. člena ZOR, na katero se sklicuje tožena

stranka, učinkuje le, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik

obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi (tako

dr. Miha Juhart, stran 613 Obligacijskega zakonika s

komentarjem (splošni del) GV Založba, Ljubljana 2003). Česa takega

tožena stranka niti ni zatrjevala. Zato zgolj dejstvo prevzema

izpolnitve od prevzemnika sama po sebi še ne dokazuje, da je upnik v

spremembo dolžnika privolil. Upnik je že na podlagi splošnega

pravila, da lahko izpolnitev opravi vsakdo, če se dolžnik s tem

strinja, dolžan sprejeti prevzemnikovo izpolnitev (3. odst. 296.

člena ZOR). V kolikor upnik ni jasno in nedvoumno obveščen o prevzemu

dolga in pozvan k privolitvi vanj, prevzem izpolnitve od prevzemnika

nima učinka privolitve v smislu 3. odst. 446. člena ZOR. Ob povedanem

izpis prilivov, ki ga je predložila tožeča stranka zgolj kot prilogo

delnega umika izvršilnega predloga (in ne tožena stranka v podporo

svojih trditvam), ni pravno odločilen dokaz o obstoju domneve o

privolitvi v prevzem dolga.

Še manj dokazuje trditve o prevzemu dolga dopis G. G. d.d. z dne

10.11.1997, s katerim je tožena stranka zgolj obvestila tožečo

stranko, da je skupne prostore objektov P3, P4 in P5 v BS1/5 -

K.P. prevzel v upravljanje P. d.o.o., Ljubljana ter jo prosila, da

račune dostavlja upravljalcu skupnih prostorov, kar je v prid

trditvam tožeče stranke, da sta upravnika zgolj prevzemnika

izpolnitve, ter trditvam, da je njuna navedba na vtoževanih računih

zgolj naslov za dostavo računov. Zato ni moč sprejeti trditev

pritožnika, da je tožeča stranka z navedbo upravnikov na računih

pristala na spremembo dolžnika.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno in

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh predlaganih

dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res

podala predlog za zaslišanje Z.V. in J.K., vendar le glede razmerja

med toženo stranko in upravnikoma. Ker pa je pravno odločilno

vprašanje, ali je tožeča stranka privolila v zatrjevani prevzem dolga

in ali je bila ob zatrjevanem prevzemu sploh jasno in nedvoumno

obveščena, v tej smeri pa zaslišanje ni bilo predlagano, izvedba

dokaza s predlaganim zaslišanjem ne bi pripomogla k razjasnitvi

odločilnega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče torej ni zmotno in

nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker predlaganih dokazov ni

izvajalo.

Ker torej tožeča stranka privolitve upnika oziroma obstoja domneve o

privolitvi tega v prevzem dolga ni izkazala, je prvostopno sodišče

pravilno materialnopravno zaključilo, ko je preostalemu delu

tožbenega zahtevka tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni

storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti

tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo potrdilo (1. in 3. točka izreka odločbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.