Court partially allows interest claim by applying tax law instead of unjust enrichment law.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati (tudi) zakonske zamudne obresti od zneska

6.401.359,20 SIT od 10.10.2001 do 29.3.2005 in od zneska 1.280.271,80

SIT od 14.11.2001 do 29.3.2005.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v

znesku 177.194,00 SIT, v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izvršljivosti dalje.

[JEDRO]

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je davščina in glede te,

naj si gre za odmero, pobiranje ali vračanje, se po 63. členu Zakona

o stavbnih zemljiščih uporabljajo določbe ZDavP. Gre torej za upravno

zadevo, o kateri bi moralo odločati stvarno pristojno upravno

sodišče.

Pravna podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih

preplačil je v 95. členu ZDavP. Gre za specialno ureditev v

primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Po

določbi 4. odst. 95. člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od

neupravičeno odmerjenega ali pa preveč odmerjenega davka, to pa je

tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obresti po obrestni

meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od

dneva plačila davka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženo

stranko obsodilo na plačilo 7.681.631,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 30.3.2005 (dan vložitve tožbe) dalje in na plačilo

220.825,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje odločbe dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo

zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.401.359,20 SIT od 10.10.2001

do 30.1.2005 (pravilno: 30.3.2005) in od zneska 1.280.271,80 SIT od

14.11.2001 do 30.3.2005.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena

stranka je izdano sodbo izpodbijala v ugodilnem delu, češ, da je

tožeča stranka plačala vtoževani znesek brez kakršnekoli odločbe

davčnega urada. Navedla je še, da je z odločbo Ustavnega sodišča št.

U-I-343/02-15, z dne 18.3.2004 (objavljena v Ur. listu RS, št.

33/2004, v nadaljevanju odločba) nastalo neustavno stanje med

občinami, ki prejemajo izravnavo in tistimi, ki je ne ter menila, da

je sklep prvostopnega sodišča preuranjen vsaj glede zamudnih

obresti.

Tožena stranka pa je sodbo sodišča prve stopnje izrecno izpodbijala v

zavrnilnem delu, uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve

določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter

predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo v

tem delu spremeni tako, da toženo stranko obsodi na plačilo zakonskih

zamudnih obresti od neupravičeno prejetega zneska od dne prejema

dalje.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče nepravilno presojalo

vprašanje dobrovernosti tožene stranke pri odločanju o obrestnem delu

tožbenega zahtevka. Tožena stranka bi morala po specialnem predpisu,

to je 4. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št.

18/96, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDavP) obresti

od neupravičeno plačanega davka vrniti od prejema plačil dalje.

Ustavno sodišče je namreč z odločbo odpravilo odlog o nadomestilu za

uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žetale, odločba učinkuje za

nazaj in tožena stranka ni mogla biti v dobri veri glede pridobitve

sredstev na podlagi odpravljenega odloka. Tudi po 46. členu Zakona o

ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. list RS, št. 15/94, 64/2001) je treba

vrniti od neupravičenega plačila obresti od prejema plačila dalje,

saj ima upravičenec potem določilu pravico zahtevati odpravo škodnih

posledic posamičnega akta od njihovega nastanka dalje.

Tožeča stranka je priglasila stroške postopka.

Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke in v

odgovoru pojasnjevala svoja plačila nadomestil za uporabo stavbnega

zemljišča v letih 2002 in 2003 ter odgovarjala na pritožbene navedbe

tožene stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranka pa je

utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

Po določbi 2. odst. 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more

izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po vsebini pa pritožba tožene stranke uveljavlja prav ta, nedovoljeni

pritožbeni razlog. Tožena stranka, ki v odprtem 30-dnevnem roku od

prejema tožbe nanjo ni odgovorila, v pritožbi ne more izpodbijati

dejstev, ki so v tožbi navedena in glede katerih je prvostopno

sodišče ugotovilo, da iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka

(glej 3. točko 1. odst. 318. člena ZPP). Napadeno sodbo je bilo tako

treba preizkusiti le po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je

pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni obremenjena z nobeno od bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 350. člena ZPP), kakor

tudi, da vsebuje vse potrebne razloge po določilu 1. odst. 318. člena

ZPP.

Pritožbo tožene stranke je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti (353.

člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

S tožbenim zahtevkom na vrnitev plačanega nadomestila za uporabo

stavbnega zemljšča, temelječem na neupravičeni pridobitvi tožene

stranke na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega

zemljišča (Ur. list RS, št. 6/2000, 76/2000), ki ga je ustavno

sodišče z odločbo odpravilo, je po presoji pritožbenega sodišča

zahtevek na vrnitev pravne koristi Občine Ž., kot tožene stranke na

področju upravnega prava (glej 1. odst. 2. člena Zakona o splošnem

upravnem postopku, Ur. list RS, št. 80/99, s spremembami in

dopolnitvami - ZUP). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je

davščina in glede te, naj si gre za odmero, pobiranje ali vračanje,

se po 63. členu Zakona o stavbnih zemljiščih uporabljajo določbe

ZDavP. Gre torej za upravno zadevo, o kateri bi moralo odločati

stvarno pristojno upravno sodišče. Ker pa pritožba ni uveljavljala

absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki 2.

odst. 339. člena ZPP, tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o

pritožbi v tem sporu po uradni dolžnosti ni moglo ugotoviti navedene

zagrešitve postopkovne kršitve (2. odst. 350. člena ZPP).

Pravna podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih

preplačil je v 95. členu ZDavP. Gre za specialno ureditev v

primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Po

določbi 4. odst. 95. člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od

neupravičeno odmerjenega ali pa preveč odmerjenega davka, to pa je

tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obresti po obrestni

meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od

dneva plačila davka. Ker prvostopno sodišče svoje odločitve glede

tožbenega zahtevka iz naslova dela zakonskih zamudnih obresti pred

vložitvijo tožbe ni obravnavalo po tej materialnopravni določbi, je

ta del tožbenega zahtevka materialnopravno nepravilno zavrnilo

(primerjaj razloge v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips

127/2002, z dne 14.11.2002). Tako je bilo treba pritožbi tožeče

stranke ugoditi in v zavrnilnem delu napadeno sodbo spremeniti tako,

kot izhaja iz izreka tega sklepa (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev

o teh odpadla.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ki ji zato, ker je s

pritožbo uspela, tudi gredo v breme tožene stranke, vendar zgolj v

višini, kot je odmerjena s to odločbo. Tožeča stranka je namreč glede

na obseg pritožbe brez podlage v Odvetniški tarifi priglasila 1.000

točk kot nagrado za sestavo pritožbe, čeprav ji glede na obseg

pritožbe gre le nagrada v višini 125 točk. V okviru priglašenih

stroškov tožeči stranki prav tako ne gredo stroški za bančno

provizijo za takso v višini 1.000,00 SIT, ker tak izdatek iz podatkov

v spisu ne izhaja, nadalje za pregled odločbe prve stopnje, za posvet

s tožnikom, ker je navedeno že vsebovano v nagradi. Gre pa ji nagrada

za poročilo stranki ter povračilo materialnih stroškov v višini 2% od

odvetniške nagrade in povračilo za DDv v višini 20% od odvetniških

storitev. Zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov gredo od

poteka paracijskega roka dalje. Odmerjeni stroški imajo tako podlago

v uporabljenih določbah Odvetniške tarife in v Zakonu o sodnih

taksah.

Stroški za odgovor na pritožbo tožeči stranki ne gredo, saj se je

spustila v odgovarjanje na razloge v pritožbi, ki so, kot je že

uvodoma poudarjeno, v pritožbi zoper zamudno sodbo, nedovoljeni. Tako

mora stroške za nepotrebne navedbe v odgovoru na pritožbo nositi

tožeča stranka sama.