Tenant's claim dismissed; manager lacks active standing without direct contractual transfer of landlord rights.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim izhodiščem

prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje aktivne legitimacije za

uveljavljanje tožbenega zahtevka ne more opirati zgolj na določbi 29.

člena Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka bi morala za pridobitev

aktivne legitimacije izkazati pogodbeni prenos materialnopravnih

upravičenj od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela tožena

stranka v najemu, na osnovi katerega bi tožeča stranka ta upravičenja

lahko v svojem imenu in za račun lastnikov uveljavljala zoper toženo

stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig 2002/02466 z dne 29.3.2002

razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek na plačilo

zneska 1.977.133,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti

posameznega računa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev

pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 170.706,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.9.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka in

pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke uveljavljala

plačilo najemnine za obdobje od julija 2000 do februarja 2002, pri

čemer je tožeča stranka zatrjevala položaj upravnika v stanovanjski

hiši, v kateri naj bi se nahajali poslovni prostori, za katere je

tožeča stranka vtoževala plačilo najemnine. Sodišče prve stopnje je

zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka

ni izkazala aktivne legitimacije za uveljavljanje tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim izhodiščem

prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje aktivne legitimacije za

uveljavljanje tožbenega zahtevka ne more opirati zgolj na določbi 29.

člena Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka bi morala za pridobitev

aktivne legitimacije izkazati pogodbeni prenos materialnopravnih

upravičenj od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela tožena

stranka v najemu, na osnovi katerega bi tožeča stranka ta upravičenja

lahko v svojem imenu in za račun lastnikov uveljavljala zoper toženo

stranko. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve

stopnje s tem v zvezi spregledalo aneks št. 1/2000 z dne 4.2.2000.

Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v

svoji obrazložitvi povzelo, da je predmet navedenega aneksa zgolj

pooblastilo tožeči stranki za prenos pooblastila iz pogodbe o

opravljanju storitev upravnika z dne 18.9.1998 na drugega v skladu s

96. členom Zakona o pravdnem postopku. Iz takšnega pooblastila torej

ni mogoče sklepati na prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov

stanovanjske stavbe na tožečo stranko. V kolikor je bil tovrsten

prenos dogovorjen s pogodbo o opravljanju storitev upravnika, bi jo

tožeča stranka morala v dokazne namene predložiti, kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje. Protispisna pa je pritožbena trditev,

da tožena stranka ni oporekala upravičenju tožeče stranke za

uveljavljanje tožbenega zahtevka, saj je že v ugovoru zoper sklep o

izvršbi izrecno uveljavljala ugovor aktivne legitimacije tožeče

stranke. Utemeljevanje aktivne legitimacije v pritožbi na okoliščini,

da je tožena stranka vseskozi priznavala tožečo stranko kot

pooblaščenca lastnikov stanovanj, ki je prejemala najemnino v svojem

imenu in za njihov račun, pa predstavlja nove trdtive, za katere

tožeča stranka ni izkazala, da jih brez krivde ni mogla navajati že v

postopku pred prvostopnim sodiščem. Zato se pritožbeno sodišče s temi

navedbami ni ukvarjalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sicer opredeljevalo

do morebitne obogatitvene podlage za vtoževano terjatev, čeprav je

pravilno ugotovilo, da tožeča stranka te podlage ni niti zatrjevala.

Tožeča stranka takšnih ugotovitev prvostopnega sodišča v pritožbi ne

izpodbija, saj celo sama zanika podlago iz 218. člena ZOR. Kot rečeno

pa tožena stranka ni izkazala pogodbene podlage, na podlagi katere bi

od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela v najemu tožena

stranka, prevzela materialnopravno upravičenje, da v svojem imenu in

za njihov račun uveljavlja vtoževano terjatev do tožene stranke (glej

Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne

18.12.2001).

Iz navedenega tako izhaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, s

katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, materialnopravno pravilna, saj

je tožena stranka uspela z ugovorom aktivne legitimacije tožeče

stranke. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa

sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je odločilo kot je

razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve

nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s

1. odstavkom 154. člena ZPP).