Appeal allowed; void transaction in bankruptcy voids debt, but damages claim requires restitution analysis.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Prodajna pogodba, ki je sklenjena z namenom, da bi se poravnale

terjatve upnika do bodočega stečajnega dolžnika oziroma da bi se

ustvarili pogoji za pobot, je navidezna pogodba, ki nima učinka med

strankama.

Sodišče prve stopnje ni razpravljalo o toženčevem ugovoru, da so

podane negativne procesne predpostavke za meritorno obravnavanje

tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da nima učinka

proti stečajni masi tožeče stranke pravno dejanje tožeče stranke in

sicer tožničina izpolnitev obveznosti do tožene stranke po večih

računih tožene stranke s prodajo in izročitvijo v last in posest

apartmaja št. 4, v pritličju objekta B., v apartmajskem naselju

Š. v Dolenjskih Toplicah in da je brez učinka proti stečajni masi

kupoprodajna pogodba št. AP 015/2001, z dne 21.11.2001 in na njeni

podlagi izvršena prodaja apartmaja št. 4 v izmeri 46,70 m2 v

pritličju objekta B., v počitniško apartmajskem naselju Š., Dolenjske

Toplice ter da je brez učinka proti stečajni masi tudi izjava tožeče

stranke o pobotu z dne 29.11.2001 in z dne 31.12.2001, na podlagi

katere je bil pobotan del terjatev tožene stranke s terjatvijo tožeče

stranke iz naslova kupnine (1. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 11.255.497,56 SIT z

zamudnimi obrestmi od 20.8.2000 dalje do plačila (2. točka izreka)

ter tudi 786.923,40 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja

vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni

vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je v 1. točki izreka izpodbijane

sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je izrek nerazumljiv ter

v nasprotju z razlogi sodbe. Pritožnikove trditve, da so pravne

posledice uspelega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju take, da

posel ostane v veljavi, so pravilne. Posledica uspelega izpodbijana

pravnih dejanj, ki so določene v prvem odstavku 130. člena Zakona o

prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) je,

da je pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. Če je predmet

izpodbijanja pravnih dejanj pravni posel, potem ta med pogodbenima

strankama ne preneha veljati, torej ostane v veljavi, učinek takega

posla pa preneha glede na določilo prvega odstavka 130. člena ZPPSL

le proti stečajni masi, to pa je proti tistim, ki se poplačajo iz

stečajne mase, to pa je proti stečajnim upnikom. V tem primeru je bil

predmet izpodbijanja pravno dejanje in sicer nadomestna izpolnitev

(izpolnitev s stvarjo) denarnih terjatev tožene stranke do tožeče

stranke, ki pa je bila opravljena po trditvah tožeče stranke in po

ugotovitvah sodišča prve stopnje s sklenitvijo navidezne prodajne

pogodbe, ki pa učinka med strankama zaradi navideznosti nima, in z

izročitvijo stvari (apartmaja toženi stranki) in s posledično pobotno

izjavo tožeče stranke, na podlagi katere so navidezno ustvarjena

denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke in terjatve tožene

stranke do tožeče stranke prenehale. V 1. točki izreka izpodbijane

sodbe glede na ugotovitve, da je bila prodajna pogodba sklenjena z

namenom, da bi se poravnale terjatve tožene stranke do tožeče stranke

oziroma zato, da bi se ustvarili pogoji za pobot, izrek v 1. točki ni

nejasen in tudi ne nerazumljiv. Ni tudi v nasprotju z razlogi

izpodbijane sodbe. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega

postopka v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni. Pač pa sodišče druge

stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima

razlogov o vseh za to pravdo odločilnih dejanskih trditvah tožene

stranke, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo

s toženkinim ugovorom, da tožeča stranka take tožbe, kot jo je

vložila v tem postopku, ne bi smela vložiti oziroma je sodišče ne bi

smelo dopustiti, ker je tožena stranka v stečajnem postopku nad

tožečo stranko prijavila izločitveno pravico in ji je bila le-ta v

stečajnem postopku tudi priznana, s čimer je trdila, da je bilo v

stečajnem postopku odločeno, da je prodajna pogodba z dne 21.11.2001

veljavna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

v izpodbijani sodbi na 4. strani, ko je povzemalo navedbe pravdnih

strank, sicer navedlo, da se je toženec zahtevku tožeče stranke

upiral tudi s trditvijo, da je tožbeni zahtevek nedopusten, ker je

stečajni upravitelj na naroku za preizkus terjatev priznal tožencu

izločitveni zahtevek in da te pravice ni prerekal nobeden od upnikov

in da je trdil, da ima toženec tudi sodni sklep, s katerim mu je bila

tekom stečajnega postopka priznana lastninska pravica na spornem

apartmaju. Vendar se sodišče prve stopnje do teh toženkinih trditev v

izpodbijani sodbi ni opredelilo oziroma ni ugotavljalo, ali je

toženec res prijavil v stečajnem postopku izločitveno pravico na

apartmaju, ki je predmet te pravde. Tožena stranka v pritožbi

ponavlja svojo trditev, ko jo je dala že v pravdi in ponovno trdi, da

je tožencu bila v stečajnem postopku priznana izločitvena pravica na

apartmaju, zaradi česar po mnenju tožene stranke v kupoprodajno

pogodbo, ki je tudi predmet te pravde, ni mogoče več posegati.

Ponavlja trditev, da toženec razpolaga s pravnomočnim izvršilnim

naslovom, to je sklepom stečajnega senata o izročitvi nepremičnine in

trdi, da o prodajni pogodbi ni mogoče več ponovno odločati v tej

pravdi. Iz trditev tožene stranke v pravdi, ki jih ponavlja v

pritožbi izhaja, da je toženec trdil, da tožeča stranka tožbe v tej

zadevi ne bi smela vložiti oziroma sodišče ne bi smelo s sodbo o

zahtevku odločiti, saj trdi, da je tekom stečajnega postopka nad

tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na podlagi kupoprodajne

pogodbe in da je stečajni upravitelj prijavljeno izločitveno pravico

priznal ter da je stečajni senat tožencu izdal sklep o izročitvi

nepremičnine, ki je bila predmet izločitvenega zahtevka.

Iz teh trditev izhaja torej, da je toženec trdil, da je tekom

stečajnega postopka za nepremičnino pridobil na podlagi kupoprodajne

pogodbe, ki je predmet tudi te pravde, izvršilni naslov - sklep

stečajnega senata iz tretjega odstavka 143. člena ZPPSL. Tožena

stranka je v tem postopku torej vložila ugovor, da so podane

negativne procesne predpostavke za meritorno obravnavanje tožbe. Tak

ugovor pa je v pravdi relevanten ugovor, zato bi sodišče prve stopnje

o tem ugovoru moralo razpravljati in ugotavljati, ali je toženec v

stečajnem postopku res priglasil izločitveno pravico na spornem

apartmaju, na kateri dejanski oziroma pravni podlagi je utemeljeval

zahtevek in ali je stečajni senat res izdal sklep iz tretjega

odstavka 143. člena ZPPSL, ki ima značaj izvršilnega naslova ter ali

je sklep pravnomočen. Nato pa bi moralo ugotavljati, kakšen pomen ima

to dejstvo na v tej pravdi vloženo tožbo. Tožeča stranka namreč v tej

pravdi zahtevek utemeljuje na trditvah, da je prodajna pogodba o

prodaji apartmaja fiktivna oziroma navidezna in to je ugotovilo tudi

sodišče prve stopnje, kar pa pomeni, da prodajna pogodba nima

pravnega učinka med pogodbenima strankama (torej da med pogobenima

strankama ne velja). Sodišče bi zato moralo ugotavljati, kakšen pomen

ima eventuelno priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku na

to tožbo. Sodišče prve stopnje pa o teh trditvah tožene stranke v

izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Tako se pokaže, da

sodba nima razlogov o vseh v pravdni zatrjevanih odločilnih dejstvih,

zato tudi sodišče druge stopnje o tem ni moglo zavzeti stališča, saj

sodbe glede teh dejstev ni moglo preizkusiti, saj sodišče v sodbi ni

navedlo odločilnih razlogov in je zato ostalo odločilno dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Zato je bilo treba

sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Ker je bila sodba razveljavljena že iz teh razlogov, se sodišču druge

stopnje z ostalimi nadaljnjimi pritožbenimi razlogi ni bilo treba

ukvarjati in nanje odgovarjati. Ne glede na to pa sodišče druge

stopnje že sedaj dodaja, da bi izpodbijano sodbo bilo treba

razveljaviti v dajatvenem delu tudi v primeru, če tožena stranka v

tem postopku ne bi uveljavljala takšnega ugovora, kot ga je in o

katerem sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni razpravljalo.

Sodišče prve stopnje je namreč v dajatvenem zahtevku nepravilno

uporabilo materialno pravo in je zaradi tega ostalo dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno. Z 2. točko izreka sodbe je sodišče prve

stopnje namreč naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči

stranki denarni znesek in sicer premoženjsko korist v višini

vrednosti apartmaja. S tem je ugodilo primarno postavljenemu

dajatvenemu zahtevku. Po drugem odstavku 130. člena ZPPSL pa je

dolžna oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vrniti v

stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi

izpodbijanega pravnega dejanja in sicer po splošnih pravilih o

vračanju neupravičeno pridobljenega. Splošna pravila o neupravičeno

pridobljenem, ki so bila v spornem obdobju vsebovana v ZOR in sicer v

210. členu ZOR, sedaj pa so vsebovana v 190. členu OZ, primarno

nalagajo vrnitev neupravičeno pridobljenega, če je to mogoče, sicer

pa nadomestitev vrednosti dosežene koristi. Odločitev o dajatvenem

zahtevku je torej odvisna od obstoja okoliščin, ki so opredeljene v

prej navedenih pravilih in ne od tega, katerega od dajatvenih

zahtevkov tožnik uveljavlja kot primarnega in katerega kot

podrednega. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni ugotovilo

in navedlo okoliščin, zakaj je ugodilo denarnemu zahtevku, ki pa

glede na gornja materialnopravna določila pride v poštev šele, če

naravna restitucija ni možna (tako stališče je zavzeto tudi v sodbah

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 80/2002, z

dne 6.2.2003 in v več sodbah višjih sodišč Republike Slovenije,

objavljenih v bazi sodnih odločb IESP). Sodišče prve stopnje pravil o

neupravičeni pridobitvi torej ni pravilno uporabilo, saj je verjetno

štelo, da je v tožnikovi domeni, kakšen obogatitveni zahtevek bo

postavil proti tožencu v primeru izpodbojnega dejanja in je zato

ugodilo primarnemu zahtevku ali pa je štelo, da pride v poštev le

denarni zahtevek. Karkoli od tega je imelo v mislih (v sodbi namreč

ni napisalo, zakaj je ugodilo denarnemu zahtevku in ne vrnitvenemu

zahtevku), je taka uporaba prej navedene zakonske določbe bila

nepravilna, ne da bi bile v sodbi ugotovljene okoliščine, ki

onemogočajo odločitev o naravni restituciji. Sodišče prve stopnje

torej zaradi nepravilne uporabe prej navedene materialnopravne

določbe v izpodbijani sodbi tudi v dajatvenem delu ni ugotovilo

odločilnih okoliščin, in bi zato sodišče druge stopnje moralo sodbo v

dajatvenem delu razveljaviti, četudi ne bi bila razveljavljena v

celoti iz prvotno navedenih razlogov.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo najprej ukvarjati

z vprašanjem ali je pravda v tej zadevi še dopustna glede na

situacijo, ki jo je toženec zatrjeval in če bo ugotovilo, da je tožba

dopustna, bo moralo o zahtevku ponovno odločiti upoštevaje tudi

zgoraj navedene razloge.