Appeal dismissed; plaintiff must state specific facts for witnesses to be admissible.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Sodišče res ne ve, kaj bodo priče izpovedale, vendar pa mora vedeti,

katera dejstva naj bi potrjevale. Z izpovedbami prič ni moč

nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato mora stranka najprej

zatrjevati konkretna dejstva, ki naj bi jih priče potrdile. Ta pa

morajo biti pravnorelevatna za odločitev, da opravičijo izvedbo

predlaganih dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.670.170,41 SIT z

obrestmi (2. točka izreka) ter, da ji je dolžna povrniti pravdne

stroške v višini 41.404,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zavrnilo

predloge za zaslišanje predlaganih prič, češ da naj bi pričale o

pravno nerelevantnih dejstvih, ni pa pojasnilo, kaj naj bi bila

pravno nerelevantna dejstva, o katerih naj bi priče pričale. Tožena

stranka namreč tudi sama ni podala konkretnih trditev o dejstvih, ki

naj bi jih potrjevale predlagane priče. Trditev, da so bile priče

dobro seznanjene z dogovori glede reklamacije, je nova trditev, saj

tožena stranka v vlogi z dne 12.3.2003 ni konkretno trdila, kaj naj

bi priče izpovedale. Predlagala jih je v zvezi s svojimi trditvami,

ki jih je podala pod točko 2 pripravljalne vloge, kjer govori o tem,

da so bili izdelani rokovniki nekvalitetni ter da je bilo neuporabnih

30 % rokovnikov, ki jih ni mogla prodati naprej. Glede reklamacij pa

je povedala le, da gre za stvarne napake, ki jih je grajala, tožeča

stranka pa na zahtevano znižanje plačila ni pristala, da ji je

nastala poslovna škoda, saj je naročila svojih strank morala

zavrniti, določenim pa tudi vrniti že plačani denar, kar je

posledično privedlo do slabega ugleda tožene stranke. Tožena stranka

tudi v nadaljnjih vlogah ni podala konkretnih trditev o reklamacijah

oziroma o dogovoru v zvezi z njimi. Stranka pa mora prvenstveno

zatrjevati dejstva, ki naj bi jih potrdile priče. Zgolj pavšalno

zatrjevanje dejstev ne opravičuje izvedbe predlaganih dokazov v zvezi

z njimi.

Prvostopno sodišče je sledilo trditvam tožeče stranke, da je priznala

toženi stranki očitane napake z dogovorjenim dobropisom tako, da ji

je dovolila vračanje zavrnjenih rokovnikov. Prvostopno sodišče se je

pri tem utemeljeno oprlo na dopis z dne 24.1.2001, ki ga je

predložila tožena stranka sama in iz katerega izhaja, da je tožeča

stranka pripravljena znižati plačilo v višini knjigoveške storitve za

vsak tako ali drugače poškodovan rokovnik. Iz navedenga dopisa je

razbrati, da je bila tožeča stranka pripravljena priznati reklamacije

le za tiste rokovnike, za katere bi tožena stranka dokazala, da so

bili zavrnjeni.

Vendar pa tožena stranka ni dokazala niti kakšen je bil obseg

zavrnjenih rokovnikov. Prvostopno sodišče je svojo oceno o opustitvi

sodelovalne dolžnosti naročnika, tožene stranke, utemeljeno dodatno

podkrepilo z izpovedbo M. (zakonitega zastopnika tožene stranke), ki

je navedel, da je tudi sam dobropise svojim kupcem izstavljal na

podlagi vrnjenih rokovnikov, kar se mu je zdelo logično. Izpovedal

je, da dobropisa ne more narediti brez vrnjenega rokovnika. Takšno

ravnanje pa je bilo pričakovati tudi v razmerju do tožeče stranke.

Trditev pritožnika, da je bila tožeča stranka v celoti seznanjena z

obsegom poškodovanih rokovnikov, ter da zato ni zahtevala vračila, je

pritožbena novota. Novote so tudi trditve, da je R.M. večkrat povabil

N., predstavnika tožeče stranke, ki je bil pooblaščen za reklamacije,

naj pride rokovnike pogledat, ta pa naj bi se izmikal z izgovorom, da

ima preveč dela in da se bo oglasil v prihodnosti, saj tožena stranka

česa takega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, ni pa niti

trdila, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odst. 337. čl.

ZPP). Zato jih ni mogoče upoštevati.

Ni moč slediti pritožbenim trditvam, da so bile o vseh dejstvih v

zvezi z reklamacijo rokovnikov seznanjene tudi priče, ki jih je

predlagala tožena stranka in bi lahko izpovedale o pravnorelevantnih

dejstvih glede okoliščin reklamacije, saj, kot že rečeno, tožena

stranka ni trdila, o katerih dejstvih naj bi priče izpovedale.

Pritožnik si zmotno razlaga pravila o trditvenem in dokaznem bremenu,

ko pravi, da je nelogičen zaključek sodišča, da predlaganih prič ni

bilo potrebno zaslišati, ker naj bi pričale o pravno nerelevantnih

dejstvih, češ da sodišče ne more vedeti, o kakšnih dejstvih naj bi

pričale predlagane priče, dokler zaslišanja ne opravi. Sodišče res ne

ve, kaj bodo priče izpovedale, vendar pa mora vedeti, katera dejstva

naj bi potrjevale. Z izpovedbami prič ni moč nadomestiti pomanjkljive

trditvene podlage. Zato mora stranka najprej zatrjevati konkretna

dejstva, ki naj bi jih priče potrdile. Ta pa morajo biti

pravnorelevatna za odločitev, da opravičijo izvedbo predlaganih

dokazov.

Trditve pritožnika v zvezi z zamudo roka glede reklamacije so

neupoštevne, glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila

tožeča stranka pripravljena upoštevati reklamacijo na podlagi vrnitve

rokovnikov. Prav dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, da je tožeča

stranka prehitela toženo stranko z vnovčenjem menice in vložitvijo

predloga za izvršbo, pa bi mu narekovalo, da zaradi zavarovanja

dokazov rokovnikov ne uniči, a jih je kljub temu uničil v letu 2002.

Ne glede na vse navedeno, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da

tožena stranka ni postavila niti konkretnih, skladnih trditev o tem,

kakšen delež rokovnikov je bil poškodovan niti za koliko znižuje

plačilo.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno

zaključilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče

dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno

sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpobijano sodbo

potrdilo (353. čl. ZPP).