Sales agreement does not grant title registration right but serves as basis for main contract request.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kupoprodajna predpogodba ne daje upravičenja za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je njen predmet, temveč da podlago za zahtevek na sklenitev glavne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izprazniti in izročiti tožeči stranki triinpolsobno stanovanje št. 3 v prvem nadstopju stanovanjske zgradbe v M., s pripadajočim kletnim prostorom. Zavrnilo pa je primarni zahtevek po nasprotni tožbi, da so tožniki dolžni izstaviti toženi stranki za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi se bo lahko vknjižila lastninska pravica na spornem stanovanju v korist tožene stranke do 1/2, pa tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, da so tožniki dolžni skleniti s toženo stranko prodajno pogodbo na podlagi kupoprodajne predpogodbe z dne 6.4.1990, s katero so se zavezali prodati toženi stranki in podjetju G...d.o.o. sporno stanovanje vsakemu do polovice ter na podlagi tako sklenjene pogodbe prepustiti v last in posest toženi stranki polovico spornega stanovanja za že plačano kupnino 65.000 DEM. Zavrglo pa je vmesni ugotovitveni zahtevek tožene stranke, naj se ugotovi, da je tožena stranka svojo obveznost po kupoprodajni predpogodbi z dne 6.4.1990 s plačilom svojega dela kupnine izpolnila. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke, kolikor je izpodbijala odločitev o glavnem in podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku in o nasprotnem vmesnem ugotovitvenem zahtevku. V tem obsegu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti navedenemu pravnomočnemu delu sodne odločbe je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodne odločbe tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Do vprašanja, ali je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v aprilu 1990 vnaprej izplačanih 15.000 DEM predstavljalo aro, ali pa je bilo to plačilo na račun kupnine v znesku 130.000 DEM, izpodbijana sodna odločba ni zavzela stališča, čeprav gre za bistveno vprašanje. Če bi namreč tožniki znesek 15.000 DEM upoštevali kot plačilo na račun kupnine, bi tožena stranka stanovanje sama odkupila v skladu s predpogodbo iz leta 1991. Na kupoprodajno ceno, zvišano za 15.000 DEM, pa tožena stranka ni mogla pristati. O vmesnem ugotovitvenem nasprotnem tožbenem zahtevku, bi bilo mogoče odločiti šele po odgovoru na navedeno vprašanje. Ker tega sodišči nižje stopnje nista storili, je tožena stranka ostala v pravni negotovosti. Sicer pa ni dvoma, da je tožena stranka svojo obveznost po predpogodbi iz aprila 1990 v celoti izpolnila, zaradi česar je podana podlaga za vknjižbo lastninske pravice na eni polovici kupljenega stanovanja, pa tudi podlaga za sklenitev kupoprodajne pogodbe za to polovico. Kupoprodajna pogodba z dne 6.4.1990 namreč vsebuje vse potrebne elemente prodajne pogodbe. Ker nižji sodišči takšni pravni razlagi nista sledili, sta zmotno uporabili materialno pravo. Sicer pa je nakup polovice stanovanja tudi v skladu s pogodbeno voljo tožene stranke, zaradi česar se ta ne more strinjati s stališčem, da je bil predmet pogodbe le prodaja celotnega stanovanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena.

Ugotovljena dejstva so v skladu s stališčem v odločbah nižjih sodišč, da problem pravne (in dejanske) razlage po sklenitvi kupoprodajne predpogodbe v aprilu 1990 s strani tožene stranke in firme G..d.o.o. plačanih 15.000 DEM s stališča, ali gre za aro ali za delno plačilo kupnine - ni bistven. Tožena stranka ne zahteva sklenitve glavne pogodbe glede na kupoprodajno predpogodbo iz aprila 1991, s katero se je zavezala kupiti stanovanje v celoti kot edini kupec. Zahteva namreč priznanje lastninske pravice ali sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe le do 1/2 stanovanja in to glede na kupoprodajno predpogodbo iz aprila 1990, pa tudi vmesni nasprotni ugotovitveni tožbeni zahtevek se nanaša na ugotovitev (dejstva?), da je kupnina za polovico stanovanja bila plačana. Ker sta nižji sodišči sprejeli pravno in dokazno oceno, da predmet kupoprodaje nikoli ni bila le ena polovica stanovanja (tožena stranka tudi sama ne more mimo dejstva, da se je s predpogodbo v aprilu 1991 obvezala kupiti celo stanovanje, pa je od tega odstopila) in da na podlagi kupoprodajne predpogodbe ni mogoče zahtevati zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice, je seveda odveč preiskovati, ali je bil znesek 15.000 DEM plačan kot ara ali dan na račun kupnine. Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podan.

Opisani razlogi delno že odgovarjajo na revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Kupoprodajna predpogodba iz aprila 1990, na kateri gradi tožena stranka svoje upravičenje, pa tudi kupoprodajna predpogodba iz leta 1991 ob pravilni razlagi 45. člena ZOR (ob sprejeti dokazni oceni, ki ne more biti predmet revizijske graje - tretji odstavek 385. člena ZPP) in ob dokaj pavšalni trditveni podlagi v nasprotni tožbi je lahko le podlaga za sklenitev glavne pogodbe - ob upoštevanju roka iz petega odstavka navedene zakonske določbe, ne more pa biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice. Podrejeni zahtevek na sklenitev glavne pogodbe pa je po pravilnem stališču izpodbijane sodbe trčil na oviro v ugotovitvi, da se je tožeča stranka strinjala le s prodajo celega stanovanja, zaradi česar je zahtevek na prodajo njegove polovice neutemeljen (če se pri tem zanemari prekluzivni rok za sklenitev glavne pogodbe - člen 45. peti odstavek ZOR - ki je potekel pred vložitvijo nasprotne tožbe). Revizijska trditev, da je predpogodba iz aprila 1990 v bistvu že kupoprodajna pogodba z vsemi sestavinami, pa je sama s seboj v nasprotju, saj je po odstopu ene od pogodbenih strank, bila s toženo stranko sklenjena nova predpogodba z določnim predmetom - celim stanovanjem. Revizijske navedbe, ki očitajo izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava, torej v bistvu grajajo dokazno oceno, sprejeto na podlagi ugotovljenih dejstev, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno.

Ugotovitvena tožba (187. člen ZPP) predpostavlja nejasnost o obstoju določenega pravnega razmerja ali pravice, ne pa nejasnosti o obstoju dejstev. Posredno pa tožena stranka z ugotovitvenim zahtevkom, da je izpolnila svojo obveznost po predpogodbi s plačilom 65.000 DEM, uveljavlja prav slednje. Obstoj pravice (pravnega razmerja) do spornega stanovanja je namreč tožena stranka uveljavila z glavnim in podrejenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Nižji sodišči sta v tem obsegu utemeljeno ugotovili, da tožena stranka na ugotovitvenem zahtevku nima pravnega interesa, ker odločitev v tem sporu od tega ni odvisna.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).