Appeal court partially allowed claim regarding interest start date, correcting procedural delay calculation under Civil Procedure Code.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the appellant's challenge to the first-instance judgment on the main debt but allowed the claim regarding the start date of statutory delay interest on procedural costs. The appellant argued that interest should run from the judgment date, while the court found the first-instance court correctly applied the law by setting the start date at the expiration of the 15-day performance period. Consequently, the court modified the decision to order interest only from the day after this period ended.
Legislator headnote
AI generatedArticle 299 paragraph 1 of the Obligations Act; Article 313 paragraph 2 of the Civil Procedure Act: Statutory delay interest on procedural costs begins to run only after the expiration of the performance period set by the court, not from the date of the judgment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1.Pritožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, zavrne in se
prvostopna sodba (1. točka izreka) potrdi.
2.Pritožbi zoper odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) se
ugodi in se izpodbijani sklep v obrestnem delu spremeni tako, da je
tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 175.200,00
SIT od 7.6.2003 do plačila.
3.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Tožena stranka je pravočasnost pripravljalne vloge z dne 24.1.2003
utemeljevala s sklicevanjem na težave z računovodjo, zaradi katerih
ni uspela pravočasno predložiti listin v spis. Ob tem, da tožena
stranka v utemeljitvi navedenih razlogov ni ponudila trditev, iz
katerih bi izhajalo kdaj je tožena stranka knjigovodske listine, ki
jih je predložila s citirano pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob
dejstvu, da se tožena stranka v času do zaključka prvega naroka za
glavno obravnavo na tovrstne okoliščine ni sklicevala, je tudi po
mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopnega sodišča,
ko je tovrstne razloge štelo za neprepričljive, v posledici česar pri
svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je
tožena stranka ponudila v navedeni pripravljalni vlogi. Zakonske
zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude. Odločitev
o stroških postopka predstavlja odločitev sodišča o denarnem zahtevku
pravdne stranke, ki jo naloži v plačilo nasprotni stranki.
Predpostavka za pričetek teka zamudnih obresti od denarnih obveznosti
je torej zamuda, ki nastopi, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku,
ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. čl. Obligacijskega
zakonika). Ker je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 313. čl.
ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni, tožena stranka torej glede
navedene denarne obveznosti ne more priti v zamudo pred iztekom
navedenega paricijskega roka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/08603 z dne 17.10.2000 obdržalo
v veljavi v 1. točki izreka v delu, s katerim je bilo toženi stranki
naloženo plačilo glavnice v višini 960.223,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 147.309,00 SIT od 24.10.1998 do plačila, od
688.632,00 SIT od 5.10.1998 do plačila in od 124.282,00 SIT od
1.9.1988 do plačila ter v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega
postopka v višini 49.421,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
17.10.2000 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je bilo
naloženo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku
175.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 do plačila
(3. točka izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe
sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo glede glavnice v
znesku 72.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1998
dalje in zakonske zamudne obresti od 196.282,00 SIT od 1.8.1998 do
1.9.1998 in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka).
Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh
pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,
podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v
ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena zgolj v delu, ki se nanaša na odločitev o
stroških postopka.
Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka ne izpodbija sklepa o
ustavitvi postopka, zaobseženi v 2. točki izreka izpodbijane odločbe,
zato pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča v tem delu ni
preizkušalo (1. odst. 350. čl. ZPP).
Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožnika, da ima izpodbijana
sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi odločalo v postopku, v
katerem je bil s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 17.10.2000
izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil po
ugovoru tožene stranke kot dolžnika s sklepom z dne 30.11.2000
razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. odst.
62. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje v takem primeru postopek nadaljuje
kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da v svoji odločbi
odloči ali ostane plačilni nalog (sklep o izvršbi) v celoti ali
deloma v veljavi (3. odst. 436. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 62. čl.
ZIZ). Očitek pritožnika o nepravilnosti postopanja prvostopnega
sodišča, ko je odločalo o veljavnosti sklepa o izvršbi v 1. in 3.
točki izreka je torej neutemeljen.
Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na
materialnopravno zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da je
citirani sklep o izvršbi postal pravnomočen v 1. točki izreka v delu,
s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 308.349,00 SIT s
pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz citiranega sklepa
izvršilnega sodišča Ig 2000/08603-5 z dne 30.11.2000, ki je postal
pravnomočen 20.12.2000 je namreč razvidno, da je bil sklep o izvršbi
v dovolilnem delu razveljavljen glede celotnega zneska obveznosti,
vsebovanem v 1. točki izvršilnega sklepa. V skladu z navedenim je bil
torej predmet odločanja prvostopnega sodišča celoten plačilni nalog,
izhajajoč iz sklepa o izvršbi. Ker pa je sodišče prve stopnje v
izpodbijani sodbi odločalo zgolj o delu zahtevka, katerega je tožeča
stranka utemeljevala na podlagi izstavljenih računov št. 284/98,
120/98 in 12/98, v znesku 960.223,00 SIT, to samo po sebi ne pomeni,
da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Nepravilnost postopanja
sodišča prve stopnje, ko je s sodbo odločalo samo o delu tožbenega
zahtevka, pa ni v škodo toženi stranki, iz spisa pa prav tako ne
izhaja, da bi tožeča stranka glede preostalega dela tožbenega
zahtevka zahtevala izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odst. 325. čl.
ZPP.
Glede očitkov pritožnika o kršitvi načela iskanja materialne resnice
in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče
pojasnjuje, da je sodišče vezano le na procesne določbe ZPP, ki
strankam nalagajo obveznost pravočasnega podajanja trditvenih navedb
in dokaznih predlogov (1. odst. 7. čl. in 1. odst. 286. čl. ZPP).
Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi glede računov št.
284/98 v znesku 147.309,00 SIT (A 10) in št. 120/98 v znesku
732.434,00 SIT (A 12) zanikala pogodbeno podlago, glede računa št.
12/98 (A 14) pa je zatrjevala, da je obveznost poravnala. Tožena
stranka je trditveno podlago glede računa št. 284/98 naknadno
spremenila in zatrjevala, da je obveznost poravnala. Neutemeljen je
pritožbeni očitek glede utemeljitve sodišča prve stopnje o
neupoštevanju trditvenih navedb in dokaznih predlogov, ki jih je
tožena stranka ponujala v pripravljalni vlogi, ki je bila sodišču
predložena 24.1.2003. Navedena vloga je bila sodišču predložena po
opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje v
obrazložitvi sicer kot prvi narok za glavno obravnavo sicer
nepravilno navaja 9.7.2002, saj je iz navedenega zapisnika (list. št.
14) razvidno, da je bila na navedenem naroku zgolj vročena
pripravljalna vloga tožene stranke tožeči stranki ter da je bil narok
preložen na dne 30.8.2002. Navedenega dne je bil v skladu s 1. odst.
284. čl. ZPP prvi narok za glavno obravnavo tudi opravljen (glej
zapisnik na list. št. 16). Tožena stranka je pravočasnost
pripravljalne vloge z dne 24.1.2003 utemeljevala s sklicevanjem na
težave z računovodjo, zaradi katerih ni uspela pravočasno predložiti
listin v spis. Ob tem, da tožena stranka v utemeljitvi navedenih
razlogov ni ponudila trditev, iz katerih bi izhajalo kdaj je tožena
stranka knjigovodske listine, ki jih je predložila s citirano
pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob dejstvu, da se tožena stranka
v času do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo na tovrstne
okoliščine ni sklicevala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča
pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tovrstne razloge štelo
za neprepričljive, v posledici česar pri svoji odločitvi pravilno ni
upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v
navedeni pripravljalni vlogi. Tako se izkaže pravilna ugotovitev
sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila
obveznosti računa št. 284/98 in preostalega dela računa št. 12/98 v
znesku 196.282,00 SIT.
Glede utemeljenosti vtoževanega računa št. 120/98 tožena stranka v
pritožbi ponavlja trditve iz postopka pred prvostopnim sodiščem, da
ji blago ni bilo izročeno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi
prišlo do drugačne dejanske ugotovitve, pri čemer je le-to oprlo na
izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi opredelilo
do vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi do izpovedi zastopnika
tožene stranke. Tako podana dokazna ocena je tudi po mnenju
pritožbenega sodišča logična, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti
pridružuje. Sodišče prve stopnje je na prevzem blaga s strani tožene
stranke poleg izpovedi zastopnika tožeče stranke sklepalo tudi iz
listin, s katerimi je tožeča stranka izkazovala, da je bil del blaga
vrnjen tožeči stranki. V kolikor bi tožena stranka hotela takšno
povezavo ovreči, bi morala sama ponuditi dokaz, ki bi izkazoval, da
je vračilo blaga s strani tožene stranke (A 17), za katerega je
tožeča stranka izstavila dobropis (A 16), izhajalo iz druge podlage
in ne iz dobave po računu št. 120/98.
Ker prvostopno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov v izpodbijani
sodbi ni odločalo o delu zahtevka, izhajajočega iz preostalih računov
(št. 371/98, 352/98, 331/98 in 286/98), se pritožbeno sodišče s
pritožbenimi navedbami glede teh računov ni ukvarjalo, saj za
odločitev niso relevantni.
Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo
bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na ka tere mora paziti
po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ob ugotovitvi, da je
sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja
pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu, ki
se nanaša na prvostopno sodbo, pritožbo zavrnilo in s tem izpodbijano
sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).
Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim izpodbija
odločitev sodišča prve stopnje o naložitvi plačila zakonskih zamudnih
obresti od odmerjenih pravdnih stroškov (175.200,00 SIT) od dne
7.3.2003 do plačila. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica
dolžnikove zamude. Odločitev o stroških postopka predstavlja
odločitev sodišča o denarnem zahtevku pravdne stranke, ki jo naloži v
plačilo nasprotni stranki. Predpostavka za pričetek teka zamudnih
obresti od denarnih obveznosti je torej zamuda, ki nastopi, če
dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1.
odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je sodišče prve stopnje
v skladu z 2. odst. 313. čl. ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni,
tožena stranka torej glede navedene denarne obveznosti ne more priti
v zamudo pred iztekom navedenega paricijskega roka. Sodišče prve
stopnje torej ni imelo materialne podlage za priznanje zakonskih
zamudnih obresti od 7.3.2003, to je datuma izdaje sodbe. Ob pravilni
uporabi materialnega prava bi sodišče torej moralo priznati zamudne
obresti od odmerjenih stroškov postopka šele od izteka paricijskega
roka za izpolnitev tovrstne obveznosti. Iz spisovnih podatkov je
razvidno, da je bila sodba toženi stranki vročena 22.5.2003, zato je
izpolnitveni rok iztekel dne 6.6.2003. Na podlagi pravilne uporabe
materialnega prava je pritožbeno sodišče v citiranem delu odločitev
prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo
plačilo zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov od 7.6.2003
do plačila (3. tč. 365. čl. ZPP). Za odločitev pritožbenega sodišča
pa ni odločilna vročitev izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve
stopnje izdelalo v skladu z 2. odst. 496. čl. ZPP, na kar se sklicuje
tožena stranka v pritožbi.
Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela samo s sorazmerno
neznatnim delom pritožbe, ni upravičena do povrnitve nastalih
pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl.
ZPP).