Appeal dismissed; claim barred by statute of limitations as defense raised after deadline expired.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep in sodba potrdita.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 602.500,00

SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim

dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom,

da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen

ZOR). Kot pretrganje zastaranja je tako potrebno v navedenem smislu

upoštevati tudi spremembo dejanske podlage tožbenega zahtevka. Ker je

tožeča stranka materialne predpostavke odškodninske odgovornosti

prvič navajala šele v navedeni vlogi po izteku zastaralnega roka, je

tožeča stranka izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznsoti. Zato

je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi glede zavrnitve tožbenega

zahtevka tudi na tej podlagi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za

prekinitev postopka (točka I.1. izreka izpodbijane odločbe), s sodbo

pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo

76.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe

do plačila (točka II.I.1. izpodbijane odločbe). Tožeči stranki je

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in G.P. d.o.o.

Zagreb v znesku 3.198.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.6.2005 do plačila (točka II.II. izreka izpodbijane odločbe).

Zoper ta sklep in sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka

iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke

za prekinitev postopka in podrejeno temu, da izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da napadeni sklep

in sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve

stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo in sklep potrdi,

tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka

tožene stranke s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga tožeče stranke za

prekinitev postopka

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev

postopka utemeljilo s tem, da je tožeča stranka predlog podala šele

tik pred koncem glavne obravnave. V skladu s 1. odstavkom 13. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče, kadar

je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna

pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali

kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s

posebnimi predpisi drugače določeno, pri čemer ima rešitev tega

predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo

vprašanje rešeno. Tožeča stranka je svoj predlog za prekinitev

postopka utemeljevala s sklicevanjem na pravdni postopek v Republiki

Hrvaški med pravdnima strankama, v katerem naj bi bilo še

nepravnomočno razsojeno, da je tožeča stranka lastnik 186 rednih

delnic podjetja G.P. d.d. Zagreb. Tožeča stranka je v tej pravdi

tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh podlagah. Prvo predstavlja

lastništvo spornih delnic družbe G.P. d.d. Zagreb. Druga podlaga pa

je odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi njenega

protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v tem, da je prodajala delnice

oziroma uveljavljala izplačilo dividend za delnice, katerih lastnica

ni bila več. Zgolj v tem, da je samo odločalo o predhodnem vprašanju,

ki je hkrati predmet posebnega postopka pred drugim sodiščem, sodišču

prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega

postopka. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve pa odločitev o

pravnem razmerju, na katerega se sklicuje tožeča stranka (lastništvo

delnic družbe G.P. d.d. Zagreb) za odločitev o utemeljenosti

tožbenega zahtevka v tem postopku ni odločilno, v posledici česar je

tudi iz tega razloga v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke

zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za

prekinitev postopka.

Glede pritožbe zoper sodbo

Tožeča stranka je tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve

stopnje tožbeni zahtevek še vedno utemeljevala z lastništvom delnic

družbe G.P. d.d. Zagreb. Iz navedb tožeče stranke je razbrati, da

uveljavlja iz naslova lastništva delnic zahtevek na izplačilo

dividende kot del dobička, kar predstavlja eno od osnovnih

premoženjskih pravic, ki izhaja iz delnice. Za uveljavitev tovrstnega

denarnega zahtevka morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki:

1.Delničar lahko uveljavlja pravico do izplačila dividende zoper

družbo, katere alikvotni del osnovnega kapitala predstavlja delnica.

2.V razmerju do delniške družbe velja za delničarja imenske delnice

tisti, ki je vpisan v delniški knjigi (2. odstavek 226. člena Zakona

o trgovačkim društvima Republike Hrvaške - Narodne novine 111/93).

Tožeča stranka torej ne more uspeti z denarnim zahtevkom do tožene

stranke za izplačilo dividende iz naslova delnic druge družbe, to je

družbe G.P. d.d. Zagreb.

Kot je bilo pojasnjeno že v sodbi pritožbenega sodišča I Cpg

1175/2003 z dne 3.2.2005 pa tožeča stranka z istovrstnim denarnim

zahtevkom niti zoper takratno drugotoženo stranko G.P. d.d. Zagreb ni

uspela in to zato, ker ni izpolnjevala drugega pogoja, to je, ker ni

bila vpisana v delniški knjigi kot delničar navedene družbe. Ker

tožeča stranka nima izkazane materialnopravne podlage za

uveljavljanje kakršnegakoli denarnega zahtevka zoper toženo stranko

iz naslova lastništva delnic tretje družbe, se s tem izkaže kot

nerelevantno sklicevanje pritožnika na odločitev gospodarskega

sodišča v Zagrebu v pravdi, v kateri je tožeča stranka uveljavljala

vpis v delniški knjigi družbe G.P. d.d. Zagreb. S tem se izkaže, da

se je sodišče prve stopnje sicer po nepotrebnem v izpodbijani sodbi

kot s predhodnim vprašanjem ukvarjalo z vprašanjem ali je tožeča

stranka izkazala lastninsko pravico na spornih delnicah oziroma ali

je vpisana kot delničar v delniški knjigi navedene družbe. Zgolj

zatrjevano lastništvo spornih delnic tožeči stranki namreč ne daje

nobene podlage za uveljavljanje premoženjske pravice na izplačilo

dividende iz navedenih delnic od tožene stranke.

V zvezi z odškodninsko podlago tožbenega zahtevka je sodišče prve

stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v posledici ugotovitve, da je

tožbeni zahtevek zastaral. Tožeča stranka je navedeno podlago

utemeljevala s protipravnim ravnanjem tožene stranke zaradi prodaje

delnic, ki jih je pred tem že prodala tožeči stranki. To trditveno

podlago je tožeča stranka prvič navedla v pripravljalni vlogi z dne

1.9.2003. S tem je zatrjevala dejanski stan krivdne povzročitve škode

tožeči stranki s strani tožene stranke (154. člen ZOR). V zvezi z

zastaranjem tovrstnega zahtevka se je sodišče prve stopnje sicer

materialnopravno zmotno sklicevalo na 3. odstavek namestno na 1.

odstavek 376. člena ZOR, saj naj bi zatrjevana škoda izhajala iz

deliktnega ravnanja tožene stranke in ne iz kršitve pogodbenih

obveznosti. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča

prve stopnje glede izteka zastaralnega roka za vtoževano obveznost. V

tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno povzelo 1. odstavek 376.

člena ZOR, po katerem je zastaralni rok pričel teči takrat, ko je

tožeča stranka izvedela za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. S

tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka

za škodo in povzročitelja škode izvedela najkasneje dne 8.3.1999.

Tožeča stranka te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi

ne izpodbija oziroma celo izrecno priznava, da je vedela, da je

prišlo do ponovne in nedovoljene prodaje istih delnic. Tožeča stranka

je že v tožbi zatrjevala, da je bila seznanjena, da je bil toženi

stranki izplačan dobiček za več preteklih let v znesku 76.000.000,00

SIT (točka II. tožbe). Ker pa je tožeča stranka navedene okoliščine

šele v pripravljalni vlogi z dne 1.9.2003 uveljavljala kot podlago za

odškodninski zahtevek, je tako materialnopravno pravilna ugotovitev

sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj je ob

utemeljitvi tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi dne 1.9.2003

že iztekel triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim

dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom,

da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen

ZOR). Kot pretrganje zastaranja je tako potrebno v navedenem smislu

upoštevati tudi spremembo dejanske podlage tožbenega zahtevka. Ker je

tožeča stranka materialne predpostavke odškodninske odgovornosti

prvič navajala šele v navedeni vlogi po izteku zastaralnega roka, je

tožeča stranka izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Zato

je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi glede zavrnitve tožbenega

zahtevka tudi na tej podlagi. Materialnopravno zmotno pa je

pritožbeno navajanje, da je s tem v zvezi relevantna citirana sodba

Gospodarskega sodišča v Zagrebu, ki naj bi potrdila pravna naziranja

tožeče stranke. Te okoliščine namreč v ničemer ne izpodbijajo

dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so za odločitev o

zastaranju terjatve tožeče stranke relevantne.

Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti in ob ugotovitvi, da je glede

na trditveno podlago tožeče stranke in dejanske ugotovitve sodišča

prve stopnje materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijani sodbi,

je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo

(353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti toženi

stranki nastale stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na

pritožbo (1. odstvek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo, 3125 točk (343.750,00

SIT), povečane za 20 % DDV (68.750,00 SIT) ter plačano takso za

odgovor na pritožbo (190.000,00 SIT).