Appeal dismissed; statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR. Statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR. Appeal dismissed; statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je imela tožena stranka možnost uveljavljati

ugovor zastaranja le še na prvem naroku za glavno obravnavo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig

2001/00248-5 z dne 9.10.2001 v točkah 1. in 3. izreka in toženi

stranki še naložilo, da plača tožeči stranki 76.100,00 SIT nadaljnjih

pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz pritožbenih razlogov

zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb

postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka po prejemu pritožbe nanjo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožnica napada postopanje prvostopnega sodišča, ker ni upoštevalo

njenega ugovora zastaranja, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z

dne 13.12.2002.

Po določilu 3. odstavka 360. člena v času sojenja na prvi stopnji

veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se

sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

To določilo uvršča ugovor zastaranja v trditveno podlago strank.

Vsaka stranka mora v postopku navesti dejstva in predlagati dokaze,

na katere opira svoj zahtevek ali, s katerimi izpodbija navedbe in

dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). To pa mora v skladu s 1.

odstavkom 286. člena ZPP storiti le še (najpozneje) na prvem naroku

za glavno obravnavo.

V konkretnem postopku je imela tožena stranka možnost uveljavljati

ugovor zastaranja le še na prvem naroku za glavno obravnavo dne

28.11.2002.

V konkretni zadevi tudi za pritožnico ni sporno, da je bil v zadevi

opravljen prvi narok za glavno obravnavo dne 28.11.2002 in da na tem

naroku ni podala ugovora zastaranja.

Izpodbija pa razloge prvostopnega sodišča o neupoštevanju podanega

ugovora zastaranja v vlogi z dne 13.12.2002, ker meni, da z

navajanjem trditev o zastaranju ni bila prekludirana, ker je sodišče

prve stopnje narok preložilo in ji s tem omogočilo, da v roku 15 dni

odgovori na navedbe tožeče stranke in njene dokazne predloge, zaradi

česar ugovora zastaranja ni podala na naroku. Ker sodišče prve

stopnje ugovora zastaranja v odgovoru tožene stranke, ki ga je podala

v roku, ni upoštevalo, naj bi jo tudi zavedlo, ker je bila

prepričana, da ji je sodišče prve stopnje dalo naknaden rok.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka seznanjena z

zatrjevano zapadlostjo terjatev že ob prejemu sklepa o izvršbi (ki mu

je bil priložen predlog z obema vtoževanima računoma, A2 in A4) in bi

tako ugovor zastaranja lahko podala že v ugovoru, prav tako pa tudi

na opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 28.11.2002, česar pa ni

storila. Sodišče prve stopnje je na njen predlog narok preložilo, da

ji omogoči odgovor na trditve in dokaze tožeče stranke, ki jih je ta

podala na, z izrecnim opozorilom, da bo upoštevalo le tiste nasprotne

navedbe in nasprotne dokazne predloge, ki bodo v zvezi z na naroku na

novo podanimi trditvami in dokaznimi predlogi tožeče stranke. Z

jasnim opozorilom, da pa ne more v vlogi navajati novih trditev, po

oceni pritožbenega sodišča nikakor ni mogla biti zavedena, na način

kot ga prikazuje v pritožbi.

Neutemeljene so tudi pavšalne pritožničine trditve, da je podan

ugovor zastaranja nanašal ravno na trditve tožeče stranke, glede

katerih je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo dodaten rok, da

na njih odgovori. Že iz pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri

je podala ugovor zastaranja izhaja, da odgovarja na navedbe iz

predloga za izvršbo, ko navaja: "Vtoževana računa sta zapadla v

plačilo 24.12.1997 oz. 27.1.1998. Predlog za izvršbo pa je bil vložen

24.7.2001, torej po preteku treh let, kolikor znaša zastaralni rok za

komercialne terjatve med gospodarskimi subjekti. Iz tega razloga je

potrebno tožbeni zahtevek zavrniti." Vsebina zapisa ne potrjuje

pritožničinih očitkov prvostopnemu sodišču, da je zmotno ugotovilo,

da tožena stranka ni dokazala, da ugovora zastaranja brez svoje

krivde ni mogla podati prej kot v navedeni vlogi.

Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru sodišče

prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila tožena stranka prekludirana

pri navajanju novih dejstev, ker tudi ni izkazala utemeljenih

razlogov za sklepanje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla

navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP).

S tem pa so se izkazali uveljavljani pritožbeni razlogi za

neutemeljene. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe iz razlogov, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.

člena ZPP), ni ugotovilo kršitev določb postopka, sodišče prve

stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljeno

pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165.

člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama

nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).