Appeal dismissed; excessive liquidated damages clause is valid unless proven unfair, not void ab initio.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijani 1. in 3.

točki izreka potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tako kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo

splošnih pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih

pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna,

ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega

dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik.

Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še

zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/05833 z dne

29.8.2002 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 40.936,00 SIT z

obrestmi in v celoti v 3. točki izreka (1. točka izreka). V

preostalem delu, to je v 1. točki izreka za glavnico v znesku

24.561,60 SIT z obrestmi pa je sklep o izvršbi razveljavilo in

tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Toženi

stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne

stroške v višini 6.993,75 SIT (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka)

pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi v celoti,

tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka z

obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v

sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku,

v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi

zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Tožena

stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, ki ob povedanem ni dopusten. Zato

pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožnikovih navedb, ki se

nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

Prvostopno sodišče je določbo 8. čl. Splošnih poslovnih pogojev

tožeče stranke, ki je podlaga vtoževani terjatvi in po kateri je

naročnik (tožena stranka) v primeru, če prekliče svoje naročilo,

dokler je izbris objave tiskarsko-tehnično še mogoč, dolžan plačati

izdajatelju (tožeči stranki) 80% prvotne bruto vrednosti naročila kot

pavšal, pravno pravilno opredelilo kot dogovor o odstopnini (1. odst.

82. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). S

takšno pravno opredelitvijo omenjene določbe se strinja tudi

pritožnik, meni pa, da je zaradi višine določene odstopnine (80% od

vrednosti naročila) nepravična in pretirano stroga, da je v nasprotju

z dobrimi poslovnimi običaji, kar ima skladno z določbo 143. čl. ZOR

za posledico ničnost oziroma sodno zavrnitev njene uporabe.

Prvostopno sodišče je ocenjevalo trditve tožene stranke v smislu

zatrjevane ničnosti po 1. odst. 143. čl. ZOR in zaključilo, da

določba 8. čl. Splošnih poslovnih pogojev ne nasprotuje dobrim

poslovnim običajem in morali niti namenu pogodbe. Pritožbeno sodišče

soglaša s takšnimi zaključki prvostopnega sodišča. Tožeča stranka je

namreč utemeljevala vtoževano odstopnino in višino le-te s trditvami,

da je takoj po naročilu pristopila k izdelavi odtisa in pripravi

objave, da so ji v zvezi s tem že nastali določeni stroški in da je

prav zaradi tovrstnih situacij v splošne pogoje vnesla določilo za

primere, ko naročnik prekliče naročilo. Višino odstopnine je torej

utemeljevala s postopkom priprave oglasa in stroški, nastalimi v

zvezi s tem, torej stroški, ki nastanejo do same objave oglasa.

Sporna določba, pa upoštevaje navedene trditve in naravo naročene

storitve, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni nična.

Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da ni bistvo (namen) odstopnine

(zgolj) v povračilu stroškov, ki nastanejo stranki, ki je že

pristopila k izpolnitvi pogodbe, temveč v tem, da pogodbenik, ki

odstopi od pogodbe, plača nasprotniku več, kot bi mu moral ob

razdrtju pogodbe po določbah ZOR. Pritrditi je prvostopnemu sodišču

tudi, da ne gre za oderuško pogodbo, tožena stranka pa vseh elementov

oderuštva niti ni zatrjevala.

Res je, kot pravi pritožnik, da se šteje, da je stranka, ki je

splošne pogoje sprejela, v pogodbenem odnosu močnejša in ima možnost

drugi stranki vsiliti lastne pogoje. Prav varstvu te, šibkejše

stranke, pa je namenjena določba 143. čl. ZOR, tako prvi kot drugi

odstavek, po katerem sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil

iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali

tistih določil, na podlagi katerih ona izgubi pravice iz pogodbe ali

roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Tako

kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo splošnih

pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih

pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna,

ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega

dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik. Določba 2. odst.

143. čl. ZOR namreč daje sodišču možnost, da zniža določeno

odstopnino na pravično oziroma takšno, da ni pretirano stroga za

stranko. Določbe, da sodišče lahko "zavrne uporabo posameznih določil

iz splošnih pogojev", ni moč razlagati tako, kot to meni pritožnik in

sicer, da lahko sodišče zavrne le uporabo celotnega določila o

odstopnini, torej uporabo samega dogovora o odstopnini, ki sicer za

pogodbeni stranki ni sporen, temveč da sodišče zavrne uporabo določbe

o odstopnini v takšni višini, ki je nepravična za drugo stranko.

Nepravična je namreč lahko tudi le višina odstopnine. Prvostopno

sodišče je torej utemeljeno znižalo odstopnino. Pri tem je kot

materialnopravno podlago za znižanje sicer navedlo določbo 4.

odstavka 80. člena ZOR, ki govori o zmanjšanju are in določbo 274.

člena ZOR, ki govori o zmanjšanju pogodbene kazni, kar pa glede na

to, da mu v danem primeru znižanje odstopnine omogoča določba 2.

odstavka 143. člena ZOR, ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je pavšalno

znižalo odstopnino in da svoje odločitve ni obrazložilo. Prvostopno

sodišče je znižalo odstopnino upoštevaje pri tem trditve tožeče

stranke o stroških, ki naj bi ji nastali, čas preklica naročila ter

vrednost in pomen predmeta obveznosti. Ob upoštevanju navedenih,

pravno odločilnih dejstev in okoliščin, je prvostopno sodišče po

oceni pritožbenega sodišča odstopnino primerno znižalo na 50% bruto

vrednosti naročila. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja z mnenjem

pritožnika, da je odstopnina v takšni višini odločno pretirana ter da

preklic naročila izvajalcu ne povzroči nobene škode, česar pritožnik

niti ni utemeljil.

Stališče pritožnika, da je konkretno pogodbo potrebno primarno

presojati po določbah 600. do 629. čl. ZOR, velja le glede tistih

določb, ki jih stranki nista posebej oziroma drugače dogovorili.

Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še

zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini. Prav narava

pogodbe, kot je sporna, pa ga še posebej opravičuje. Določba 629. čl.

ZOR v danem primeru, ko tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na

dogovorjeni odstopnini, tako ni uporabljiva, kot je to pravilno

zaključilo prvostopno sodišče.

Neutemeljeni so očitki prvostopnemu sodišču, češ da je priznalo

tožeči stranki celotne izvršilne stroške, ne glede na uspeh v pravdi,

uspeh pa je upoštevalo le glede stroškov, ki so nastali v nadaljnjem

postopku. Pri odmeri izvršilnih stroškov je prvostopno sodišče

upoštevalo uspeh v pravdi, saj je kot potrebne stroške izvršilnega

postopka štelo stroške, ki so bili potrebni glede dela zahtevka, s

katerim je tožeča stranka v pravdi uspela. Dejstvo, da je prvostopno

sodišče nadaljnje pravdne stroške odmerilo glede na procent uspeha v

pravdi, pa sodišču ne odvzema možnosti, da odmeri izvršilne stroške

po drugačnem principu, v kolikor pri tem upošteva tudi uspeh v

pravdi. To pa je prvostopno sodišče tudi storilo. Prvostopno sodišče

torej ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere

opozarja pritožnik, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče

dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Na

ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno

pravo, ko je tožeči stranki prisodilo 50% bruto vrednosti naročila,

to je znesek 40.936,00 SIT z obrestmi.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka)

potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst.

165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.