Bankruptcy court rules sold properties remain in debtor's estate as claims convert to cash.

1. Pritožba zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se

zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu

potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranskim intervenientom stroške

odgovora na pritožbo v znesku 901.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.6.2005 do plačila, v 15 dneh.

3. Pritožbi zoper tisti del 6. točke izreka sodbe sodišča prve

stopnje, v katerem je odločeno, da je tožeča stranka dolžna

drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila, se ugodi in

se sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi:

"Drugotožena stranka sama krije svoje pravdne stroške."

4. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene

stroške v znesku 13.300,00 SIT, v 15 dneh.

[JEDRO]

V stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vse premoženje, ki

ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka (2. odst. 104. člena

ZPPSL). Pogodbe o prodaji spornih nepremičnin so bile veljavno

sklenjene pred začetkom stečajnega postopka. S tem je prvotožena

stranka (stečajni dolžnik) pridobila obligacijskopravni zahtevek do

kupcev, in sicer za plačilo kupnine. V njenem premoženju se je to

najprej izrazilo kot terjatve do kupcev, pozneje pa kot denarna

sredstva. Zato so ob začetku stečajnega postopka tako terjatve kot

tudi denarna sredstva postali del stečajne mase. Glede na takšno

stanje stvari pa ni mogoče šteti, da bi poleg denarnih sredstev od

kupnin in terjatev iz naslova kupnin šle v stečajno maso tudi prodane

nepremičnine, pa čeprav kupci s samo sklenitvijo pogodb še niso

postali lastniki nepremičnin.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo z dne 14.1.2004 je sodišče prve stopnje potem, ko je

ustavilo postopek zoper odvetnika G., dopustilo stransko intervencijo

na strani toženih strank, ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do

tožene v višini 104.006.882,56 SIT in zavrnilo del tožbenega zahtevka

za ugotovitev ločitvene pravice (zaradi odpovedi zahtevku), v

izpodbijani 5. točki izreka razsodilo, da se zavrne, kar zahteva

tožeča stranka več ali drugače. V izpodbijanem delu 6. točke izreka

pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi

stranki pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se izpodbijana 5.

točka izreka nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev

obstoja ločitvene pravice na nepremičninah na parc. št. 286/2 in

42/1, vpisanih v vl. št. 754 k.o. M., in sicer samo na prostorih z

naslednjimi oznakami: K2, K3, P1, P2, P4, P5, P7, P8, P10, P11 in

N10.

Navedeno odločitev izpodbija tožeča stranka s pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da

sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu

spremeni in preostalemu zavrnjenemu delu zahtevka ugodi, podrejeno

pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Prvotožena stranka in stranki intervenienti so na pritožbo

odgovorili. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne

in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Stranski

intervenienti so priglasili stroške odgovora.

S posebno pritožbo pa tožeča stranka izpodbija tisti del 6. točke

izreka, v katerem je odločeno, da je dolžna drugotoženi stranki

povrniti 335.000,00 SIT pravdnih stroškov. V tem delu predlaga

spremembo. Priglaša tudi pritožbene stroške v višini sodne takse

za to pritožbo.

K pritožbi zoper 5. točko izreka prvostopenjske odločbe:

Ta pritožba ni utemeljena.

Toženi stranki in stranski intervenienti so tožbenemu zahtevku za

ugotovitev obstoja ločitvene pravice nasprotovali z dvema različnima

ugovoroma: (1) da so bile nepremičnine, na katerih naj bi obstajala

ločitvena pravica, prodane že pred začetkom začetkom stečajnega

postopka in zato niso del stečajne mase; (2) da ločitvena (zastavna)

pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo in je zato tožeča stranka

ni pridobila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker

je ugotovilo, da sta oba ugovora utemeljena. V zvezi s tem pa sodišče

druge stopnje pripominja, da takšna situacija po logiki stvari ni

mogoča. Vprašanje, ali na spornih nepremičninah obstoji ločitvena

pravica, je namreč lahko aktualno le v primeru, če so te nepremičnine

del stečajne mase. Če niso, potem iz njih poplačilo upnikov, tudi

ločitvenih, v stečajnem postopku pač ne pride v poštev in je zato

vprašanje, ali na njih obstoji ali ne obstoji ločitvena (zastavna)

pravica, irelevantno. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje

ukvarjati najprej s prvim od obeh ugovorov in šele če bi ugotovilo,

da ni utemeljen (da so sporne nepremičnine del stečajne mase), preiti

na obravnavanje drugega ugovora.

Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta

utemeljena oba zgoraj povzeta ugovora, pri čemer pa se je najprej (in

tudi obširneje) ukvarjalo z drugim ugovorom. Ker pa bi za zavrnitev

tožbenega zahtevka zadostovala že ugotovitev, da sporne nepremičnine

niso del stečajne mase, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo

preizkusilo najprej glede teh razlogov.

Zaključek sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine niso last

stečajnega dolžnika (prvotožene stranke), razume sodišče druge

stopnje predvsem kot ugotovitev, da niso del stečajne mase, in se

v tem smislu z njim strinja. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja še

naslednje:

V stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vse premoženje, ki

ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka (2. odst. 104. člena

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL). V tej

zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali so sporne

nepremičnine bile del premoženja, ki ga je prvotožena stranka imela

ob začetku stečajnega postopka. Ni sporno, da so bile pogodbe o

prodaji teh nepremičnin sklenjene pred začetkom stečajnega postopka.

Veljavnosti teh pogodb tožeča stranka ne oporeka, meni pa, da kupci

(intervenienti) s samo sklenitvijo teh pogodb še niso postali

lastniki nepremičnin in da so pridobili samo ustrezen zahtevek

obligacijskopravnega značaja do prvotožene stranke. To je sicer res,

vendar pa za odgovor na prej postavljeno vprašanje ni odločilnega

pomena.

Ker so pogodbe ustvarile pravice in obveznosti za vse pogodbene

stranke (1. odst. 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), je

tudi prvotožena stranka pridobila obligacijskopravni zahtevek do

kupcev, in sicer za plačilo kupnine. V njenem premoženju se je to

najprej izrazilo kot terjatve do kupcev, pozneje pa kot denarna

sredstva. In ob začetku stečajnega postopka so tako terjatve kot tudi

denarna sredstva postali del stečajne mase. Drugače bi morda bilo

lahko le v primeru, če bi stečajni upravitelj na podlagi določb 1.

ali 2. odst. 121. člena ZPPSL od pogodb odstopil in bi zaradi tega

nastala za pogodbene stranke obveznost vračanja. Glede na takšno

stanje stvari pa ni mogoče šteti, da bi poleg denarnih sredstev od

kupnin in terjatev iz naslova kupnin šle v stečajno maso tudi prodane

nepremičnine.

Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka v 5. točki izreka prvostopenjske

odločbe pravilna že iz navedenih razlogov (v bistvu gre za to, da

prvotožena stranka ni pasivno legitimirana), se sodišče druge stopnje

s tistimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se tičejo pridobitve

ločitvene pravice, ni ukvarjalo. Zato tudi na pritožbene navedbe, ki

so podane v tej smeri, ne odgovarja.

Pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je

bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi

(353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo v tem delu ni uspela, mora mora

stranskim intervenientom povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti

stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.

K pritožbi zoper izpodbijani del 6. točke izreka prvostopenjske

odločbe:

Ta pritožba je utemeljena.

Odločitve, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti

pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi

obrestmi, sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo. Glede celotne

6. točke izreka se je sicer sklicevalo na 2. odst. 154. člena ZPP,

vendar pa pri tem očitno ni upoštevalo, da je tožeča stranka proti

drugotoženi stranki z zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve

uspela. Ker je takšen uspeh treba šteti za polovičen, pa je najbolj

primerno uporabiti tisto določbo 2. odst. 154. člena ZPP, po kateri

sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Zato je sodišče

druge stopnje izpodbijano odločitev spremenilo tako, kot je razvidno

iz 3. točke izreka te sodbe.

Ker je tožeča stranka s to pritožbo uspela, ji mora drugotožena

stranka povrniti pritožbene stroške. Ti so odmerjeni v višini sodne

takse za pritožbo.