Contractor appeal dismissed; court upheld first instance ruling on unauthorized contract deviation under ZOR. Contractor failed to prove necessity or client interest.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe

povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku

58.313,00 SIT, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Brez soglasja naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od

naročila samo v primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega

drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor

po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo

naročiteljevi interesi (1. odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se

je v trditvenih navedbah sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih

del, kjer naj bi bil obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele

potem, ko je bila streha na objektu že odkrita. Takšne trditve bi

sicer bile lahko ustrezna podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za

odmik od naročila brez soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v

tem okviru morala hkrati podati konkretizirane trditve glede

okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od

naročila v naročiteljevem interesu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v okviru sodbe in sklepa opr. št. VI Pg

232/2003-32 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. Ig 2001/11051, z dne 28.12.2001 razveljavi v 1.

točki izreka za znesek 844.607,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 11.4.2001 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v

znesku 52.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2001 do

plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). v

preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka zaradi

delnega umika tožbe razveljavilo in postopek ustavilo (1. točka

izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov

tožene stranke v znesku 206.817,34 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 20.4.2004 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo (2. in 3. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo

tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila morebitnih

bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče

prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v tem smislu izpodbijano

sodbo preizkušalo zgolj v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, pri čemer tovrstnih kršitev ni

ugotovilo.

Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedi

zaslišane priče M.H. se pritožbeno sodišče v celoti strinja z

utemeljitvijo sodišča prve stopnje, po kateri je na osnovi izvedenih

dokazov sklepalo, da tožeča stranka ni imela mandata s strani

lastnikov spornega objekta za izvedbo del v obsegu, ki so presegala

dela opredeljena s pogodbo št. 3/30-23/00. Pritožba torej ne

izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za

izvedbo dodatnih del in s tem odmik od naročila ni pridobila soglasja

etažnih lastnikov za sklenitev spornega aneksa. Brez soglasja

naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od naročila samo v

primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne

more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor po presoji vseh

okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi (1.

odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah

sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih del, kjer naj bi bil

obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele potem, ko je bila streha

na objektu že odkrita. Takšne trditve bi sicer bile lahko ustrezna

podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za odmik od naročila brez

soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v tem okviru morala

hkrati podati konkretizirane trditve glede okoliščin, na podlagi

katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od naročila v

naročiteljevem interesu. Tožeča stranka se je v tem smislu v

trditvenih navedbah sklicevala zgolj na nujnost opravljenih dodatnih

del za kvalitetno sanacijo strehe. Tožeča stranka torej ni ponudila

vseh ustreznih trditev v smislu dejanske podlage iz 1. odst. 752.

člena ZOR, zato je sodišče prve stopnje podlago tožbenemu zahtevku

pravilno presojalo zgolj v okviru 2. odst. 752. člena ZOR, to je v

smislu upravičenosti tožeče stranke do vtoževanega zneska kot

poslovodje brez naročila (220. člen ZOR). V tem okviru bi bila tožeča

stranka upravičena do povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov,

zgolj, če bi šlo za nujna in neodložljiva dela. Obseg upravičenj

poslovodje brez naročila je v tem okviru ožji od prevzemnika naročila

iz 1. odst. 752. člena ZOR, saj za prevzemnika naročila zadostuje, da

izkaže, da je utemeljeno mislil, da je odmik od naročila v

naročiteljevem interesu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dokazne ocene izpovedi

zaslišane priče M.H. ugotovilo, da ne gre za neodložljiva dela, ki bi

jih morala izvršiti tožeča stranka. S tem v zvezi je neutemeljen

pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi

priče, da bi bila v primeru neizvedbe dodatniih del izvedba del

nekvalitetna in nesolidna. Priča je namreč posledico neizvedbe del

pojasnila v smislu potrebnih vzdrževalnih del z barvanjem pločevine,

ki ne bi bila zamenjana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno

sklepalo, da zgolj povečani stroški za vzdrževanje stare pločevine na

strehi ne predstavljajo okoliščine, ki bi utemeljevala nujnost

opravljenih dodatnih del. Glede v pritožbi zatrjevane nenadomestljive

škode pa pritožbeno sodišče tudi sicer trditev o bistveno manjših

stroških vzdrževanja ne more preizkusiti, saj tovrstne trditve niso

konkretizirane. V zvezi z zatrjevano preprečitev škode ob odprti

strehi v primeru dežja, pa se je tožeča stranka na to škodo

sklicevala zgolj kot grozečo škodo v primeru čakanja na pridobitev

soglasja s strani naročnikov. Ker torej ni bilo ovir, da bi tožeča

stranka zagotovila realizacijo pogodbe v okviru mandata s strani

naročnikov, ne bi šlo za zamudo očitne koristi tožeče stranke v

primeru nerealizacije del po spornem aneksu.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim očitkom glede

materialnopravno zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje v delu, ko

je utemeljilo zavrnitev zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

Sodišče prve stopnje je v tem smislu navedeno podlago izključilo z

utemeljitvijo, da je tožeča stranka nastopala v razmerju do etažnih

lastnikov na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje pa je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe pogodbeno podlago iz mandatne pogodbe

v delu, ki se nanaša na dela po spornem aneksu tožeče stranke z

izvajalcem izrecno izključilo, ker je ugotovilo, da niso podane

predpostavke iz 752. člena ZOR. Izključitev pogodbene podlage pa samo

po sebi še ne izključuje morebitnega obogatitvenega zahtevka, v

kolikor bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala potrebne

predpostavke skladno z 2. odst. 210. člena ZOR. Pritožnica sicer

pravilno navaja, kot pravno relevantno dejstvo v tem okviru prehod

premoženja v sfero druge osebe. Tožeča stranka pa bi v zvezi z

okoriščanjem tožene stranke morala ponuditi ustrezne trditve in

predlagati dokaze. Takšne podlage pa tožeča stranka ne more

utemeljevati zgolj s trditvami o višini stroškov, ki jih je imela

tožeča stranka s plačilom izvajalca po aneksu, za katerega ni imela

podlage v naročilu tožeče stranke. Iz navedenih razlogov se tako

izkaže odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu

materialnopravno pravilna.

Kot izhaja iz gornjih ugotovitev, tožeča stranka ni izkazala v

pritožbi zatrjevanih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče tako

ugotavlja, da je na osnovi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje, njegova odločitev v izpodbijani sodbi

materialnopravno pravilna, v posledici česar je pritožbeno sodišče

odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve

svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna

povrniti njene stroške pritožbenega postopka v zvezi z vloženim

odgovorom na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (375

točk, povečanih za 20% DDV) v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter

za plačano takso (8.550,00 SIT) in za izkazane poštne stroške (263,00

SIT). V primeru neplačila odmerjenih stroškov v naloženem roku je

tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (1.

odst. 378. člena OZ).