Appeal court overturns first instance ruling, declaring agency decision void due to flawed capital revaluation basis.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

a)V 1. točki izreka tako, da se odločba Agencije RS za plačilni

promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Koper, št.

390-42/93-II z dne 8.8.1995, izdana v postopku revizije pri tožeči

stranki, razveljavi.

b)V 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh

povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 801.900,00

SIT, v primeru neplačila v navedenem roku pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja

iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče

stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan

delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet

lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ

izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je

posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital

povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve

stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski

organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o

računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90,

30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o

gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16

in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče

ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o

računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov

sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri

tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni

register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno

sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku

pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega

kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni

vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi

ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe pravnega

prednika tožene stranke, to je Agencije RS za plačilni

promet, nadziranje in informiranje, št. 390-42/93-II z dne

8.8.1995, izdano v postopku revizije pri tožeči stranki.

Prvostopno sodišče pa je tožeči stranki naložilo v plačilo

pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.307.525,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz

vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu

sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu, pa da izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje

prvostopnemu sodišču.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila katere

bistvene kršitve postopka naj bi pri odločanju storilo prvostopno

sodišče, zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

preizkušalo samo v okviru bistvenih kršitev postopka, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) v okviru

česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Tožeča stranka v skladu s 5. odstavkom 48.b člena Zakona o

lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92, 7/93,

31/93 in 1/96) izpodbija odločbo pravnega prednika tožene stranke, ki

je bila izdana v toku revizijskega postopka pri tožeči stranki v

skladu z 2. odstavkom 48.b člena ZLPP. Tožena stranka je bila v tem

postopku upravičena z odločbo naložiti revidiranemu podjetju ukrepe

za odpravo oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP, ki so

bila ugotovljena v okviru revizijskega poročila. Tožena stranka je v

revizijskem postopku pri tožeči stranki izdelala revizijsko poročilo

št. 390-42/93-II z dne 15.6.1995 (A28). Iz revizijskega poročila je

razvidno, da je revizijski organ kot oškodovanje družbene lastnine

ugotovil domnevno bazo iz 10. točke 48.a člena ZLPP (točka III.2. v

zvezi s II.3. revizijskega poročila). Dejanske ugotovitve

revizijskega organa, s katerimi zapolnjuje navedeno domnevno bazo,

predstavljajo ugotovitve o premalo oblikovanem delniškem kapitalu

K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki za znesek 6.201.244,00 SIT, v

katerem znaša delež družbenega kapitala 4.750.153,00 SIT. Revizijski

organ je do takšnih ugotovitev prišel na podlagi ugotovljene

nepravilnosti v okviru finančnega in računovodskega pregleda pri

tožeči stranki, ko ugotavlja, da je tožeča stranka izkazovala

premajhen znesek revalorizacije stvarnega vložka za leto 1991 in s

tem povečanje materialnih naložb za revalorizacijo v višini

4.484.718,00 SIT namesto 9.203.257,00 SIT, iz česar izhaja razlika v

višini 4.718.539,00 SIT na dan 31.12.1991 oziroma na dan 31.12.1992

znesek 8.314.066,00 SIT (točka II.1. revizijskega poročila). Glede na

ugotovitve, ki izhajajo iz revizijskega poročila, iz katerih je

razvidno, da je revizijski organ sporno revalorizacijo obračunal za

obdobje od 31.8.1991 do 31.12.1991 in glede na trditve tožeče

stranke, da je sama upoštevala kot obdobje revalorizacije stvarnega

vložka od dneva vpisa tožeče stranke v sodni register (14.10.1991),

je očitno, da je navedena razlika pri obračunih revalorizacije za

leto 1991, iz katere izhaja revizijski organ, zgolj v upoštevanju

obdobja od 31.8.1991 do 14.10.1991, ki ga tožeča stranka v svojih

knjigovodskih izkazih ni upoštevala.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka

utemeljilo na ugotovitvi, da se nepravilnost izkazane revalorizacije,

ki jo tožena stranka očita tožeči stranki, nanaša na nepravilno

ugotovitev vrednosti gradbenih objektov in opreme, ki brez

upoštevanja revalorizacije za obdobje od cenitve dalje, pripelje do

oškodovanja družbene lastnine. Na tej podlagi je prvostopno sodišče

ugotovilo oškodovanje družbene lastnine in s tem potrdilo

utemeljenost izpodbijane odločbe tožene stranke. Po mnenju

pritožbenega sodišča je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Kot

že rečeno je tožena stranka v revizijskem poročilu kot podlago za

ugotovitev oškodovanja družbene lastnine uporabilo domnevno bazo iz

10. točke 48.a člena ZLPP in sicer v višini premalo oblikovanega

delniškega kapitala Kompas international d.d., Ljubljana. Glede na

različne dejanske stanove, ki jih obravnava 10. točka 48.a člena

ZLPP, je sklepati, da je revizijski organ oškodovanje ugotavljal v

okviru dejanskega stanu, ki je opredeljen kot "primer v katerem pri

dokapitalizaciji oziroma prodaji podjetja ali dela podjetja ni bila

upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala". Utemeljenost

odločitve revizijskega organa v izpodbijani odločbi je tako potrebno

preizkušati samo v okviru domnevne baze, iz katere je izhajala sama

odločitev.

Očitki tožene stranke v izpodbijani odločbi se nanašajo na prodajo

delnic tožeče stranke, izvedeno v letu 1992. V tem okviru pa je

potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pri tožeči stranki v obdobju

od ustanovitve do 31.12.1992, na katerega se nanaša revizijsko

poročilo, obstajal družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena

ZLPP, kjer je le-ta opredeljen kot "razlika med vrednostjo sredstev

podjetja ter vrednostjo obveznosti podjetja, vključno z obveznostmi

do pravnih in fizičnih oseb na podlagi trajnih vlog teh oseb v

podjetjih ter obveznostmi do upravičencev iz 9. člena tega zakona".

Tožeča stranka je bila s strani edinega ustanovitelja K. d.d.

ustanovljena 18.7.1991, pri čemer je pravno in poslovno sposobnost

pridobila z vpisom v sodni register 14.10.1991 (11. člen Zakona o

podjetjih). Ob ustanovitvi v bilanci tožeče stranke torej ni bil

izkazan družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena ZLPP, saj je

bil na pasivni strani bilance kapital izkazan kot nominiran kapital

ustanovitelja, ki je v svoji bilanci le-to izkazoval kot dolgoročno

finančno naložbo. Družbeni kapital pa je izkazoval ustanovitelj na

pasivni strani svoje bilance stanja. Ker je ustanovitelj tožeče

stranke kot osnovni kapital zagotovil stvarni vložek, se je le-to v

njegovi bilanci stanja izkazovalo na ta način, da je po ustanovitvi

namesto sredstev, ki so bila vložena v tožečo stranko, izkazoval

dolgoročno finančno naložbo. S prodajo delnic tožeče stranke je

ustanovitelj torej prodajal svojo finančno naložbo in ne sredstev, ki

jih je ob ustanovitvi tožeče stranke zagotovil kot ustanovni vložek.

Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja

iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče

stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan

delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet

lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ

izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je

posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital

povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve

stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski

organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o

računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90,

30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o

gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16

in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče

ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o

računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov

sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri

tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni

register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno

sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku

pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega

kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni

vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi

ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke. Glede na to,

da revizijski organ ne očita nepravilnosti načinu revalorizacije, ki

jo je izvršila tožeča stranka za obdobje od vpisa tožeče stranke v

sodni register do 31.12.1992, je iz tega razloga potrebno zavrniti

očitek revizijskega organa o premalo oblikovanem delniškem kapitalu

K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki. S tem pa je tudi izpodbita

domnevna baza oškodovanja družbene lastnine iz 10. točke 48.a člena

ZLPP, na kateri je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi vprašanje realnega

ovrednotenja stvarnega vložka, v kar spada tudi njeno realno

zmanjšanje vrednosti v pogojih inflacije do vpisa družbe v sodni

register, sicer lahko predstavljalo podlago za ugotavljanje

oškodovanja družbene lastnine (na kar se sklicuje prvostopno sodišče

v izpodbijani sodbi), vendar ta dejanski stan ne predstavlja domnevne

baze iz 10. člena ZLPP, na osnovi katere je tožena stranka upravičena

izdala sporno odločbo. Na osnovi navedenega pritožbeno sodišče

zaključuje, da tožena stranka ni imela izkazane podlage za izdajo s

tožbo izpodbijane odločbe z dne 8.8.1995, zaradi česar je izpodbijano

sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na razveljavitev

citirane odločbe v celoti ugodilo (4. točka 358. člena ZPP).

Drugačna odločitev o tožbenem zahtevku je narekovala tudi spremenjeno

odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1.

odstavkom 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v celoti uspela s

tožbenim zahtevkom, je upravičena do povrnitve nastalih stroškov

pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v okviru

priglašenih stroškov z dne 25.5.2000 (list. št. 105), dne 13.6.2001

(list. št. 112) in dne 19.11.2003 (list. št. 146) tožeči stranki kot

potrebne pravdne stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo

priznalo odvetniške stroške za vložitev tožbe (900 točk), za

pripravljalne vloge z dne 8.11.1995, 2.4.1996 in 24.3.2000 (trikrat

675 točk) in za zastopanje na naroku dne 8.11.1995, 5.6.1997,

17.12.1997, 9.12.1999, 25.5.2000, 13.6.2000 in 19.11.2003 (sedemkrat

450 točk), skupaj 6075 točk, povečanih za 20% DDV, kar glede na

vrednost točke ob odločanju pritožbenega sodišča (110,00 SIT) znaša

801.900,00 SIT.