Contract rescission partially allowed; court found insufficient evidence for total contract cancellation.

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi v

1. točki izreka glede plačila 803.221,45 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 564.060,00 SIT od 25.10.1997 in od 239.161,45 SIT od

4.12.1997 do plačila

- v 2. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške

pravdnega postopka.

2.V preostalem delu se pritožba zavrne in nespremenjeni izpodbijani

del sodbe potrdi.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti

79.900,00 SIT pritožbenih stroškov.

4.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin iz 2. odstavka

492. člena ZOR je na strani kupca, ki takšne okoliščine zatrjuje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da

je tožena stranka trditveno podlago s tem v zvezi ponudila v

pripravljalni vlogi z dne 28.4.1999, kateri tožeča stranka v

nadaljnjih vlogah ni nasprotovala, zato ga je sodišče prve stopnje

štelo za dokazanega, sklicujoč se na določbo 212. člena in 214. člena

ZPP. Takšno sklepanje je po mnenju pritožbenega sodišča

materialnopravno zmotno.

Tožena stranka je v citirani pripravljalni vlogi (list. št. 16)

navedla zgolj, da je celotna pošiljka dežnikov predstavljala celoto,

ker je šlo za reklamno akcijo. Takšna opredelitev je po mnenju

pritožbenega sodišča prepavšalna, da bi lahko na podlagi tako

postavljene trditve sklepali, da je tožena stranka ponudila dejansko

podlago iz 2. odstavka 492. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo

razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št.

II Ig 97/00709 z dne 19.12.1997 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo

tožbeni zahtevek na plačilo 1.606.442,90 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska 1.128.120,00 SIT od 25.10.1997 do plačila in od

zneska 478.322,90 SIT od 4.12.1997 do plačila. Tožeči stranki je

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

416.593,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2005 do

plačila.

Proti delu citirane sodbe in sicer glede zavrnjenega tožbenega

zahtevka na plačilo 803.221,445 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 564.060,00 SIT od 25.10.1997 do plačila in od zneska 239.161,45

SIT od 4.12.1997 do plačila ter nepriznane polovice izvršilnih in

pravdnih stroškov je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz

pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala,

da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v

izpodbijanem delu sodbe in tožeči stranki prizna polovico izvršilnih

in pravdnih stroškov ter pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo

stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, katere pritožnik v

pritožbi ne izpodbija je, da je bilo 50 % od skupno dobavljenih 1600

dežnikov toženi stranki v neustreznem stanju. V tem okviru se torej

izkaže kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje,

da gre v tem obsegu za izpolnitev tožeče stranke z napako, katere

tožeča stranka ni odpravila, v posledici česar je tožena stranka

imela upravičenje razdreti pogodbo s tožečo stranko (1. odstavek 490.

člena ZOR). Ali je tožena stranka bila upravičena razdreti pogodbo v

celoti, pa je potrebno presojati glede na dejanski okvir iz 492.

člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi celotnega tožbenega

zahtevka tožeče stranke oprlo na določbo 2. odstavka 492. člena ZOR,

po katerem sme kupec (tožena stranka) razdreti celo pogodbo, če

dogovorjena količina ali izročena stvar sestavlja celoto ali če ima

kupec sicer upravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali

količino le v celoti. Trditveno in dokazno breme glede dejanskih

okoliščin iz 2. odstavka 492. člena ZOR je na strani kupca, ki takšne

okoliščine zatrjuje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev

utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka trditveno podlago s

tem v zvezi ponudila v pripravljalni vlogi z dne 28.4.1999, kateri

tožeča stranka v nadaljnjih vlogah ni nasprotovala, zato ga je

sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, sklicujoč se na določbo

212. člena in 214. člena ZPP. Takšno sklepanje je po mnenju

pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

Tožena stranka je v citirani pripravljalni vlogi (list. št. 16)

navedla zgolj, da je celotna pošiljka dežnikov predstavljala celoto,

ker je šlo za reklamno akcijo. Takšna opredelitev je po mnenju

pritožbenega sodišča prepavšalna, da bi lahko na podlagi tako

postavljene trditve sklepali, da je tožena stranka ponudila dejansko

podlago iz 2. odstavka 492. člena ZOR. Tožena stranka namreč ni

pojasnila, v čem naj bi zaradi namena nakupa dežnikov za reklamno

akcijo tožena stranka imela upravičen interes, da sprejme le celotno

količino naročenih dežnikov oziroma zakaj naj bi tako zatrjevan namen

sklenitve pogodbe sam po sebi izkazoval, da je celotno naročilo

tožene stranke potrebno obravnavati kot celoto. Ob tako pomanjkljivih

navedbah tožene stranke je torej materialnopravno zmotno sklepanje

sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ponudila ustrezno

trditveno podlago glede okoliščin iz 2. odstavka 492. člena ZOR. Ker

tožena stranka takih trditev ni ponudila, tožeči stranki ni mogoče

očitati, da se do tako pavšalno postavljenih trditev ni opredelila.

Navedeni materialnopravni razlogi torej nakazujejo, da je tožena

stranka imela upravičenje, da razdre pogodbo zgolj v obsegu

ugotovljene nepravilne izpolnitve s strani tožeče stranke, (1.

odstavek 492. člena ZOR) to je glede polovice dobavljenih dežnikov po

vtoževanih računih. Tako se izkaže, da je pritožba utemeljena v delu,

ki se nanaša na zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo polovičnega

zneska vtoževanih računov št. 7916 z dne 3.11.1997 (A 2) in št. 7494

z dne 11.10.1997 (A 3). Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 4.

točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v izpodbijanem delu

tako, da je toženi stranki naložilo plačilo polovičnega zneska po

vtoževanih računih, kar predstavlja protivrednost blaga, glede

katerega je tožena stranka neupravičeno uveljavljala pravico do

razdrtja pogodbe. V posledici zamude z izpolnitvijo na strani tožene

stranke pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo tudi

zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa, katere

tožena stranka ni osporavala (1. odstavek 277. člena ZOR).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve

sodišča prve stopnje glede stroškov pravdnega postopka. Glede na to,

da je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela le do polovice

vtoževanega zneska, je pritožbeno sodišče odločitev glede pravdnih

stroškov spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške

pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Tako je

pritožbeno sodišče smiselno zavrnilo pritožbo tožeče stranke v tistem

delu, ko je s pritožbo uveljavljala povrnitev polovice izvršilnih in

pravdnih stroškov (2. točka izreka) te sodbe.

Ker je tožeča stranka uspela v pretežnem delu pritožbe, je upravičena

do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek

165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče

je kot potrebne pritožbene stroške tožeči stranki priznalo stroške

plačane takse za pritožbo (30.400,00) SIT ter odvetniške stroške za

sestavo pritožbe (375 točk), povečane za 20 % DDV, skladno z veljavno

Odvetniško tarifo. Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni

uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.