Administrative court partially allows appeal regarding unauthorized contract authority and interest calculation errors.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appellant's appeal, vacating the first-instance judgment regarding unauthorized contract authority and correcting interest calculations. The court found the administrative board lacked authority to sign contracts under the Company Law, and the first instance failed to properly apply rules on when interest begins to accrue. Consequently, the judgment was set aside for specific amounts while the tax portion remained valid.
Legislator headnote
AI generatedZOR 84. člen; 749. člen; 1. odst. 28. člen: An administrative board's preparatory mandate does not constitute authority to sign contracts, and mere notification of work does not provide reliable evidence of approval for unauthorized acts; interest on costs accrues upon payment, not upon the due date of individual invoices.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. točka izreka
sodbe sodišča prve stopnje.
2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
3. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 33.600,00 SIT za
stroške odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa
za primer zamude s plačilom 33.600,00 SIT od tega zneska še zakonske
zamudne obresti.
4. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se:
- izpodbijana sodba razveljavi za znesek 4.785,91 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 17.7.2000 dalje in za 23.082,80 SIT izvršilnih
stroškov ter se zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve
stopnje;
- izpodbijana sodba spremeni tako, da se razveljavi sklep o izvršbi
Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/6974 z dne 20.8.2000
za znesek 333.328,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2000
dalje, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.
5. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi
nerazveljavljeni in nespremenjeni dajatveni del sodbe sodišča prve
stopnje (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig
2000/6974 z dne 20.8.2000 ostane v veljavi za 25.997,26 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2000 dalje do plačila).
6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo
tožene stranke se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Upravni odbor na sestanku dne 29.6.1998 ni bil pooblaščen za
sklepanje pogodb, temveč le za pripravljalna dela pri dveh pogodbah.
Izvoljeni upravni odbor tako ni bil postavljen v vlogo zastopnikov
(prim. 84. člen ZOR). Vsako naročilo za opravo določenih poslov še ni
pooblastilo za zastopanje pri sklepanju pogodb (prim. 749. člen in
84. člen ZOR). Zaradi daljnosežnih posledic, ki jih ima pooblastilo
za zastopanje pri sklepanju pogodb, mora biti pooblastitev nedvoumna
tako za zastopnika kot tudi za zastopanega. Zato pritožbeno sodišče
ocenjuje, da v obravnavanem primeru opisanega poteka dogodkov niti ni
moč obravnavati kot prekoračitve pooblastil po 87. členu ZOR.
Odobritev prekoračitve pooblastil je izjava volje. Res je, da se
izjava volje lahko poda tudi z drugačnim ravnanjem kot je izrecna
izjava z besedami (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Toda takšno
ravnanje mora dajati zanesljivo oporo, da določena izjava volje
obstoji (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Zgolj seznanitev etažnih
lastnikov z delom upravnega odbora, ki jo omenja sodišče prve
stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča še ne daje zadostne
opore, za odobritev ugotovljene "prekoračitve pooblastil" s strani
etažnih lastnikov.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča
stranka založila denar in plačala račune nekaterim dobaviteljem. Od
tako založenih stroškov pa zakonske zamudne obresti ne začnejo teči z
zapadlostjo posameznega plačanega računa temveč s plačilom tega
računa (anal. s 1. odstavkom 759. člena ZOR).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:
"1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig
2000/6974 z dne 20.8.2000 dne ostane v veljavi za glavnico v znesku
364.111,31 SIT, za zakonske zamudne obresti od zneska 364.111,31 SIT
od 17.7.2000 dalje do plačila in za odmerjene izvršilne stroške v
znesku 23.082,80 SIT.
2. V preostalem delu se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se
tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.
3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki
njene pravdne stroške v znesku 5.185,20 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 12.11.2002 dalje do plačila."
Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi obe
pravdni stranki. V pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog bistvene
kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava
in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu
sodišču predlagata, naj izpodbijani del sodbe spremeni, ali pa naj ga
razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Pritožbenemu
sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in potrdi zavrnilni del sodbe
sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka pa na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.
Tožeča stranka okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju
hišniških del med tožečo stranko in etažnimi lastniki ni zatrjevala.
Sodišče prve stopnje pa glede nastanka te pogodbe ugotavlja
naslednje:
- da je bil na sestanku etažnih lastnikov dne 29.6.1998 izvoljen
upravni odbor, ki je imel tri člane,
- da je bil ta upravni odbor pooblaščen, da vodi pogajanja in
pripravo pogodbe o upravljanju ter da pridobi poročilo v zvezi z
vpisom lastništva v zemljiško knjigo,
- da sta ponudbo tožeče stranke za opravljanje hišniških opravil
podpisala dva člana upravnega odbora: M.S. in G.H.,
- da sta člana upravnega odbora dne 28.9.1999 etažne lastnike
seznanila z delovanjem tega odbora in njegovimi nalogami,
- da so bili etažni lastniki na tem sestanku obveščeni, da je upravni
odbor v glavnem "prevzel" vse naloge upravljanja,
- da so se etažni lastniki na tem sestanku strinjali s "potrditvijo"
upravnega odbora,
- da se ta potrditev nanaša tudi na že opravljeno delo upravnega
odbora, torej tudi na "sprejem" ponudbe tožeče stranke za opravljanje
hišniških storitev.
Na podlagi tako ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje ocenjuje,
da sta dva člana upravnega odbora, ki sta podpisala ponudbo tožeče
stranke za opravljanje hišniških storitev, (1) prekoračila
pooblastila. Poleg tega presoja, da je večina etažnih lastnikov na
sestanku dne 28.9.1999 s potrditvijo upravnega odbora (2) odobrila
prekoračitev pooblastil v zvezi s sklenitvijo pogodbe za opravljanje
hišniških storitev.
Presoja pritožbenega sodišča o vprašanju nastanka sporne pogodbe o
opravljanju hišniških storitev je drugačna.
Predvsem upravni odbor na sestanku dne 29.6.1998 ni bil pooblaščen za
sklepanje pogodb, temveč le za pripravljalna dela pri dveh pogodbah.
Izvoljeni upravni odbor tako ni bil postavljen v vlogo zastopnikov
(prim. 84. člen ZOR). Vsako naročilo za opravo določenih poslov še ni
pooblastilo za zastopanje pri sklepanju pogodb (prim. 749. člen in
84. člen ZOR). Zaradi daljnosežnih posledic, ki jih ima pooblastilo
za zastopanje pri sklepanju pogodb, mora biti pooblastitev nedvoumna
tako za zastopnika kot tudi za zastopanega. Zato pritožbeno sodišče
ocenjuje, da v obravnavanem primeru opisanega poteka dogodkov niti ni
moč obravnavati kot prekoračitve pooblastil po 87. členu ZOR.
Pritožbeno sodišče v zvezi z nastankom pogodbe o opravljanju
hišniških del dodaja še naslednje.
Odobritev prekoračitve pooblastil je izjava volje. Res je, da se
izjava volje lahko poda tudi z drugačnim ravnanjem kot je izrecna
izjava z besedami (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Toda takšno
ravnanje mora dajati zanesljivo oporo, da določena izjava volje
obstoji (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Zgolj seznanitev etažnih
lastnikov z delom upravnega odbora, ki jo omenja sodišče prve
stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča še ne daje zadostne
opore, za odobritev ugotovljene "prekoračitve pooblastil" s strani
etažnih lastnikov.
Iz doslej razloženega sledi, da v konkretnem primeru po presoji
pritožbenega sodišča ne obstoji pogodbena podlaga za vtoževane
stroške za hišnika. Pritožbeno sodišče ob tem ponovno poudarja, da
tožeča stranka v zvezi z nastankom pogodbe za opravljanje hišniških
storitev ni zatrjevala ničesar.
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v tem delu lahko preizkusilo.
Po presoji pritožbenega sodišča pa je podan pritožbeni razlog zmotne
uporabe materialnega prava (prim. zgoraj). Zato je glede zneska
260.026,62 SIT in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, kolikor je
sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki iz naslova opravljanja
hišniških storitev, pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano
sodbo spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).
Tožena stranka pravilno opozarja, da listina, ki ji sledi sodišče
prve stopnje v prid novega zatrjevanega ključa delitve stroškov
čiščenja, ni podpisana. Poleg tega iz zapisnika sestanka upravnega
odbora ni razvidno, da bi zapisnik sploh imel kakšno prilogo. V
predloženi listini, to je zapisnik s sestanka upravnega odbora, ki je
bil 2.3.2000 (v prilogi A89), pritožbeno sodišče zato ne najde opore
za ugotovitev, da bi bil ključ delitve stroškov čiščenja, na katerega
se sklicuje tožena stranka, na sestanku upravnega odbora spremenjen.
Na podlagi 2. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano
sodbo zato spremenilo glede zneska 40.393,81 SIT in pripadajočih
zakonskih zamudnih obresti, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo
tožeči stranki iz naslova stroškov za čiščenje.
V dosedanji obrazložitvi so vsebovani tudi razlogi za zavrnitev
zahtevka iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od
zneskov iz naslova opravljanja hišniških storitev in stroškov za
čiščenje.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča
stranka založila denar in plačala račune nekaterim dobaviteljem
(tako: Elektru Ljubljana, Energetiki, Vodovod - kanalizacija, Iskra
sistemi in S.R. s.p.). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija.
Zato je nanje pritožbeno sodišče vezano. Glede tako založenih
sredstev v znesku 25.997,26 SIT je sodišče prve stopnje tudi
materialno pravo pravilno uporabilo. Pravna podlaga je v verzijskem
zahtevku (prim. pravno mnenje VSS, Pravna mnenja 2/2001, stran 15. z
obr.). Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb ZPP tako ni
podana. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno
sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno
sodišče o tem delu izpodbijane sodbe odločilo, kot je razvidno iz 5.
tč. izreka te odločbe.
Od tako založenih stroškov pa zakonske zamudne obresti ne začnejo
teči z zapadlostjo posameznega plačanega računa temveč s plačilom
tega računa (anal. s 1. odstavkom 759. člena ZOR). Zaradi zmotne
uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje v pogledu
zamude s plačilom omenjenih zneskov nepopolno ugotovljeno. Podan je
razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato
glede prisojenih 4.785,91 SIT iz naslova kapitaliziranih zakonskih
zamudnih obresti od rač. št. Z. v skupnem znesku 45.853,00 SIT, ki
vsebuje tudi pravnomočno prisojeni znesek 25.997,26 SIT, moralo
izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje
v nadaljnji postopek (1. alineja 4. tč. izreka te odločbe). Napotki
za nadaljevanje postopka so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene
stranke temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP. Odločitev o stroških
izvršilnega postopka pa je akcesorna odločitvi o glavni stvari. Zato
je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje tudi
glede teh.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Iz dosedanje obrazložitve je razviden odgovor na pritožbene trditve
tožeče stranke v zvezi s ključem delitve stroškov za čiščenje, ki naj
bi veljal tudi v času pred 2.3.2000. Če tožene stranke ne bremenijo
stroški čiščenja, tožeča stranka zanjo ni zalagala zatrjevanih
plačil. Že zato trditve o neopravičeni obogatitvi tožene stranke ne
morejo biti uspešne.
Prav tako dosedanja obrazložitev odgovarja na pritožbene trditve v
zvezi s ceno hišniških storitev. Če pogodba ni bila sklenjena, tožeča
stranka ne more uspešno uveljavljati zatrjevane pogodbeno dogovorjene
cene za storitve.
Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso
podani niti tisti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti,
je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je
razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe (353. člen ZPP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožeče
stranke temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154.
čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo propadla. Zato mora sama nositi
stroške pritožbenega postopka. Pač pa mora povrniti toženi stranki
njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo
na 33.600,00 SIT. Pri tem je izhajalo iz vrednosti izpodbijanega
zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, to je iz zneska
253.467,00 SIT. Toženi strnki gre tako za odvetniške stroške 306
odvetniških tč. X 110,00 SIT, kar znese 33.600,00 SIT. Zahtevanih
stroškov za takso za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ni moglo
priznati, ker te po podatkih spisa tožena stranka ni plačala (prim.
1. odst. 151. čl. ZPP). Zamudne obresti so objektivna posledica
zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred
prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (prim. 152. člen
ZPP).