Appeal dismissed; statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR. Statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR. Appeal dismissed; statute of limitations defense must be raised by first hearing under ZOR.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the defendant's claim. The defendant argued that the court failed to consider a statute of limitations defense submitted in a preparatory motion, claiming the court's scheduling delay allowed for a later submission. The court ruled that under the Obligations Act, the statute of limitations defense is a matter of defense that must be raised by the first hearing, and the defendant's failure to do so precluded the claim.
Legislator headnote
AI generated3. odstavek 360. člen ZOR; 1. odstavek 286. člen ZPP: The defense of statute of limitations is a matter of defense that must be raised by the first hearing, and failure to do so precludes its consideration.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
V konkretnem primeru je imela tožena stranka možnost uveljavljati
ugovor zastaranja le še na prvem naroku za glavno obravnavo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi
sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig
2001/00248-5 z dne 9.10.2001 v točkah 1. in 3. izreka in toženi
stranki še naložilo, da plača tožeči stranki 76.100,00 SIT nadaljnjih
pravdnih stroškov.
Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz pritožbenih razlogov
zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb
postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano
sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Priglasila je pritožbene stroške.
Tožeča stranka po prejemu pritožbe nanjo ni odgovorila.
Pritožba je neutemeljena.
Pritožnica napada postopanje prvostopnega sodišča, ker ni upoštevalo
njenega ugovora zastaranja, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z
dne 13.12.2002.
Po določilu 3. odstavka 360. člena v času sojenja na prvi stopnji
veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se
sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.
To določilo uvršča ugovor zastaranja v trditveno podlago strank.
Vsaka stranka mora v postopku navesti dejstva in predlagati dokaze,
na katere opira svoj zahtevek ali, s katerimi izpodbija navedbe in
dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). To pa mora v skladu s 1.
odstavkom 286. člena ZPP storiti le še (najpozneje) na prvem naroku
za glavno obravnavo.
V konkretnem postopku je imela tožena stranka možnost uveljavljati
ugovor zastaranja le še na prvem naroku za glavno obravnavo dne
28.11.2002.
V konkretni zadevi tudi za pritožnico ni sporno, da je bil v zadevi
opravljen prvi narok za glavno obravnavo dne 28.11.2002 in da na tem
naroku ni podala ugovora zastaranja.
Izpodbija pa razloge prvostopnega sodišča o neupoštevanju podanega
ugovora zastaranja v vlogi z dne 13.12.2002, ker meni, da z
navajanjem trditev o zastaranju ni bila prekludirana, ker je sodišče
prve stopnje narok preložilo in ji s tem omogočilo, da v roku 15 dni
odgovori na navedbe tožeče stranke in njene dokazne predloge, zaradi
česar ugovora zastaranja ni podala na naroku. Ker sodišče prve
stopnje ugovora zastaranja v odgovoru tožene stranke, ki ga je podala
v roku, ni upoštevalo, naj bi jo tudi zavedlo, ker je bila
prepričana, da ji je sodišče prve stopnje dalo naknaden rok.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka seznanjena z
zatrjevano zapadlostjo terjatev že ob prejemu sklepa o izvršbi (ki mu
je bil priložen predlog z obema vtoževanima računoma, A2 in A4) in bi
tako ugovor zastaranja lahko podala že v ugovoru, prav tako pa tudi
na opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 28.11.2002, česar pa ni
storila. Sodišče prve stopnje je na njen predlog narok preložilo, da
ji omogoči odgovor na trditve in dokaze tožeče stranke, ki jih je ta
podala na, z izrecnim opozorilom, da bo upoštevalo le tiste nasprotne
navedbe in nasprotne dokazne predloge, ki bodo v zvezi z na naroku na
novo podanimi trditvami in dokaznimi predlogi tožeče stranke. Z
jasnim opozorilom, da pa ne more v vlogi navajati novih trditev, po
oceni pritožbenega sodišča nikakor ni mogla biti zavedena, na način
kot ga prikazuje v pritožbi.
Neutemeljene so tudi pavšalne pritožničine trditve, da je podan
ugovor zastaranja nanašal ravno na trditve tožeče stranke, glede
katerih je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo dodaten rok, da
na njih odgovori. Že iz pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri
je podala ugovor zastaranja izhaja, da odgovarja na navedbe iz
predloga za izvršbo, ko navaja: "Vtoževana računa sta zapadla v
plačilo 24.12.1997 oz. 27.1.1998. Predlog za izvršbo pa je bil vložen
24.7.2001, torej po preteku treh let, kolikor znaša zastaralni rok za
komercialne terjatve med gospodarskimi subjekti. Iz tega razloga je
potrebno tožbeni zahtevek zavrniti." Vsebina zapisa ne potrjuje
pritožničinih očitkov prvostopnemu sodišču, da je zmotno ugotovilo,
da tožena stranka ni dokazala, da ugovora zastaranja brez svoje
krivde ni mogla podati prej kot v navedeni vlogi.
Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru sodišče
prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila tožena stranka prekludirana
pri navajanju novih dejstev, ker tudi ni izkazala utemeljenih
razlogov za sklepanje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla
navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP).
S tem pa so se izkazali uveljavljani pritožbeni razlogi za
neutemeljene. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe iz razlogov, na
katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.
člena ZPP), ni ugotovilo kršitev določb postopka, sodišče prve
stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljeno
pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165.
člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama
nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).