Court allows trademark claim for well-known sign but dismisses stronger right claim due to limited geographic knowledge.

I. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v

odločitvi o tožbenem zahtevku (I/1., I/2. in 1. odst. I/3 tč. izreka

izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek,

ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v

gospodarskem prometu tožeča stranka M.P. s.p. Trgovina v tranzitu,

zastopanje in storitve, S. 6 b, Črnomelj za označevanje reklamnega

glasila Belokranjski oglasnik istoveten znamki "Belokranjski

oglasnik", ki jo tožena stranka T., podjetje za svetovanje,

posredovanje, prodajo blaga, idej in storitev d.o.o., K. št. 22,

Črnomelj, uporablja za označevanje svojega glasila.

2. Ugotovi se, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan

kot oznaka za reklamne storitve, ki jih je tožeča stranka M.P.

objavljala v glasilu Belokranjski oglasnik in za označevanje glasila

Belokranjski oglasnik od oktobra 1994 dalje še preden je tožena

stranka T. d.o.o. Črnomelj prijavila znamko Uradu Republike Slovenije

za intelektualno lastnino dne 26.9.1995.

3. Za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik" registrirane

pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157 v razredu 16

in 35 mednarodne klasifikacije se razglasi tožečo stranko M.P. s.p.,

Trgovina v tranzitu, zastopanje in storitve, S. št. 6 b, Črnomelj."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku

(II. tč. izreka izpodbijane sodbe).

III. Stroškovni del izpodbijane sodbe (I/4. tč. izreka izpodbijane

sodbe) se spremeni tako, da nosita vsaka stranka svoje stroške

postopka.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

s k l e n i l o :

Pritožba proti sklepu se zavrže.

[JEDRO]

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1

je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od

pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše

pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke

tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal

splošno znan.

Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za

intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na

celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa,

da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila

takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po

prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje

zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno

znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem,

pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru

bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima

oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo

pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke (za območje cele

države) z registracijo. Zato je kriterij za presojo "splošno znanega

znaka" najprej njegova uveljavitev na pomembnem, to je znatnem,

precejšnem delu območja države.

In ker je nasprotno tožbo zaradi zatrjevane kršitve znamke vložila

šele 24.12.1999, je od pridobitve pravice do znamke z odločbo Urada

za intelektualno lastnino 304-67/95-1157-MB-5 z dne 27.6.1996

(priloga B 4a; 1. odst. 60. čl. ZIL/92) potekel prekluzivni

subjektivni rok (materialnega prava) iz 1. odst. 97. čl. takrat

veljavnega ZIL/92.

Po preteku omenjenga roka imetnik pravice do znamke namreč izgubi

pravovarstveni zahtevek proti kršitelju, za katerega je vedel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

-ugotovilo, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v

gospodarskem prometu tožeča stranka istoveten znamki, ki jo tožena

stranka uporablja za označevanje svojega glasila,

-ugotovilo, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan kot

oznaka za označevanje reklamnega glasila tožeče stranke od oktobra

1994 dalje,

-za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik", registrirane

pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157 v razredu 16

in 35 mednarodne klasifikacije, razglasilo tožečo stranko.

Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotna tožeča stranka

uveljavljala odstranitveni in prepovedni zahtevek, je zavrnilo.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti sodbi in sklepu o

"dovolitvi spremembe tožbe". V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep

spremeni njej v prid, ali pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve

stopnje.

Pritožba proti sklepu ni dovoljena.

Iz sklepa, razglašenega na naroku, ki je bil 10.12.2002 (zapisnik z

glavne obravnave, l. št. 172), sledi, da je sodišče prve stopnje

"dovolilo popravo" in ne spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče sprejema

stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na tem naroku

popravila (ne pa spremenila) tožbo. Ugotovitveni del tožbenega

predloga pred popravo ni bil določen in zato ni ustrezal zahtevi 1.

odst. 180. čl. ZPP, da mora tožba obsegati določen zahtevek. V čem je

razlog, da ugotovitveni del tožbenega predloga pred popravo ni bil

dovolj določen, je pritožbeno sodišče v tem gospodarskem sporu že

obrazložilo v sklepih opr. št. I Cpg 948/2000 z dne 23.11.2000 in I

Cpg 463/2002 z dne 7.6.2002.

Tako je v prvem sklepu obrazložilo, da ima: "vsak izmed elementov

pravnega varstva" (eden izmed teh elementov je, da je postal znak

splošno znan) "po 1. odst. 100. čl. ZIL svoj pomen v razmerju do

izpodbijane pravice do blagovne znamke. Ti elementi namreč v pravnem

in dejanskem pogledu opredeljujejo, kdaj ima pridobljeni tržni

položaj imetnika določenega znaka prednost pred izključnostjo

podeljene pravice do znamke. Le če je ugodeno tožbenemu zahtevku,

katerega vsebino opredeljuje 1. odst. 100. čl. ZIL, bo sodba

"izvršljiva" (101. čl. ZIL)." Enako je opredeljeno varstvo

imetnika splošno znanega znaka po 116. čl. ZIL-1.

O dovolitvi poprave tožbe sodišče ne odloča. Sodišče s sklepom le

naloži popravo tožbe (108. čl. v zvezi s 1. odst. 180. čl. ZPP).

Poprava tožbe ni sprememba tožbe, ki jo obravnava 184. čl. ZPP.

Izpodbijani sklep, razglašen na naroku, je zato zmotno oblikovan in,

upoštevaje vsebino, niti ne more imeti pomena sklepa, ker sodišče o

dovolitvi poprave tožbe ne odloča. Zato je pritožbeno sodišče o

pritožbi proti temu "sklepu" odločilo, kot je razvidno iz izreka

(arg. a contrario 363. čl. ZPP in 1. tč. 365. čl. ZPP).

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe

Ključno vprašanje za pravno varstvo po 116. čl. ZIL-1 (vsebinsko

povsem enako je določal 100. čl. ZIL/92) je, ali je postal znak za

označevanje nekega konkretnega blaga (oz. storitve) v gospodarskem

prometu splošno znan kot oznaka za to blago še preden je bila vložena

prijava istovetne ali podobne znamke za isto ali podobno vrsto blaga

(oz. storitev). Ne ZIL/92 ne ZIL-1 ne opredeljujeta kriterijev za

presojo, ali je določen znak v gospodarskem prometu postal "splošno

znan". Tako v zakonu ni izhodišč za konkretizacijo tega nedoločenega

pravnega pojma (pravnega standarda). Prav tako se doslej o tem

vprašanju še ni izrekla domača sodna praksa. Tudi iz razlogov

izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje te

kriterije oblikovalo.

Pri opredelitvi omenjenih kriterijev je pritožbeno sodišče izhajalo

iz besedne in sistematične razlage.

Z najrazličnejšimi znaki v gospodarskem prometu označujemo blago in

storitve. Gre za obliko komercialnega komuniciranja s potencialnimi

potrošniki z namenom doseči tržno identiteto določenega blaga oz.

storitev in s tem doseči v prvi vrsti razlikovalni učinek. In če naj

bo takšen znak "splošno znan," mora biti kot znak razlikovanja

uveljavljen in poznan pri širšem krogu zainteresiranih subjektov.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da bi moral biti

znak splošno znan kot oznaka za blago oz. storitve točno določenega

posameznika ali pravne osebe. Potem bi bila ta oseba (in ne znak)

splošno znan. Pri znakih gre za vtis in zaupanje, da ima enako

označeno blago (oz. storitve) isti ali skupen izvor. V primerih,

kakršen je obravnavani, gre tako za kolizijo med znakom,

uveljavljenim na trgu, in znamko, ki daje (pogojno) izključno pravico

do uporabe določenega znaka (prim. 1. odst. 47. čl. ZIL-1 in 116. ter

119. čl. ZIL-1).

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1

je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od

pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše

pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke

tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal

splošno znan.

Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za

intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na

celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa,

da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila

takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po

prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje

zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno

znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem,

pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru

bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima

oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo

pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke (za območje cele

države) z registracijo. Zato je kriterij za presojo "splošno znanega

znaka" najprej njegova uveljavitev na pomembnem, to je znatnem,

precejšnem delu območja države.

Tega kriterija sporni znak po prepričanju pritožbenega sodišča ne

dosega. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč sledi, da

se je sporni znak uveljavil (le) na območju Bele Krajine, kjer je bil

edino tovrstno glasilo. Izpodbijane nadaljnje dejanske ugotovitve, na

podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o "splošni znanosti"

tega znaka v Beli Krajini, za to presojo niso relevantne. Zato

pritožbeno sodišče ne odgovarja na tisti del pritožbenih trditev, ki

sodišču prve stopnje očitajo procesne kršitve glede vpogleda v

statistični letopis. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka

ni konkretizirala, kaj razume s pojmom "precejšnji" tržni delež

(trditve v vlogi z dne 12.3.2001, l. št. 119), niti ni v tej smeri

predložila dokazov.

Tožeči stranki zato v okviru uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč

priznati močnejše pravice, kot jo je pridobila tožena z registracijo.

Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da na drugačno presojo ne more

vplivati specifično razmerje med pravdnima strankama v pogledu

prijave sporne znamke. Za odločanje o močnejši pravici po 116. čl.

ZIL-1 je edino relevanten tržni položaj znaka.

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje na pravilno

ugotovljeno relevantno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno

pravo (116. čl. ZIL-1). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč.

358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o tožbenem zahtevku iz

tožbe spremenilo in tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku

Tožena stranka je med postopkom spreminjala trditve o dovoljenju

tožeči stranki, da sporni znak uporablja za označevanje njenega

časopisa. Tako je sprva trdila, da je tožeči stranki dovolila (brez

pisne pogodbe) uporabo tega znaka (pripr. vloga z dne 5.11.1999,

l.št. 14), v nasprotni tožbi pa, da ji takšnega dovoljenja ni dala

ter da ji je uporabo prepovedala (l. št. 25). V pritožbi znova trdi,

da je tožeči stranki dovolila uporabljati sporni znak.

Ne glede na razmerje med pravdnima strankama v pogledu (ne)dovolitve

uporabe spornega znaka je tožena stranka ves čas izdajanja časopisa,

to je od oktobra 1994, vedela, da tožeča stranka uporablja besedi, ki

ju je sama registrirala in pridobila pravico do znamke. In ker je

nasprotno tožbo zaradi zatrjevane kršitve znamke vložila šele

24.12.1999, je od pridobitve pravice do znamke z odločbo Urada za

intelektualno lastnino 304-67/95-1157-MB-5 z dne 27.6.1996 (priloga B

4a; 1. odst. 60. čl. ZIL/92) potekel prekluzivni subjektivni rok

(materialnega prava) iz 1. odst. 97. čl. takrat veljavnega ZIL/92.

Več pravic v pogledu varstva pred kršitvijo, za katero je imetnik

pravice vedel in jo očitno toleriral v daljšem časovnem obdobju, pa

mu tudi ZIL-1 ne daje (prim. 3. odst. 121. čl. ZIL-1). Zato je

odločitev sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku

pravilna. Po preteku omenjenega roka imetnik pravice do znamke namreč

izgubi pravovarstveni zahtevek proti kršitelju, za katerega je vedel.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da v celoti sprejema

dejanske ugotovitve in presojo, da razmerje med pravdnima strankama

ni temeljilo na družbeni pogodbi. Tako tožena stranka ne izpodbija

odločilne dejanske ugotovitve, da je tožena stranka tožeči stranki

izdajala račun za opravljene storitve, kar ni značilnost družbene

pogodbe (prim. pravno pravilo 1198. paragrafa ODZ). Res iz izpovedbe

priče B.B. (na l. št. 64) najprej izhaja, da so se dogovarjali

(skupaj s pravdnima strankama), kako naj izdajo časopisa speljejo, a

iz nadaljevanja izpovedbe jasno sledi, da so vsak svoj del posla

opravljali samostojno (l. št. 65). Že zato pritožbena izvajanja, da

naj bi šlo med pravdnima strankama pri izdajanju spornega časopisa za

družbeno pogodbo, ne morejo omajati presoje o preteku prekluzivnega

roka iz 1. odst. 97. čl. ZIL/92, ki je veljal ob vložitvi nasprotne

tožbe (oz. 3. odst. 121. čl. ZIL-1).

Stroškovni del

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega

stroškovnega dela (2. odst. 165. čl. ZPP). O stroških

prvostopenjskega in pritožbenega postopka je pritožbeno

sodišče odločilo na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP,

upoštevaje pri tem, da je vsaka izmed pravdnih strank deloma

uspela v pravdi.