Appeal court overturns first instance ruling, declaring agency decision void due to flawed capital revaluation basis.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court overturned the first-instance judgment, ruling that the defendant agency's decision to declare the plaintiff's capital insufficient was legally flawed. The agency had alleged a violation of accounting laws regarding capital revaluation before the company's legal registration, but the court found this period irrelevant to the company's actual legal capacity. Consequently, the court declared the agency's decision void and ordered the defendant to pay the plaintiff's legal costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o računovodstvu 77. člen; Zakon o gospodarskih družbah 50. člen: A claim for damage to public property based on insufficient capital revaluation prior to a company's legal registration is invalid if the revaluation period does not coincide with the establishment of legal capacity.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
a)V 1. točki izreka tako, da se odločba Agencije RS za plačilni
promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Koper, št.
390-42/93-II z dne 8.8.1995, izdana v postopku revizije pri tožeči
stranki, razveljavi.
b)V 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh
povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 801.900,00
SIT, v primeru neplačila v navedenem roku pa z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izteka tega roka do plačila.
[JEDRO]
Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja
iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče
stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan
delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet
lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ
izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je
posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital
povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve
stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski
organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o
računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90,
30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o
gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16
in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče
ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o
računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov
sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri
tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni
register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno
sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku
pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega
kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni
vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi
ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni
zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe pravnega
prednika tožene stranke, to je Agencije RS za plačilni
promet, nadziranje in informiranje, št. 390-42/93-II z dne
8.8.1995, izdano v postopku revizije pri tožeči stranki.
Prvostopno sodišče pa je tožeči stranki naložilo v plačilo
pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.307.525,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 do plačila.
Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz
vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu
sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu
zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu, pa da izpodbijano
sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje
prvostopnemu sodišču.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu
sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba je utemeljena.
Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila katere
bistvene kršitve postopka naj bi pri odločanju storilo prvostopno
sodišče, zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo
preizkušalo samo v okviru bistvenih kršitev postopka, na katere mora
paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) v okviru
česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.
Tožeča stranka v skladu s 5. odstavkom 48.b člena Zakona o
lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92, 7/93,
31/93 in 1/96) izpodbija odločbo pravnega prednika tožene stranke, ki
je bila izdana v toku revizijskega postopka pri tožeči stranki v
skladu z 2. odstavkom 48.b člena ZLPP. Tožena stranka je bila v tem
postopku upravičena z odločbo naložiti revidiranemu podjetju ukrepe
za odpravo oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP, ki so
bila ugotovljena v okviru revizijskega poročila. Tožena stranka je v
revizijskem postopku pri tožeči stranki izdelala revizijsko poročilo
št. 390-42/93-II z dne 15.6.1995 (A28). Iz revizijskega poročila je
razvidno, da je revizijski organ kot oškodovanje družbene lastnine
ugotovil domnevno bazo iz 10. točke 48.a člena ZLPP (točka III.2. v
zvezi s II.3. revizijskega poročila). Dejanske ugotovitve
revizijskega organa, s katerimi zapolnjuje navedeno domnevno bazo,
predstavljajo ugotovitve o premalo oblikovanem delniškem kapitalu
K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki za znesek 6.201.244,00 SIT, v
katerem znaša delež družbenega kapitala 4.750.153,00 SIT. Revizijski
organ je do takšnih ugotovitev prišel na podlagi ugotovljene
nepravilnosti v okviru finančnega in računovodskega pregleda pri
tožeči stranki, ko ugotavlja, da je tožeča stranka izkazovala
premajhen znesek revalorizacije stvarnega vložka za leto 1991 in s
tem povečanje materialnih naložb za revalorizacijo v višini
4.484.718,00 SIT namesto 9.203.257,00 SIT, iz česar izhaja razlika v
višini 4.718.539,00 SIT na dan 31.12.1991 oziroma na dan 31.12.1992
znesek 8.314.066,00 SIT (točka II.1. revizijskega poročila). Glede na
ugotovitve, ki izhajajo iz revizijskega poročila, iz katerih je
razvidno, da je revizijski organ sporno revalorizacijo obračunal za
obdobje od 31.8.1991 do 31.12.1991 in glede na trditve tožeče
stranke, da je sama upoštevala kot obdobje revalorizacije stvarnega
vložka od dneva vpisa tožeče stranke v sodni register (14.10.1991),
je očitno, da je navedena razlika pri obračunih revalorizacije za
leto 1991, iz katere izhaja revizijski organ, zgolj v upoštevanju
obdobja od 31.8.1991 do 14.10.1991, ki ga tožeča stranka v svojih
knjigovodskih izkazih ni upoštevala.
Prvostopno sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka
utemeljilo na ugotovitvi, da se nepravilnost izkazane revalorizacije,
ki jo tožena stranka očita tožeči stranki, nanaša na nepravilno
ugotovitev vrednosti gradbenih objektov in opreme, ki brez
upoštevanja revalorizacije za obdobje od cenitve dalje, pripelje do
oškodovanja družbene lastnine. Na tej podlagi je prvostopno sodišče
ugotovilo oškodovanje družbene lastnine in s tem potrdilo
utemeljenost izpodbijane odločbe tožene stranke. Po mnenju
pritožbenega sodišča je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Kot
že rečeno je tožena stranka v revizijskem poročilu kot podlago za
ugotovitev oškodovanja družbene lastnine uporabilo domnevno bazo iz
10. točke 48.a člena ZLPP in sicer v višini premalo oblikovanega
delniškega kapitala Kompas international d.d., Ljubljana. Glede na
različne dejanske stanove, ki jih obravnava 10. točka 48.a člena
ZLPP, je sklepati, da je revizijski organ oškodovanje ugotavljal v
okviru dejanskega stanu, ki je opredeljen kot "primer v katerem pri
dokapitalizaciji oziroma prodaji podjetja ali dela podjetja ni bila
upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala". Utemeljenost
odločitve revizijskega organa v izpodbijani odločbi je tako potrebno
preizkušati samo v okviru domnevne baze, iz katere je izhajala sama
odločitev.
Očitki tožene stranke v izpodbijani odločbi se nanašajo na prodajo
delnic tožeče stranke, izvedeno v letu 1992. V tem okviru pa je
potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pri tožeči stranki v obdobju
od ustanovitve do 31.12.1992, na katerega se nanaša revizijsko
poročilo, obstajal družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena
ZLPP, kjer je le-ta opredeljen kot "razlika med vrednostjo sredstev
podjetja ter vrednostjo obveznosti podjetja, vključno z obveznostmi
do pravnih in fizičnih oseb na podlagi trajnih vlog teh oseb v
podjetjih ter obveznostmi do upravičencev iz 9. člena tega zakona".
Tožeča stranka je bila s strani edinega ustanovitelja K. d.d.
ustanovljena 18.7.1991, pri čemer je pravno in poslovno sposobnost
pridobila z vpisom v sodni register 14.10.1991 (11. člen Zakona o
podjetjih). Ob ustanovitvi v bilanci tožeče stranke torej ni bil
izkazan družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena ZLPP, saj je
bil na pasivni strani bilance kapital izkazan kot nominiran kapital
ustanovitelja, ki je v svoji bilanci le-to izkazoval kot dolgoročno
finančno naložbo. Družbeni kapital pa je izkazoval ustanovitelj na
pasivni strani svoje bilance stanja. Ker je ustanovitelj tožeče
stranke kot osnovni kapital zagotovil stvarni vložek, se je le-to v
njegovi bilanci stanja izkazovalo na ta način, da je po ustanovitvi
namesto sredstev, ki so bila vložena v tožečo stranko, izkazoval
dolgoročno finančno naložbo. S prodajo delnic tožeče stranke je
ustanovitelj torej prodajal svojo finančno naložbo in ne sredstev, ki
jih je ob ustanovitvi tožeče stranke zagotovil kot ustanovni vložek.
Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja
iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče
stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan
delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet
lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ
izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je
posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital
povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve
stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski
organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o
računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90,
30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o
gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16
in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče
ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o
računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov
sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri
tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni
register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno
sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku
pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega
kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni
vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi
ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke. Glede na to,
da revizijski organ ne očita nepravilnosti načinu revalorizacije, ki
jo je izvršila tožeča stranka za obdobje od vpisa tožeče stranke v
sodni register do 31.12.1992, je iz tega razloga potrebno zavrniti
očitek revizijskega organa o premalo oblikovanem delniškem kapitalu
K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki. S tem pa je tudi izpodbita
domnevna baza oškodovanja družbene lastnine iz 10. točke 48.a člena
ZLPP, na kateri je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo.
Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi vprašanje realnega
ovrednotenja stvarnega vložka, v kar spada tudi njeno realno
zmanjšanje vrednosti v pogojih inflacije do vpisa družbe v sodni
register, sicer lahko predstavljalo podlago za ugotavljanje
oškodovanja družbene lastnine (na kar se sklicuje prvostopno sodišče
v izpodbijani sodbi), vendar ta dejanski stan ne predstavlja domnevne
baze iz 10. člena ZLPP, na osnovi katere je tožena stranka upravičena
izdala sporno odločbo. Na osnovi navedenega pritožbeno sodišče
zaključuje, da tožena stranka ni imela izkazane podlage za izdajo s
tožbo izpodbijane odločbe z dne 8.8.1995, zaradi česar je izpodbijano
sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na razveljavitev
citirane odločbe v celoti ugodilo (4. točka 358. člena ZPP).
Drugačna odločitev o tožbenem zahtevku je narekovala tudi spremenjeno
odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1.
odstavkom 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v celoti uspela s
tožbenim zahtevkom, je upravičena do povrnitve nastalih stroškov
pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v okviru
priglašenih stroškov z dne 25.5.2000 (list. št. 105), dne 13.6.2001
(list. št. 112) in dne 19.11.2003 (list. št. 146) tožeči stranki kot
potrebne pravdne stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo
priznalo odvetniške stroške za vložitev tožbe (900 točk), za
pripravljalne vloge z dne 8.11.1995, 2.4.1996 in 24.3.2000 (trikrat
675 točk) in za zastopanje na naroku dne 8.11.1995, 5.6.1997,
17.12.1997, 9.12.1999, 25.5.2000, 13.6.2000 in 19.11.2003 (sedemkrat
450 točk), skupaj 6075 točk, povečanih za 20% DDV, kar glede na
vrednost točke ob odločanju pritožbenega sodišča (110,00 SIT) znaša
801.900,00 SIT.