VSL sodba I Cpg 348/05 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti

tožeči stranki 76.020,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v

primeru neizpolnitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega

roka do plačila.

[JEDRO]

Zakon o gospodarskih družbah v 2. odstavku 233. člena in v 233.a

členu določa pogoje, pod katerimi delniška družba lahko omeji

prenosljivost imenskih delnic s soglasjem družbe. Navedeni inštitut

predstavlja izjemo od proste prenosljivosti delnic kot temeljnega

načela delniškega prava. Določbi 233. in 233.a člena ZGD govori o

dovoljenju družbe za prenos delnic. To pomeni, da ima (ne)izdaja

dovoljenja učinek zgolj na razpolagalni del posla, na podlagi

katerega je delničar, ki je vpisan v delniški knjigi prenesel

upravičenje iz delnic na novega pridobitelja. Sklenitev kupoprodajne

pogodbe med delničarjem in kupcem pa predstavlja po svoji vsebini

zavezovalni posel, katerega veljavnost ni odvisna od izdaje

dovoljenja družbe za prenos delnic. Tudi ob morebitni neizdaji

dovoljenja zgolj zaradi tega sklenjena pogodba med prodajalcem in

kupcem delnic ne bi bila neveljavna. Dovoljenje za prenos delnic

pomeni zgolj izpolnitev pogoja, pod katerim pridobitelj delnic lahko

zahteva vpis v delniško knjigo in s tem v razmerju do družbe

vzpostavi pravno razmerje glede članskih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki

izdajo dovoljenja za prenos delnic tožene stranke, ki jih je tožeča

stranka kupila od dveh delničark tožene stranke R.H. s kupoprodajno

pogodbo z dne 9.8.2002 in od H.Š., s kupoprodajno pogodbo z dne

16.7.2002 (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je tudi

naložilo vpis v delniško knjigo tožeče stranke kot imetnika 85

delnic, kupljenih od R.H. in 249 delnic, kupljenih od H.Š. s

citiranima kupoprodajnima pogodbama (2. točka izreka). Toženi stranki

je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

242.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do

plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno temu pa da izpodbijano sodbo razveljavi in da zadevo vrne v

ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica se v pritožbi sicer sklicuje na vse pritožbene razloge po

338. členu ZZP. V okviru tega ne opredeljuje morebitnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve

stopnje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem smislu

preizkušalo zgolj v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350.

člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Pritožnica kot glavni argument za utemeljitev pritožbe ponavlja

trditev, ki jo je ponujala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje

in sicer, da sta po kupoprodajni pogodbi, ki jo je tožeča stranka

sklenila 16. julija 2002 s prodajalko H.Š. (priloga A2) in dne

9.8.2002 s prodajalko Radojko Habicht (priloga A3) nični, ker sta

bili sklenjeni v nasprotju z določili statuta tožene stranke, saj

pisno soglasje nadzornega sveta tožene stranke ni bilo pridobljeno

pred samo sklenitvijo pogodbe. Takšno razlogovanje je

materialnopravno zmotno. Zakon o gospodarskih družbah v 2. odstavku

233. člena in v 233.a členu določa pogoje, pod katerimi delniška

družba lahko omeji prenosljivost imenskih delnic s soglasjem družbe.

Navedeni inštitut predstavlja izjemo od proste prenosljivosti delnic

kot temeljnega načela delniškega prava. Določbi 233. in 233.a člena

ZGD govori o dovoljenju družbe za prenos delnic. To pomeni, da ima

(ne)izdaja dovoljenja učinek zgolj na razpolagalni del posla, na

podlagi katerega je delničar, ki je vpisan v delniški knjigi prenesel

upravičenje iz delnic na novega pridobitelja. Sklenitev kupoprodajne

pogodbe med delničarjem in kupcem pa predstavlja po svoji vsebini

zavezovalni posel, katerega veljavnost ni odvisna od izdaje

dovoljenja družbe za prenos delnic. Tudi ob morebitni neizdaji

dovoljenja zgolj zaradi tega sklenjena pogodba med prodajalcem in

kupcem delnic ne bi bila neveljavna. Dovoljenje za prenos delnic

pomeni zgolj izpolnitev pogoja, pod katerim pridobitelj delnic lahko

zahteva vpis v delniško knjigo in s tem v razmerju do družbe

vzpostavi pravno razmerje glede članskih pravic in obveznosti iz

delnic (2. odstavek 232. člena ZGD). Tožena stranka se torej

neupravičeno sklicuje na ničnost sklenjenih kupoprodajnih pogodb

tožeče stranke kot razlog za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos

delnic.

Pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka pridobila delnice v

nasprotju z določili Pravil o prodaji delnic, ki predvideva postopek

oddaje ponudbe za prodajo delnic, česar prodajalki Š. in H. nista

upoštevali, pa predstavlja zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, za

katera tožena stranka ni izkazala, da jih ni mogla navajati že v

postopku pred prvostopnim sodiščem, zato jih pritožbeno sodišče v

pritožbenem postopku ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni

izvedlo dokazov z zaslišanjem prič M.H., B.Z. in N.Z. oziroma, da

sodišče o teh dokaznih predlogih sploh ni odločalo. Sodišče izvaja

dokazni postopek za dokazovanje dejstev, ki jih zatrjujejo pravdne

stranke. Res je sicer, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se

izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena

ZPP). Za odločanje o izvedbi predlaganih dokazov je torej potrebno,

da stranka, ki ponudi dokazni predlog hkrati ponudi tudi ustrezno

trditveno podlago glede dejstev, ki naj bi se s posameznimi dokaznimi

predlogi dokazovala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena

stranka tovrstne trditvene podlage, ki se tiče utemeljenega razloga

za zavrnitev izdaje pisnega soglasja nadzornega sveta za prodajo

delnic v smislu 2. alineje 3. točke 10. člena Statuta tožene stranke

(B2) ni ponudila. Zgolj pavšalne trditve, ki jih je tožena stranka

ponudila v 6. točki pripravljalne vloge z dne 19.6.2003 v tem smislu

ne zadoščajo. Tožena stranka je s tem v zvezi zgolj zatrjevala, da se

tožeča stranka že od leta 2001 trudi, da bi na takšen ali drugačen

način prišla kot delničar v toženo stranko z namenom razdiralno

vplivati na družbo, kakor tudi, da je s svojim ravnanjem večkrat

dokazovala, da želi družbi škodovati. Takšne nekonkretizirane trditve

ne predstavljajo zatrjevanja ustrezne dejanske podlage, glede katere

bi se sodišče prve stopnje moralo opredeljevati v zvezi s

predlaganimi dokaznimi predlogi. Pomanjkljivih dejanskih trditev

stranka ne more nadomestiti z dokaznim predlogom za zaslišanje prič,

ki naj bi s svojo izpovedjo manjkajočo trditveno podlago

dopolnjevale. S tem se torej izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek

o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno

sklepalo, da tožena stranka ni izkazala razlogov za zavrnitev izdaje

dovoljenja za prenos imenskih delnic na tožnika, ki so predmet

tožbenega zahtevka. S tem pa je tožeča stranka izkazala materialno

podlago za uveljavljeni tožbeni zahtevek na izdajo dovoljenja tožene

stranke za prenos delnic na tožečo stranko in vpis tožeče stranke v

delniški knjigi tožene stranke kot imetnika tako pridobljenih delnic.

V posledici takšnih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki

povrniti nastale stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165.

člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in sicer za sestavo

odgovora na pritožbo, v skladu z veljavno odvetniško tarifo (500

točk), povečano za 20 % DDV in plačano takso za navedeno vlogo

(10.020,00 SIT).