Court allows appeal, ruling deposit remains valid payment under valid contract termination rules.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se

- 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka

plačati tožeči stranki znesek 505.003,00 SIT skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 7.2.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni."

- 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje:

"Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške

prvostopenjskega postopka 126.920,00 SIT, v roku 15 dni, po poteku

tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še

zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom."

- 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa:

"Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške."

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške pritožbenega

postopka v znesku 49.500,00 SIT, v roku 15 dni, po poteku tega roka

pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne obresti

po obrestni meri, določeni z zakonom.

[JEDRO]

Posledice prenehanja pogodbe z zaporednimi obveznostmi (1. odst. 129.

člena ZOR) pa učinkujejo "ex nunc," kar pomeni, da je pogodba

razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene

po odstopu. Pred tem opravljene izpolnitve (v konkretnem primeru

plačani polog) ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi

veljavnega pravnega temelja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo

zneska 505.003,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

7.2.2001 dalje do plačila v roku 15 dni ugodilo (1. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

pravdne stroške v višini 172.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje te sodne odločbe do plačila, v roku 15 dni

(2. točka izreka). Tožena stranka pa sama nosi svoje pravdne stroške

(3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti

zavrne in ji naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča prve

stopnje do plačila. Podrejeno pa je predlagala, naj sodišče druge

stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev

pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje kot podlaga za

uporabo pogodbenega prava in 129. člena tedaj veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR):

Dne 7.2.2001 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o najemu vozila št.

51115 za osebni avtomobil Peugeot 206 Presence/XT 1.4 (pogodba o

najemu vozila št. 5115 z dne 7.2.2001, A1, dalje pogodba). Stranki

sta se dogovorili za sklenitev najemne pogodbe za določen čas 36

mesecev ob pogodbeno dogovorjeni mesečni najemnini 53.000,00 SIT, ki

se mesečno revalorizira z vsakokrat veljavno mesečno stopnjo

revalorizacije. Pred sklenitvijo najemne pogodbe pa najemnik plača

mesečno najemnino 53.005,00 SIT in polog v višini 505.300,00 SIT (1.

odst. III, 1.4. točka 3. odst. III. člena pogodbe). O možnosti odkupa

najetega vozila sta stranki sklenili aneks št. 2 k omenjeni pogodbi

dne 7.2.2001 (A2). V II. točki aneksa sta se dogovorili, da ima

tožena stranka primarno pravico odkupa najetega vozila po preteku

pogodbe in sicer po dogovorjeni ceni 743.088,15 SIT. Pogodba o najemu

vozila je bila razdrta dne 9.1.2002.

Tožeča stranka kot leasingojemalec je pravna oseba. Določbe 6. odseka

7. oddelka VII. poglavja ZOR o prodaji na obroke pa se uporabljajo

le, če je kupec posameznik (2. odst. 542. člena ZOR). Sodišče prve

stopnje je zato napačno uporabilo materialnopravne določbe pravil o

prodaji na obroke tudi za pogodbo o najemu med pravdnima strankama na

podlagi 1. odst. 550. člena ZOR. Zaradi napačne materialnopravne

opredelitve spora je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 4.

odst. 132. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je ocenjevalo pravno naravo pologa v skladu s

4. odst. III. člena pogodbe. Najemnik se je pred sklenitvijo pogodbe

zavezal plačati polog v višini 505.300,00 SIT. V tem smislu je

logična trditev tožene stranke (primerjaj 2. stran pripravljalne

vloge z dne 14.10.2002, list. št. 16), da je tožena stranka polog

vračunala kot začetno plačilo in ga upoštevala pri izračunu obrokov

leasinga. Pravno naravo pologa je treba opredeliti tako zato, ker

običajno pri teh vrstah pogodb (finančni leasing) vsota obrokov, če

bi prišlo do plačila vseh 36 obrokov tožeče stranke, znatno presega

nabavno vrednost predmeta leasinga. Pogodba, ki sta jo sklenili

pravdni stranki, mora omogočiti dajalcu leasinga (toženi stranki), da

pridobi polno nasprotno vrednost za prepustitev uporabe stvari.

Povrnjene dobi vse stroške nakupa predmeta leasinga, pridobi pa tudi

plodove financiranja. Pravdni stranki sta z aneksom št. 2 k omenjeni

pogodbi (A2) dogovorili le prednostno pravico tožeče stranke do

odkupa najetega vozila po preteku pogodbe in zato dogovorili tudi

ceno 743.088,15 SIT. Pogodba nima klavzule, po kateri bi tožena

stranka pridobila lastninsko pravico na predmetu najema s plačilom

zadnjega obroka najemnine. Takšna pravna narava je pomembna zaradi

posledice neplačevanja leasinških obrokov tožeče stranke in odstopa

od pogodbe o najemu. Omenjeno pogodbo je mogoče opredeliti kot

pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznostmi. Posledice prenehanja

pogodbe z zaporednimi obveznostmi (1. odst. 129. člena ZOR) pa

učinkujejo "ex nunc," kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede

tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po odstopu. Pred tem

opravljene izpolnitve (v konkretnem primeru plačani polog) ostanejo

in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega

temelja (več o pogodbah s samostojnimi zaporednimi obveznostmi, glej

komentar Obligacijskega zakonika, prva knjiga avtorja prof. dr. Mihe

Juharta, stran 582 in 583). Ob zapisani pravni posledici odstopa od

pogodbe s strani tožene stranke in učinkovanja prenehanja pogodbe v

smislu 1. odst. 129. člena ZOR je sodišče druge stopnje pritožbi

ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (2. točka 358. člena ZPP),

kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v

skladu z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje pri tem tarifo, veljavno

v času oprave storitve in vrednost točke na dan odmere (primerjaj 2.

odst. 14. člena OT). Tako gre toženi stranki 910 točk x 110,00 SIT,

kar znese 100.100,00 SIT, povečano za 20 % DDV pa 120.120,00 SIT.

Temu znesku je sodišče prištelo še plačano sodno takso za odgovor na

tožbo v znesku 6.800,00 SIT po Zakonu o sodnih taksah. Stroški tožene

stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje so tako 126.920,00

SIT. Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo zamudnih

obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne obresti

na vsoto stroškov začnejo teči 15 dan, šteto od prejema te sodbe, to

je po izteku roka, odrejenega za prostovoljno izvršitev te sodbe.

Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo s to sodbo naložene

denarne obveznosti (378. člen in 1. odst. 299. člena OZ).