Appeal dismissed; contract signed before invoice date means statute of limitations expired. Court upheld first-instance judgment on statute of limitations. Parties agreed contract signed before notarization. Court found evidence consistent with pre-invoice signing. Statute of limitations expired before claim filed. Appeal rejected due to lack of procedural violations. Court applied principle of free evaluation of evidence. Decision based on contract terms and signing dates.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court dismissed the appellant's request to overturn the first-instance judgment, which had rejected the tenant's claim for rent due to the expiration of the statute of limitations. The tenant argued the contract was signed on August 1, 1998, based on an invoice, while the landlord contended the agreement was finalized only after notarization in August 1998. The court found the parties' testimonies consistent regarding the pre-invoice signing date, establishing that the limitation period had already expired when the lawsuit was filed.
Legislator headnote
AI generatedArticle 140 of the Civil Code; Article 141 of the Civil Code: The statute of limitations for a contractual claim begins to run from the date the obligation becomes due, which is determined by the actual signing of the contract rather than the date of a subsequent invoice or notarization.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 74.550,00 SIT
stroškov pritožbenega postopka v 15-tih dneh po vročitvi te sodbe, v
primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka
do plačila.
[JEDRO]
Glede na določbo 1. odst. 9. čl. pogodbe je prvostopno sodišče kot
datum zapadlosti obveznosti tožene stranke po iz odst. 5. čl. pogodbe
pravilno štelo datum, ko sta pogodbeni stranki pogodbo podpisali. Ker
je od tega trenutka dalje tožeča stranka imela upravičenje terjati
izpolnitev obveznosti, je s tem tudi pričel teči zastaralni rok za
uveljavljanje te terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 2001/00758 z dne
27.9.2001 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na
plačilo 1,686.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.1998
do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 50.400,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2001 do plačila. Tožeči stranki
je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku
462.298,00 SIT ter izvršilnih stroškov v znesku 15.300,00 SIT, vse z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2005 do plačila.
Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh
pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi,
podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne
prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču
predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnik v pritožbi konkretizirano ni navedel, katere bistvene
kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo prvostopno sodišče,
zato je pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijano sodbo preizkušalo
samo v okviru uradnega preizkusa po 2. odst. 350. čl. ZPP, v okviru
katerega pa tovrstnih kršitev v izpodbijani sodbi ni ugotovilo.
Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi
ugotovitve, da je pred vložitvijo tožbe dne 31.7.2001 že iztekel
triletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve tožeče stranke.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z izstavljenim
računom št. 200 z dne 1.8.1998, s katerim je zaračunana enoletna
najemnina za prostor v Penzionu S. (A1) v znesku 1,686.858,00 SIT.
Tožeča stranka je podlago za izstavljeni račun utemeljevala na
določbi 2. odst. 5. čl. podnajemne pogodbe, sklenjene med pravdnima
strankama (A4), iz katere izhaja obveznost tožene stranke kot
podnajemnika, da takoj po sklenitvi pogodbe plača znesek enoletne
najemnine. Glede na določbo 1. odst. 9. čl. pogodbe je prvostopno
sodišče kot datum zapadlosti obveznosti tožene stranke po iz odst. 5.
čl. pogodbe pravilno štelo datum, ko sta pogodbeni stranki pogodbo
podpisali. Ker je od tega trenutka dalje tožeča stranka imela
upravičenje terjati izpolnitev obveznosti, je s tem tudi pričel teči
zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve (1. odst. 361. čl. ZOR).
V zvezi z ugotavljanjem tega relevantnega dejstva (čas podpisa
pogodbe) je prvostopno sodišče izvedlo dokaze, ki sta jih ponudili
pravdni stranki. Pritožnik v pritožbi glede dokazne ocene
prvostopnega sodišča neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je
pri ugotavljanju datuma podpisa pogodbe zgolj sledilo izpovedi
zakonite zastopnice tožene stranke. Res je, da je prvostopno sodišče
s tem v zvezi sledilo izpovedi navedene zastopnice, ki je pojasnila
časovni okvir sklepanja pogodbe med pravdnima strankama in sicer, da
je pogodbo podpisala pred 16.7.1998. Pritožbena trditev, da je takšna
izpoved zastopnice tožene stranke nasprotna z njenimi prejšnjimi
izjavami, ni pojasnjena. Iz primerjave izpovedi, ki jo je zastopnica
tožene stranke podala na naroku dne 20.2.2003 in na naroku dne
11.1.2005, pa je razvidno, da se na prvem zaslišanju glede datuma
podpisa pogodbe ni določno opredelila. Na ponovnem zaslišanju dne
11.1.2005, pa je pojasnila, da je natančnejše podatke lahko podala na
podlagi preverjanja zadeve v arhivu. Na osnovi navedenega očitano
nasprotje v izpovedi zastopnice tožene stranke ni podano. Prvostopno
sodišče je pojasnilo razloge, zaradi katerih je izpoved zastopnice
tožene stranke štelo za verodostojno. Pred tem pa je kot bistveno
štelo izpoved same tožeče stranke na naroku dne 20.2.2003, da je bila
pogodba med pravdnima strankama prej podpisana, kot je bila overjena,
kakor tudi, da je bila podpisana preden je izdala vtoževani račun z
datumom 1.8.1998. Prvostopno sodišče je pri tem pojasnilo, zakaj ni
sledilo drugačni izpovedi tožeče stranke na zaslišanju dne 11.1.2005,
da naj bi bila pogodba podpisana šele pri notraju. Iz navedenega je
razvidno, da sta torej obe pravdni stranki v svojih izpovedih, ki jih
je prvostopno sodišče štelo kot prepričljive, skladno izpovedovali,
da je bila pogodba med pravdnima strankama podpisana preden sta
posamezni stranki overjali svoj podpis na pogodbi in tudi preden je
tožeča stranka izstavila vtoževani račun. Ob skladnih izpovedih obeh
pravdnih strank, da je bila pogodba podpisana preden sta svoj podpis
overjali pri notarju, prvostopno sodišče v okviru načela proste
presoje dokazov ni sledilo kot datuma sklenitve pogodbe datumu,
navedenem na notarskih potrdilih o overitvi pogodbe dne 7.8.1998 in
10.8.1998. Takšna dokazna ocena je tudi po mnenju pritožbenega
sodišča prepričljiva in logična.
Pritožnik se v pritožbi glede drugačnega datuma podpisa pogodbe, kot
ga je ugotovilo prvostopno sodišče, sklicuje tudi na dopis tožene
stranke z dne 18.8.1998, v katerem se sklicuje na datum 7.8.1998, kot
datum podpisa pogodbe. Res je, da se prvostopno sodišče do navedene
listine s tem v zvezi ni opredelilo, vendar je zastopnica tožene
stranke v svoji izpovedi pomen sklicevanja na ta dan pojasnila kot
datum overitve podpisa pogodbe pri notarju.
Sicer pa pritožnik v pritožbi izrecno potrjuje kot pravilno
ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila pogodba podpisana pred
izdajo vtoževanega računa z datumom 1.8.1998. S tem v zvezi pa
pritožbene trditve, da je tožeča stranka vtoževani račun izstavila
kasneje, kot izhaja iz datuma na samem računu, predstavljajo
nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka tovrstne trditve v
postopku pred prvostopnim sodiščem ni ponujala, zato se pritožbeno
sodišče s tovrstnimi trditvami ni ukvarjalo (1. odst. 337. čl. ZPP).
Za odločitev pritožbenega sodišča tudi ni relevantno pritožbeno
zatrjevanje, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala kot
zadnjega od postavljenih ugovorov. Katere ugovore zoper zahtevek
tožeče stranke bo tožena stranka uveljavljala v svojo obrambo, je
stvar tožene stranke, ki mora trditveno podlago za svoje ugovore
ponuditi v skladu s procesnimi določbami ZPP (1. odst. 7. čl. in 286.
čl. ZPP). Ker pa tožeča stranka v pritožbi kot pritožbeni razlog ni
uveljavljala morebitne kršitve tovrstnih procesnih določb, ki
predstavljajo relativno bistveno kršitev postopka po 1. odst. 339.
čl. ZPP, se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.
Iz navedenega je razvidno, da je prvostopno sodišče na podlagi
ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo,
ko je v posledici zastaranja terjatve tožeče stranke zavrnilo tožbeni
zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz
izreka sodbe (353. čl. ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi
stranki nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odst.
165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Tožena stranka je
upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na pritožbo v
skladu z Odvetniško tarifo (500 točk), povečano za 20% DDV ter
plačano takso za odgovor na pritožbo (8.550,00 SIT).