Appeal partially allowed; first instance court violated procedure by failing to disclose theory of case regarding debt assignment.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. točka izreka) se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba proti sklepu o nedovolitvi subjektivne

spremembe tožbe zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (1.

točka izreka).

[JEDRO]

Pravilnost uporabe relevančne ali irelevančne teorije v primeru

odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda je odvisna od

konkretnih okoliščin primera. Zato je po stališču pritožbenega

sodišča, sodišče prve stopnje dolžno v postopku na prvi stopnji

pravdnima strankama razkriti, katero teorijo bo uporabilo in jim

predočiti tiste okoliščine, zaradi katerih šteje, da je uporaba

izbrane teorije primerna. Šele na podlagi takšnega razkritja imajo

namreč stranke možnost ustrezno prilagoditi svoje zahtevke in

obrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje ni

izvajalo postopka na zgoraj opisani način. To pa pomeni, da je

strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je storilo

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339.

člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dovoli subjektivne spremembe

tožbe (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. Ig 98/07930 z dne 4.5.1999 je razveljavilo in

zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 397.558,60 SIT z

zamudnimi obresti do plačila in za zamudne obresti od devetih

različnih zneskov od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter za

izvršilne stroške v višini 95.947,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2.

točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi

stranki njene pravdne stroške v višini 159.880,00 SIT (3. točka

izreka).

Zoper odločbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi

je navedla, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala

tožeča stranka glede na dejstvo, da je med pravdo odtujila

uveljavljano terjatev prilagoditi tožbeni zahtevek. Kaj takšnega ni

bila dolžna storiti glede na določbo 1. odst. 190. člena ZPP. Sodišče

prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da

pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče

zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno uteneljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku na

prvi stopnji trdila, da je med postopkom odtujila terjatev, katere

plačilo je v predmetni zadevi uveljavljala od tožene stranke. Hkrati

je ugotovilo, da v njen predlog, da namesto nje vstopi v pravdo

pridobiteljica terjatve družba T. d.o.o., K., ni privolila tožena

stranka. Zato je pravilno ravnalo, ko ni dovolilo predlagane

subjektivne spremembe tožbe, saj je za njeno dopustnost izrecno v

določbi 2. odst. 190. člena ZPP predpisana privolitev tožene stranke.

Zaradi navedenega je neupoštevna pritožba v delu, s katerim izpodbija

navedeni sklep sodišča prve stopnje.

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka med pravdo odsvojila vtoževano

terjatev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeči

stranki prenehalo stvarnopravno upravičenje uveljavljati izpolnitev

le-te za sebe, saj je terjatev materialnopravno prešla na

pridobitelja kot njenega singularnega pravnega naslednika. Po določbi

1. odst. 190. člena ZPP pa takšna sprememba ni ovira, da se pravda ne

dokonča med istima strankama. To pomeni, da stranki v tem postopku

ostaneta procesno legitimirani ne glede na spremenjen

materialnopravni položaj. O tem, kako naj se sprememba

materialnopravnega položaja strank upošteva pri vsebini sodbe, ki je

izdana po odtujitvi predmeta pravde pa se v sodni praksi uporabljata

dve teoriji (relevančna in irelevančna), glede na okoliščine

posameznega primera in upoštevajoč, na kateri strani je prišlo do

odtujitve. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve

stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti relevančno

teorijo, po kateri bi morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni

zahtevek nastali odsvojitvi. Glede na ugotovljeno odsvojitev tožeča

stranka za sebe ne more uveljaviti terjatve, tudi ne v eventualno

sledeči izvršbi. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je v predmetnem

primeru potrebno upoštevati materialno pravne značilnosti cesije, na

podlagi katere je prišlo do prenosa vtoževane terjatve. Glede na njih

mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na

ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do

cesionarja (421. člen OZ). To pa bilo toženi stranki onemogočeno v

primeru, da bi sodišče prve stopnje uporabilo irelevančno teorijo.

Zato je pritožbeno stališče, da ni bila dolžna prilagoditi tožbenega

zahtevka zmotno.

Kot je bilo rečeno je pravilnost uporabe relevančne ali irelevančne

teorije v primeru odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda,

odvisna od konkretnih okoliščin primera. Zato je po stališču

pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dolžno v postopku na prvi

stopnji pravdnima strankama razkriti, katero teorijo bo uporabilo in

jim predočiti tiste okoliščine, zaradi katerih šteje, da je uporaba

izbrane teorije primerna. Šele na podlagi takšnega razkritja imajo

namreč stranke možnost ustrezno prilagoditi svoje zahtevke in

obrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje ni

izvajalo postopka na zgoraj opisani način. To pa pomeni, da je

strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je storilo

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339.

člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo,

razveljavilo izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka) in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1.

odst. 353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za

končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).