Appeal dismissed; agency not liable for unaccepting draft check due to lack of substantive review duty.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V primeru, če ima stranka možnost zavarovati svoje pravice,

pa jih ne zavaruje, posebna skrb za zaščito njunih pravic s

strani upravnega organa praviloma ni potrebna. Sodišče prve

stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi trditev, ki

jih je podala tožeča stranka, da tožena stranka ni imela

podlage za zavrnitev zahteve po unovčitvi akceptnega naloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo

tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v

višini 35.719.500,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

28.2.2002 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki

naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške z

zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz

razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji

ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne

v novo odločanje ali jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu

zahtevku in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne

odločbe do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora je plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo

tožena stranka (prej Agencija za plačilni promet,

Ljubljana, v nadaljevanju Agencija) povzročila tožeči

stranki z nezakonitim ravnanjem pri unovčenju akceptnega

naloga v breme sredstev na njenem žiro računu.

Pritožnica navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča

prve stopnje, da je bila Agencija skladno s predpisi dolžna

izvajati le kontrolo formalnih sestavin akceptnega naloga,

ne pa tudi opravljati vsebinske kontrole glede na opozorila,

ki jih v upravnem postopku dobi o zlorabi pravic in ravnanj

drugih oseb, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi in

moralo.

Pritožbeno sodišče na navedeni očitek odgovarja, da tak

zaključek, kot ga povzema pritožnica, iz razlogov

obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje ne izhaja. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka v

skladu z Navodilom o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za

opravljanje plačilnega prometa prek Agencije RS za plačilni

promet, dolžna izvajati kontrolo formalnih sestavin

akceptnega naloga ter se pri tem ni bila pooblaščena niti

upravičena spuščati v presojo vsebine razmerja, ki obstaja

med upnikom in drugimi osebami (zadnji odstavek na 13.

strani in v nadaljevanju na 14. strani sodbe). V

nadaljevanju je nato izčrpno odgovorilo na očitke tožeče

stranke in ugotovilo, da tožena stranka pri kontroli

formalnih sestavin akceptnega naloga ni ravnala protipravno.

Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija s pritožbo, zato

jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

Uveljavlja pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega

prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo obveznosti

Agencije, ki je izvajala javna pooblastila, da po uradni

dolžnosti pazi, da stranke za katere opravlja plačilni

promet, s tem inštrumentom ne zlorabljajo pravic, ki jim jih

inštrument plačilnega prometa daje. Ker je bila Agencija s

strani tožeče stranke celo opozorjena na dejstva, ki po

mnenju tožeče stranke kažejo na zlorabo pri unovčenju

akceptnega naloga, bi se v okviru določb Zakona o splošnem

upravnem postopku do teh dejstev morala vsaj opredeliti, ne

pa unovčiti akceptni nalog.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z mnenjem pritožnice, da

morajo organi, ki odločajo v upravnih stvareh, kakršen je

bil tudi postopek izvajanja plačilnega prometa, pri

postopanju skrbeti tudi za to, da stranke ne uveljavljajo

svojih pravic v škodo pravic drugih (prvi odstavek 7. člena

ZUP). Vendar v konkretnem primeru za očitek toženi stranki,

da ni ravnala z zadostno skrbjo za zaščito pravic tožeče

stranke, sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko

stanje, ni našlo podlage. Ugotovilo je, da je imela tožeča

stranka, če je menila, da nima več nobenih obveznosti

nasproti družbi, ki ji je izročila akceptni nalog, vse

pravne možnosti, da zahteva akceptni nalog nazaj, še preden

ga je ta predložila na unovčenje, da pa te pravice ni

izkoristila. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja

in dodaja, da v takem primeru, če ima stranka sama možnost

zavarovati svoje pravice pa jih ne zavaruje posebna skrb za

zaščito njenih pravic s strani upravnega organa praviloma ni

potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na

podlagi trditev, ki jih je podala tožeča stranka, da tožena

stranka ni imela podlage za zavrnitev zahteve po unovčitvi

akceptnega naloga.

Smiselne pritožbene trditve, da bi morala z odločbo vsaj

zavrniti zahtevo tožeče stranke, da se akceptni nalog ne

unovči, s pravnim poukom o pravnem sredstvu zoper takšno

odločitev pa so neutemeljene, saj tožeča stranka v postopku

pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je pristojni

referentki in vodji ekspoziture podala ustrezno zahtevo po

preklicu ali zavrnitvi akceptnega naloga. Trdila je namreč

le to, da ju je obvestila o zlorabi akceptnega naloga in

prosila naj ga ne realizirata, pri čemer so tudi te trditve

ostale nedokazane, saj za njihovo ugotovitev ni predlagala

ustreznih dokazov. Zaslišana priča B.Š., ki je v kritičnem

obdobju pri Agenciji opravljala kontrolo pravilnosti

nalogov za plačilo in sodelovala v postopku izvršitve

unovčenja spornega akceptnega naloga je izpovedala, da na

zlorabo akceptniha nalogov pri svojem delu ni bila nikoli

opozorjena. Tako z izpovedjo tudi ona ni potrdila trditev

tožeče stranke, da jo je zakonita zastopnica tožeče stranke

opozorila, da je oseba, ki je akceptni nalog predložila na

unovčitev, tega zlorabila za to, da brez pravne podlage

prejme nazaj denar, ki je bil v izvršilnem postopku

prenesen z njenega žiro računa na žiro račun tožeče

stranke. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je pri Agenciji

podala zahtevo za varstvo pravic (do vrnitve akceptnega

naloga) v upravnem postopku, toženi stranki ni mogoče

očitati, da je ravnala protipravno, ker odločbe o njeni

zahtevi ni izdala.

Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dolžnosti

Agencije, da pazi po uradni doložnosti na zlorabe pravic

strank v postopku, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče na

podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje

ugotavlja, da Agencija ni imela podlage za sklepanje, da je

akceptni nalog zlorabljen. Sodišče prve stopnje je svoje

ugotovitve oprlo na izpoved priče Š., ki je izpovedalo, da

dejstvo, da sta se razlikovala datum izdaje in datum

dospetja v akceptnem nalogu (za 8 let), ni predstavljalo

ovire za njegovo unovčitev, ker je bilo več takih primerov;

ni šlo za izjemen primer. Sodišče prve stopnje je pričino

razlago sprejelo; prav tako je kot verodostojno ocenilo tudi

njeno izpoved o tem, da ni vedela, da je izdajatelj izročil

upniku bianco akceptni nalog, ker je prejela v unovčenje že

izpolnjen akceptni nalog.

Pritožbene trditve, da ni res da je tožeča stranka sama

izpolnila akceptni nalog, so neupoštevne. Glede na razloge o

zatrjevanem dolžnem ravnanju Agencije pri kontroli

eventuelnih zlorab drugih oseb, ki jih uveljavlja tožeča

stranka s pritožbo, bi bile pravno relevantne in upoštevne

le trditve, da je že iz izpolnjene vsebine akceptnega naloga

izhajala njegova zloraba, ki bi jo morala Agencija zaznati

kot zlorabo. Takih trditev tožeča stranka ni podala.

Dejstvo, kdo je izpolnil vsebino obrazca akceptnega naloga,

za presojo, ali bi Agencija morala ugotoviti, da je dobila

na unovčitev zlorabljen akceptni nalog pa ni relevantno.

Smiselno v smer očitka, da nekatera dejstva vendar kažejo na

nepravilnosti v akceptnem nalogu, uveljavlja tožeča stranka

pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do

okoliščine, zakaj je akceptni nalog prečrtan (A6). Z

navedenim očitkom se pritožbeno sodišče ne strinja. Kaj naj

bi po mnenju tožeče stranke predstavljalo dejstvo, da je

akceptni nalog prečrtan, tožeča stranka ni izrecno navedla,

zato tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ji na

kakšno pravno relevantno trditev ni odgovorilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov

ugotovilo, da je bil sporni akceptni nalog pravilno

izpolnjen, sprejelo pa je tudi razlago zaslišane priče, da

je akceptni nalog prečrtan zato, ker je bil realiziran (ali

delno realiziran), da ne bi prišlo do njegove ponovne

unovčitve. Teh ugotovitev pa pritožnica izrecno ne napada,

zato jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče.

Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča

pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da

bi morala zavrniti unovčitev akceptnega naloga in ga vrniti

tožeči stranki.

Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je neutemeljen

pritožbeni očitek, da je imela tožena stranka glede na

podatke, ki so izhajali iz predloženega akceptnega naloga in

ki naj bi ji bili sporočeni z vsebino, ki jo je zatrjevala

tožeča stranka, dolžnost, da sama (po uradni dolžnosti)

prepreči unovčitev akceptnega naloga.

S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno

zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker v

ravnanju Agencije pri izvajanju nalog plačilnega prometa ni

ugotovilo protipravnosti kot enega izmed elementov

odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 172. člena ZOR).

Zato uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja nista podana. Ker tožeča stranka ni

izrecno navedla, katere bistvene kršitve določb postopka

uveljavlja, jih je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru

razlogov določenih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker

sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb

postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega

odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni

uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi

odstavek 154. člena ZPP).