Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 61/2004 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.61.2004 AI generated

Appeal court partially allowed claim regarding interest start date, correcting procedural delay calculation under Civil Procedure Code.

Case Number VSL sodba I Cpg 61/2004
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appeal court rejected the appellant's challenge to the first-instance judgment on the main debt but allowed the claim regarding the start date of statutory delay interest on procedural costs. The appellant argued that interest should run from the judgment date, while the court found the first-instance court correctly applied the law by setting the start date at the expiration of the 15-day performance period. Consequently, the court modified the decision to order interest only from the day after this period ended.

Legislator headnote

AI generated

Article 299 paragraph 1 of the Obligations Act; Article 313 paragraph 2 of the Civil Procedure Act: Statutory delay interest on procedural costs begins to run only after the expiration of the performance period set by the court, not from the date of the judgment.

Keywords

AI generated
statutory delay interest procedural costs performance period Civil Procedure Code Obligations Act judgment date appellate review

Cited Legislation

AI generated
Article 299 paragraph 1 of the Obligations Act
Article 313 paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 353 of the Civil Procedure Act
Article 165 paragraph 1 of the Civil Procedure Act
Article 496 paragraph 2 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

1.Pritožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, zavrne in se

prvostopna sodba (1. točka izreka) potrdi.

2.Pritožbi zoper odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) se

ugodi in se izpodbijani sklep v obrestnem delu spremeni tako, da je

tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 175.200,00

SIT od 7.6.2003 do plačila.

3.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je pravočasnost pripravljalne vloge z dne 24.1.2003

utemeljevala s sklicevanjem na težave z računovodjo, zaradi katerih

ni uspela pravočasno predložiti listin v spis. Ob tem, da tožena

stranka v utemeljitvi navedenih razlogov ni ponudila trditev, iz

katerih bi izhajalo kdaj je tožena stranka knjigovodske listine, ki

jih je predložila s citirano pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob

dejstvu, da se tožena stranka v času do zaključka prvega naroka za

glavno obravnavo na tovrstne okoliščine ni sklicevala, je tudi po

mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopnega sodišča,

ko je tovrstne razloge štelo za neprepričljive, v posledici česar pri

svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je

tožena stranka ponudila v navedeni pripravljalni vlogi. Zakonske

zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude. Odločitev

o stroških postopka predstavlja odločitev sodišča o denarnem zahtevku

pravdne stranke, ki jo naloži v plačilo nasprotni stranki.

Predpostavka za pričetek teka zamudnih obresti od denarnih obveznosti

je torej zamuda, ki nastopi, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku,

ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. čl. Obligacijskega

zakonika). Ker je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 313. čl.

ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni, tožena stranka torej glede

navedene denarne obveznosti ne more priti v zamudo pred iztekom

navedenega paricijskega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/08603 z dne 17.10.2000 obdržalo

v veljavi v 1. točki izreka v delu, s katerim je bilo toženi stranki

naloženo plačilo glavnice v višini 960.223,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 147.309,00 SIT od 24.10.1998 do plačila, od

688.632,00 SIT od 5.10.1998 do plačila in od 124.282,00 SIT od

1.9.1988 do plačila ter v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega

postopka v višini 49.421,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.10.2000 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je bilo

naloženo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

175.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 do plačila

(3. točka izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe

sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo glede glavnice v

znesku 72.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1998

dalje in zakonske zamudne obresti od 196.282,00 SIT od 1.8.1998 do

1.9.1998 in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v

ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zgolj v delu, ki se nanaša na odločitev o

stroških postopka.

Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka ne izpodbija sklepa o

ustavitvi postopka, zaobseženi v 2. točki izreka izpodbijane odločbe,

zato pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča v tem delu ni

preizkušalo (1. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožnika, da ima izpodbijana

sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi odločalo v postopku, v

katerem je bil s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 17.10.2000

izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil po

ugovoru tožene stranke kot dolžnika s sklepom z dne 30.11.2000

razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. odst.

62. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje v takem primeru postopek nadaljuje

kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da v svoji odločbi

odloči ali ostane plačilni nalog (sklep o izvršbi) v celoti ali

deloma v veljavi (3. odst. 436. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 62. čl.

ZIZ). Očitek pritožnika o nepravilnosti postopanja prvostopnega

sodišča, ko je odločalo o veljavnosti sklepa o izvršbi v 1. in 3.

točki izreka je torej neutemeljen.

Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na

materialnopravno zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da je

citirani sklep o izvršbi postal pravnomočen v 1. točki izreka v delu,

s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 308.349,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz citiranega sklepa

izvršilnega sodišča Ig 2000/08603-5 z dne 30.11.2000, ki je postal

pravnomočen 20.12.2000 je namreč razvidno, da je bil sklep o izvršbi

v dovolilnem delu razveljavljen glede celotnega zneska obveznosti,

vsebovanem v 1. točki izvršilnega sklepa. V skladu z navedenim je bil

torej predmet odločanja prvostopnega sodišča celoten plačilni nalog,

izhajajoč iz sklepa o izvršbi. Ker pa je sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi odločalo zgolj o delu zahtevka, katerega je tožeča

stranka utemeljevala na podlagi izstavljenih računov št. 284/98,

120/98 in 12/98, v znesku 960.223,00 SIT, to samo po sebi ne pomeni,

da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Nepravilnost postopanja

sodišča prve stopnje, ko je s sodbo odločalo samo o delu tožbenega

zahtevka, pa ni v škodo toženi stranki, iz spisa pa prav tako ne

izhaja, da bi tožeča stranka glede preostalega dela tožbenega

zahtevka zahtevala izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odst. 325. čl.

ZPP.

Glede očitkov pritožnika o kršitvi načela iskanja materialne resnice

in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da je sodišče vezano le na procesne določbe ZPP, ki

strankam nalagajo obveznost pravočasnega podajanja trditvenih navedb

in dokaznih predlogov (1. odst. 7. čl. in 1. odst. 286. čl. ZPP).

Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi glede računov št.

284/98 v znesku 147.309,00 SIT (A 10) in št. 120/98 v znesku

732.434,00 SIT (A 12) zanikala pogodbeno podlago, glede računa št.

12/98 (A 14) pa je zatrjevala, da je obveznost poravnala. Tožena

stranka je trditveno podlago glede računa št. 284/98 naknadno

spremenila in zatrjevala, da je obveznost poravnala. Neutemeljen je

pritožbeni očitek glede utemeljitve sodišča prve stopnje o

neupoštevanju trditvenih navedb in dokaznih predlogov, ki jih je

tožena stranka ponujala v pripravljalni vlogi, ki je bila sodišču

predložena 24.1.2003. Navedena vloga je bila sodišču predložena po

opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje v

obrazložitvi sicer kot prvi narok za glavno obravnavo sicer

nepravilno navaja 9.7.2002, saj je iz navedenega zapisnika (list. št.

14) razvidno, da je bila na navedenem naroku zgolj vročena

pripravljalna vloga tožene stranke tožeči stranki ter da je bil narok

preložen na dne 30.8.2002. Navedenega dne je bil v skladu s 1. odst.

284. čl. ZPP prvi narok za glavno obravnavo tudi opravljen (glej

zapisnik na list. št. 16). Tožena stranka je pravočasnost

pripravljalne vloge z dne 24.1.2003 utemeljevala s sklicevanjem na

težave z računovodjo, zaradi katerih ni uspela pravočasno predložiti

listin v spis. Ob tem, da tožena stranka v utemeljitvi navedenih

razlogov ni ponudila trditev, iz katerih bi izhajalo kdaj je tožena

stranka knjigovodske listine, ki jih je predložila s citirano

pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob dejstvu, da se tožena stranka

v času do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo na tovrstne

okoliščine ni sklicevala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča

pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tovrstne razloge štelo

za neprepričljive, v posledici česar pri svoji odločitvi pravilno ni

upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v

navedeni pripravljalni vlogi. Tako se izkaže pravilna ugotovitev

sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila

obveznosti računa št. 284/98 in preostalega dela računa št. 12/98 v

znesku 196.282,00 SIT.

Glede utemeljenosti vtoževanega računa št. 120/98 tožena stranka v

pritožbi ponavlja trditve iz postopka pred prvostopnim sodiščem, da

ji blago ni bilo izročeno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi

prišlo do drugačne dejanske ugotovitve, pri čemer je le-to oprlo na

izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi opredelilo

do vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi do izpovedi zastopnika

tožene stranke. Tako podana dokazna ocena je tudi po mnenju

pritožbenega sodišča logična, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti

pridružuje. Sodišče prve stopnje je na prevzem blaga s strani tožene

stranke poleg izpovedi zastopnika tožeče stranke sklepalo tudi iz

listin, s katerimi je tožeča stranka izkazovala, da je bil del blaga

vrnjen tožeči stranki. V kolikor bi tožena stranka hotela takšno

povezavo ovreči, bi morala sama ponuditi dokaz, ki bi izkazoval, da

je vračilo blaga s strani tožene stranke (A 17), za katerega je

tožeča stranka izstavila dobropis (A 16), izhajalo iz druge podlage

in ne iz dobave po računu št. 120/98.

Ker prvostopno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov v izpodbijani

sodbi ni odločalo o delu zahtevka, izhajajočega iz preostalih računov

(št. 371/98, 352/98, 331/98 in 286/98), se pritožbeno sodišče s

pritožbenimi navedbami glede teh računov ni ukvarjalo, saj za

odločitev niso relevantni.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na ka tere mora paziti

po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ob ugotovitvi, da je

sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja

pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu, ki

se nanaša na prvostopno sodbo, pritožbo zavrnilo in s tem izpodbijano

sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim izpodbija

odločitev sodišča prve stopnje o naložitvi plačila zakonskih zamudnih

obresti od odmerjenih pravdnih stroškov (175.200,00 SIT) od dne

7.3.2003 do plačila. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica

dolžnikove zamude. Odločitev o stroških postopka predstavlja

odločitev sodišča o denarnem zahtevku pravdne stranke, ki jo naloži v

plačilo nasprotni stranki. Predpostavka za pričetek teka zamudnih

obresti od denarnih obveznosti je torej zamuda, ki nastopi, če

dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1.

odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je sodišče prve stopnje

v skladu z 2. odst. 313. čl. ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni,

tožena stranka torej glede navedene denarne obveznosti ne more priti

v zamudo pred iztekom navedenega paricijskega roka. Sodišče prve

stopnje torej ni imelo materialne podlage za priznanje zakonskih

zamudnih obresti od 7.3.2003, to je datuma izdaje sodbe. Ob pravilni

uporabi materialnega prava bi sodišče torej moralo priznati zamudne

obresti od odmerjenih stroškov postopka šele od izteka paricijskega

roka za izpolnitev tovrstne obveznosti. Iz spisovnih podatkov je

razvidno, da je bila sodba toženi stranki vročena 22.5.2003, zato je

izpolnitveni rok iztekel dne 6.6.2003. Na podlagi pravilne uporabe

materialnega prava je pritožbeno sodišče v citiranem delu odločitev

prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo

plačilo zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov od 7.6.2003

do plačila (3. tč. 365. čl. ZPP). Za odločitev pritožbenega sodišča

pa ni odločilna vročitev izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve

stopnje izdelalo v skladu z 2. odst. 496. čl. ZPP, na kar se sklicuje

tožena stranka v pritožbi.

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela samo s sorazmerno

neznatnim delom pritožbe, ni upravičena do povrnitve nastalih

pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl.

ZPP).