Court allows appeal against dismissal of tort claims due to incorrect statute of limitations calculation.

1. Pritožbi prvotožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2.

točki in v delu 3. točke izreka, ki se nanaša na prvotožečo stranko,

razveljavi in v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi drugotožeče stranke se ugodi in se prvostopna sodba v

zavrnilnem delu 1. točke izreka ter v delu 3. točke izreka, ki se

nanaša na drugotožečo stranko, razveljavi in se zadeva v tem delu

vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ predpisana zaporna kazen do

treh let zapora, znaša zastaralni rok v skladu s 4. točko 1. odstavka

111. člena KZ 5 let, katerega bi moralo, glede na 1. odstavek 377.

člena ZOR, upoštevati sodišče prve stopnje kot rok zastaranja

terjatev tožečih strank. Ob upoštevanju pretrganja zastaranja dne

1.10.1997 zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni mogel izteči, zato

je ugotovitev o zastaranju zahtevkov tožečih strank materialnopravno

zmotna. Ker se v posledici napačne uporabe materialnega prava glede

dolžine zastaralnega roka sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z

vprašanjem višine tožbenega zahtevka tožečih strank, je s tem ostalo

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan

razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je

pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo

plačilo zneska 8.730,63 SIT drugotožeči stranki z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 do plačila, višji tožbeni zahtevek

drugotožeče stranke pa je zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je

zahtevek prvotožeče stranke (2. točka izreka) in tožečima strankama

naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v

znesku 28.873,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe sta pravočasno vložili pritožbi tožeči

stranki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali pritožbenemu

sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo

vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo

tožbeni zahtevek tožečih strank, izhaja iz ugotovitve, da sta tožbena

zahtevka tožečih strank, razen v delu zahtevka drugotožeče stranke,

glede katerega je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, zastarala. Ob

ugotovitvi, da je bil zavarovanec tožene stranke kot povzročitelj

škode s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. K 103/96

spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 325.

člena Kazenskega zakonika, se prvostopno sodišče sicer pravilno

sklicuje na določbo 1. odstavka 377. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR), po kateri zastara odškodninski zahtevek proti

odgovorni osebi, ki je povzročila škodo s kaznivim dejanjem, za

kazenski pregon katerega je predpisan daljši zastaralni rok, z

iztekom časa, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. V

korist oškodovanca je torej potrebno upoštevati daljši zastaralni rok

kot je predpisan po 376. členu ZOR. Prvostopno sodišče je pravilno

tudi zavrnilo kot materialnopravno zmotno izhodišče tožečih strank,

da sta bili šele z dnem 14.4.2004 seznanjeni s škodo, ki je predmet

tožbenega zahtevka. Tožeči stranki namreč od tožene stranke

uveljavljata povrnitev stroškov zdravljenja, ki so sukcesivno

nastajali in jima bili zaračunavani s strani izvajalcev teh storitev

in sicer Kliničnega centra v Ljubljani in Inštituta Republike

Slovenije za rehabilitacijo. Tožečima strankama je torej škoda

nastajala v trenutku, ko sta izvajalcem teh storitev poravnali tako

zaračunane storitve. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tekom

zastaralnega roka smiselno pravilno sklicuje na pretrganje zastranja

odškodninskega zahtevka v posledici vodenja kazenskega postopka zoper

povzročitelja škode (2. odstavek 377. člena ZOR). V skladu s 3.

odstavkom 112. člena Kazenskega zakonika pretrga zastaranje vsako

procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega

dejanja. Posledica pretrganja zastaranja je, da začne zastaranje teči

znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v

zastaralni rok (1. odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je

kot zadnje pretrganje zastaranja pred vložitvijo tožbe upoštevalo

datum pravnomočnosti obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. V

smislu citiranega 3. odstavka 112. člena KZ pa bi po mnenju

pritožbenega sodišča kot tovrstno procesno dejanje moralo upoštevati

le datum izdaje obsodilne sodbe, to je 1.10.1997 in ne datuma nastopa

pravnomočnosti.

Na osnovi takšnih dejanskih ugotovitev pa je materialno-pravno zmotna

ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zastaralni rok, predpisan za

zastaranje kazenskega pregona kaznivega dejanja, ki ga je storil

povzročitelj škode, enak roku zastaranja odškodninskih terjatev (3

leta) po 1. odstavku 376. člena ZOR. Ker je za kaznivo dejanje

povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325.

člena KZ predpisana zaporna kazen do treh let zapora, znaša

zastaralni rok v skladu s 4. točko 1. odstavka 111. člena KZ 5 let,

katerega bi moralo, glede na 1. odstavek 377. člena ZOR, upoštevati

sodišče prve stopnje kot rok zastaranja terjatev tožečih strank. Ob

upoštevanju pretrganja zastaranja dne 1.10.1997 zastaralni rok ob

vložitvi tožbe še ni mogel izteči, zato je ugotovitev o zastaranju

zahtevkov tožečih strank materialnopravno zmotna. Ker se v posledici

napačne uporabe materialnega prava glede dolžine zastaralnega roka

sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem višine tožbenega

zahtevka tožečih strank, je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena

ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je

razvidno iz izreka tega sklepa.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev

prvostopnega sodišča glede zavrnitve obrestnega zahtevka od

prisojenega zneska 8.730,63 SIT v višini zakonskih zamudnih obresti

za čas od 14.4.1998 do 19.4.2000. Sodišče prve stopnje je drugotožeči

stranki priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od

dne 20.4.2000, ko je drugotožeča stranka z dopisom od tožene stranke

uveljavljala povrnitev škode. Drugotožeča stranka je tožbeni zahtevek

uveljavljala na odškodninski podlagi po 86. členu Zakona o

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sicer z direktnim

tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri

je povzročitelj škode imel zavarovano svojo odgovornost (1. odstavek

941. člena ZOR). Ker odškodninska obveznost zapade s trenutkom

nastanka škode (186. člen ZOR), se izkaže, da čas obvestitve tožene

stranke o zahtevku drugotožeče stranke ne more biti odločilen za

pričetek teka zamudnih obresti od nastale škode. Ker prvostopno

sodišče glede zapadlosti terjatve drugotožeče stranke ni ugotovilo

odločilnih dejstev, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno,

zato je tudi v tem delu podan razveljavitveni razlog po 355. členu

ZPP.

V ponovljenem postopku bo potrebno v nakazani smeri ugotoviti

relevantna dejstva in o tožbenih zahtevkih obeh tožečih strank na

podlagi nakazane pravilne uporabe materialnega prava ponovno

odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.