Appellate court dismisses appeal against carrier's liability exemption for cargo damage during loading.

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

potrdi.

2. Zahtevka tožeče stranke in prve tožene stranke za

povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

[JEDRO]

Po določilu 2. odstavka 18. člena CMR se takrat, kadar se da glede na

okoliščine primera škodo pripisati nevarnostim iz 4. odstavka 17.

člena CMR, domneva, da tu leži vzrok zanjo. Po določilu 2. odstavka

4.c točke 17. člena CMR pa je to tudi takrat, če gre za nakladanje,

ki ga je opravil pošiljatelj ali nekdo, ki je ravnal v njegovem

imenu. To določilo je treba razlagati tako, da se prevoznik

ekskulpira le, če je nakladanje v celoti prevzel pošiljatelj tako da

je pri tej storitvi prevoznik izključen, saj mora običajno, kot

izhaja iz 46. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu

(Ur. l. RS št. 2/74) pri nakladanju stvari na vozilo pošiljatelj

ravnati po prevoznikovih navodilih, ki se nanašajo na razporeditev

stvari na vozilu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca

nerazdelno plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 12.205.20

USD s 5 % obrestmi od 4.3.1998 do plačila (1. točka izreka) in tožečo

stranko obvezalo k povrnitvi pravdnih stroškov obeh tožencev (2.

točka izreka). Ugotovilo je, da je bila pošiljatelj blaga, ki ga je

drugi toženec kot podprevoznik prve toženke prepeljal iz Slovenije v

Rusijo, družba M. d.o.o. Ker je bilo blago naloženo pri proizvajalcu

s strani njenih delavcev po navodilu pošiljatelja, za škodo, ki je

bila na blagu ugotovljena ob prevzemu, tožena stranka ni odgovorna.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavljala vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila samo prva tožena stranka in v odgovoru

predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi

ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Materialno pravno zmotno je pritožbeno stališče, da že navedba (v

pripravljalni vlogi z dne 20.2.2001), da je bila prva tožena stranka

"organizator blaga", da ga je ona prevzela in ga je bila tudi dolžna

naložiti, zadošča za zaključek, da je podan pritožbeni razlog

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe strank so le podlaga

in okvir za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Ta dejstva pa v

dokaznem postopku ugotavlja sodišče z izvajanjem dokazov. Na podlagi

izvedenega dokaznega postopka pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da

spornega blaga ni naložil prevoznik, pač pa delavci K. L. po naročilu

pošiljatelja.

Prvostopno sodišče je presodilo, da je podan ekskulpacijski razlog iz

2. odstavka 18. člena CMR v zvezi z 2. odstavkom 4.c točke 17. člena

CMR. Po določilu 2. odstavka 18. člena CMR se takrat, kadar se da

glede na okoliščine primera škodo pripisati nevarnostim iz 4.

odstavka 17. člena CMR, domneva, da tu leži vzrok zanjo. Po določilu

2. odstavka 4.c točke 17. člena CMR pa je to tudi takrat, če gre za

nakladanje, ki ga je opravil pošiljatelj ali nekdo, ki je ravnal v

njegovem imenu. To določilo je treba razlagati tako, da se prevoznik

ekskulpira le, če je nakladanje v celoti prevzel pošiljatelj tako da

je pri tej storitvi prevoznik izključen, saj mora običajno, kot

izhaja iz 46. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu

(Ur. l. RS št. 2/74) pri nakladanju stvari na vozilo pošiljatelj

ravnati po prevoznikovih navodilih, ki se nanašajo na razporeditev

stvari na vozilu. V predmetnem sporu je zato tožena stranka tista, ki

bi morala dokazati, da je odgovornost za pravilno naložitev spadala v

sfero pošiljatelja in ne tožeča stranka, kot zmotno meni prvostopno

sodišče. Zato se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na

nepravilno postopanje prvostopnega sodišča v zvezi z edicijsko

dolžnostjo tožene stanke predložiti prevozno pogodbo z družbo M.

d.o.o., pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Ne glede na gornje razloge pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz

navedb druge tožene stranke izhaja, da je prevoznik zaradi slabih

cest v Rusiji oporekal embaliranju blaga (zasteklena okna in vrata).

Da to drži, je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, prepričljivo

izpovedal kot priča zaslišani voznik I. R. Delavci

pošiljatelja pa so ga zavrnili, češ da imajo s pošiljanjem takega

blaga v Rusijo že izkušnje. Glede na navedeno je po oceni

pritožbenega sodišča podan ekskulpacijski razlog po 4.b točki 17.

člena CMR (slaba embalaža blaga, ki se rado poškoduje).

Drži, da prevoznik v prevozni list ni vpisal nikakršnih pripomb o (po

njegovem mnenju) neustreznem embaliranju. Zato se po 62. členu ZPPCP

šteje, da so bile stvari in embalaža v dobrem zunanjem stanju. Ker pa

njegovi, kot ugotavlja prvostopno sodišče, prepričljivi izpovedbi, da

je oporekal embaliranju zaradi slabih cest v Rusiji, tožena stranka

ni oporekala, je po oceni pritožbenega sodišča domneva iz 62. člena

ZPPCP izpodbita. Svojega dokaznega predloga, naj prvostopno sodišče

zasliši pri nakladanju navzoče delavce, ki bi povedali, kako se je

nakladalo, pa tožeča stranka ni konkretizirala z imeni teh delavcev.

Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče

predlog za zaslišanje kot neutemeljen zavrnilo, kar naj bi imelo za

posledico, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo.

Svojo drugačno oceno, to je, da razlog za poškodbe na blagu ne izvira

iz embaliranja, je izvedenec dr. V.M. oprl na pojasnilo, da so mu

odgovorni v podjetju K. L. zagotovili, da je bilo embaliranje in

nakladanje za prevoz opravljeno s polno mero odgovornosti. Ker pa ta

del izvedenskega mnenja ne sloni na znanju, s katerim sodišče ne

razpolaga (prim. 243. člen ZPP), pač pa na zaslišanju "odgovornih v

podjetju K. L." s strani izvedenca, bi kakršnakoli odločitev, ki bi

bila oprta na ta del mnenja, predstavljala zmotno uporabo

materialnega prava. Glede na navedeno je tudi pritožnica s

sklicevanjem na ta del mnenja s svojo pritožbo ne more uspeti.

Pritožbena navedba, da zato, ker v tovornem listu ni nikakršnih

pripomb prevoznika, "tožeča stranka ne more odgovarjati za domnevne

poškodbe ob nakladanju" bi morda bila upoštevna kvečjemu kot ugovorna

navedba. Ker pa ta navedba ni sklepčna, saj ne utemeljuje tožbenega

zahtevka (ravno) proti toženi stranki, na pravilnost odločitve ne

more imeti nikakršnega vpliva.

Iz gornje obrazložitve izhaja, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker

pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi pritožbeno

sodišče ni zasledilo nikakršnih kršitev, na katere v okviru 2.

odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na

določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP, o stroških prve tožene stranke pa na določillu 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na tožbo

namreč prva tožna stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli

doprineslo k odločitvi o pritožbi.