Appeal partially allowed; contract not rescinded but procedural errors require retrial on counterclaim.

Pritožba zoper točko I/1 izreka se zavrne in se sodba v tem delu

potrdi.

Pritožbi zoper točko II. izreka se ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v tem obsegu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Pogodba se tudi ne šteje za razdrto, saj tožeča stranka ni zatrjevala

dejstev, ki bi ustrezala dejanskim stanovom, v katerih se pogodba po

zakonu šteje za razdrto (3. točka 126. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna

plačati znesek 67.320,00 SIT z obrestmi (točka I/1 izreka) ter

zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 67.320,00 SIT (točka

I/2 izreka). Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene

stranke, tožeče po nasprotni tožbi, in tožeči stranki naložilo, da je

dolžna plačati toženi stranki znesek 92.639,30 SIT z obrestmi (točka

II/1 izreka) in znesek 67.320,00 SIT z obrestmi (točka II/2 izreka)

ter pravdne stroške v znesku 214.400,00 SIT z obrestmi (točka II/3

izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke

v celoti ugodi, zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi in

toženi stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka z

obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba

izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le

zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne

uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča

stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, ki ob povedanem ni dopusten. Zato

pritožbeno sodišče ne more upoštevati njenih navedb, s katerimi

posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče.

K pritožbi zoper točko I/1 izreka izpodbijane sodbe:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za

plačilo zneska 67.320,00 SIT, kolikor je tožeča stranka plačala

toženi stranki kot kupnino za štiri injektorje (ta pa ji injektorjev

ni izročila), z utemeljitvijo, da tožeča stranka pogodbe ni razdrla,

da zato pogodba še vedno velja in da bi zato morala tožeča stranka

zahtevati od tožene stranke izpolnitev obveznosti in ne vračila

kupnine. Ugotovilo je, da je tožeča stranka najprej zahtevala

izročitev štirih injektorjev, na naroku 14.12.1995 pa je modificirala

tožbeni zahtevek tako, da izročitve injektorjev ni več zahtevala,

zahtevala pa je plačilo zneska 67.320,00 SIT z obrestmi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da

tožeča stranka pogodbe ni razdrla, ter da pogodba še vedno velja.

Pogodba se tudi ne šteje za razdrto, saj tožeča stranka ni zatrjevala

dejstev, ki bi ustrezala dejanskim stanovom, v katerih se pogodba po

zakonu šteje za razdrto (3. točka 126. člena ZOR). Trditve tožeče

stranke, da je bila izpolnitev pogodbe v določenem roku bistvena

sestavina pogodbe, pa so neupoštevne pritožbene novote, saj jih je

tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi zoper sodbo prvostopnega

sodišča opr.št. VII Pg 222/98 z dne 12.1.2000, ki je bila izdana že

po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 in bila

s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cpg 603/2000 z dne

11.4.2001 razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Tožeča stranka bi upoštevaje določilo 3. odstavka 499.

člena ZPP lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze le do

izdaje navedene odločbe. Zato je v skladu z določilom 1. odstavka

286. člena ZPP za trditve o tem, da je bil rok bistvena sestavina

pogodbe, prekludirana. Ni pa tudi navedla, da jih brez svoje krivde

ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do

konca obravnave ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP.

Stališče prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka morala zahtevati

prvenstveno izročitev injektorjev in šele potem povrnitev plačane

kupnine, je sicer pravno zmotno, saj po določilu 124. člena ZOR lahko

druga stranka, če ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni

določeno kaj drugega, zahteva izpolnitev obveznosti ali pod pogoji iz

naslednjih členov, razdre pogodbo z nnavadno izjavo, kolikor ni

razdrta po samem zakonu. V primeru razdrtja pa ima stranka pravico do

vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR). Vendar pa

navedeno na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni vplivalo,

saj je prvostopno sodišče, upoštevaje da tožeča stranka pogodbe ni

razdrla, pravilno materialnopravno zaključilo, da tožbeni zahtevek za

vračilo kupnine ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper

točko I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu

potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe:

Prvostopno sodišče je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene

stranke za plačilo zneska 67.320,00 SIT s pripadki in zneska

92.639,00 SIT s pripadki. Tožena stranka z navedenima zneskoma

vtožuje plačilo monitorjev, ki naj bi jih dobavila in zamenjala pri

tožeči stranki, v znesku 53.200,00 SIT in obresti od navedenega

zneska v obračunanem znesku 106.759,30 SIT, skupaj 159.959,00 SIT.

Ugotovilo je, da je tožena stranka oba monitorja zamenjala leta 1991

ter da zato terjatev tožene stranke ni zastarala. Nadalje je

ugotovilo, da je tožena stranka vtoževani račun izdala 12.11.1991, po

opravljenem delu ter nato zaključilo, da tožeča stranka ni plačala ne

monitorja, vgrajenega v letu 1990, niti monitorja vgrajenega v letu

1991. Takšne ugotovitve prvostopnega sodišča so si nasprotujoče, saj

je prvostopno sodišče najprej ugotovilo, da sta bila oba monitorja

zamenjana v letu 1991, nato pa, da je bil en monitor vgrajen v letu

1990, drugi pa v letu 1991. Podana je torej bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta bila monitorja zamenjana v

letu 1991 pa je tudi v nasprotju s trditvami tožene stranke, saj je

le-ta trdila, da je en monitor vgradila v letu 1990, drugega pa v

letu 1991 (list.št. 36). Ugotovitev o tem, kdaj sta bila monitorja

zamenjana, je glede na triletni zastaralni rok, ob dejstvu, da je

bila nasprotna tožba vložena 18.5.1994, odločilnega pomena za

odločitev o ugovoru zastaranja.

Protispisna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da

tožeča stranka ne zanika trditve tožene stranke, da je bila terjatev

tožene stranke proti tožeči stranki za plačilo obeh monitorjev

novelirana in da je bil sklenjen ustrezen dogovor, da tožena stranka

izda tak račun, kot ga uveljavlja z nasprotno tožbo. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je tožena trdila (list.št. 26), da je dne

20.11.1991 tožeči stranki izdala račun št. 57/91 z valuto 28.11.1991,

ki se je glasil na dobavo in zamenjavo monitorja na procesnem

računalniku za vodenje procesa sušenja in sicer za dva komada. Cena

za en komad je bila 21.600,00 SIT, torej za dva komada 43.200,00 SIT.

Vrednost oziroma znesek po tem računu je bil izračunan na osnovi

tolarske protivrednosti DEM v takratnem obdobju. Tožena je nadalje

trdila, da so pri tožeči stranki pojasnjevali, da težko opravičijo v

podjetju nakup dveh monitorjev za mikroprocesor in da predlagajo, da

tožeča stranka izda račun le za en komad monitorja z ustrezno

montažo, kjer pa bo cena vsebovala vrednost obeh zamenjanih

monitorjev z montažo. Tožena je samo v skladu z dogovorom spremenila

celotni znesek za plačilo in sicer v skladu s spremembo vrednosti DEM

proti tolarju na znesek 53.200,00 SIT. Tožeča stranka je na takšne

trditve tožene stranke odgovorila (v vlogi z dne 27.1.1995) s

trditvami, da tožena stranka ne navaja imen in priimkov delavcev

tožeče stranke, ki naj bi toženo stranko prosili, naj izstavi nov

račun z novo vsebino, češ da ne morejo opravičiti dobave dveh

monitorjev in ki naj bi se izgovarjali na likvidnostne težave tožeče

stranke. S tem pa je tožeča stranka smiselno zanikala trditve tožene

stranke o sklenjenem dogovoru. Prvostopno sodišče pa tudi ni

obrazložilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je ocenilo, da

je bila terjatev novelirana. Prvostopna sodba v tem delu torej nima

razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 379. člena

ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka med drugim

trdila, da je tožena stranka zamenjala monitorje s starimi monitorji

in jih zaračunala po previsoki ceni, saj je bila cena monitorja v

času obračuna 4.680,00 SIT, v ceno pa tudi ni vkalkulirala njenega

monitorja, ki ga je odpeljala pri prvi menjavi (list.št. 18). Odločba

prvostopnega sodišča o navedenih trditvah tožeče stranke, ki bi lahko

bila odločilnega pomena za utemeljenost tožbenega zahtevka, zlasti

glede višine le-tega, nima razlogov (14. točka 2. odstavka 339. člena

ZPP).

Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče zmotno

uporabilo materialno pravo, saj je toženi stranki prisodilo obresti

od obresti (procesne obresti) že pred vložitvijo nasprotne tožbe, kar

ni v skladu z določbo 2. odstavka 279. člena ZOR.

Ker je torej prvostopna sodba glede odločitve o nasprotnem tožbenem

zahtevku obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega

postopka, prvostopno sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno

pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu

ugodilo, izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena

ZPP). Prvostopno sodišče naj v novem postopku odpravi

pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in o

zadevi ponovno odloči.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3.

odstavek 165. člena ZPP).