Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for procedural defect and remands case.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Pritožnik sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre v

predmetnem postopku za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost

sodišča Republike Slovenije za odločanje v tovrstnih sporih je v

skladu z 29. čl. ZPP urejena z določbami Zakona o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tožena stranka v odgovoru na

tožbo pristojnosti slovenskega sodišča ni nasprotovala, s čimer je

privolila v pristojnost sodišča Republike Slovenije (2. odst. 53. čl.

ZMZPP), zato so njeni kasnejši ugovori v tej smeri neupoštevni.

Prikaz prometa, ki ga je tožeča stranka ponudila v dokaz, izkazuje

spreminjanje pogodbene obveznosti tožene stranke v časovnem obdobju

od 10.6.1994 do 15.11.1999. Iz trditev tožeče stranke, ki jih je

povzelo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je obveznosti tožene

stranke ugotavljala četrtletno, upoštevajoč pri tem plačila

prvotožene stranke, ki so zmanjševala obveznost tožene stranke in

novo nastale stroške opominov in obračunov pogodbenih in zamudnih

obresti, ki so povečevali obveznost tožene stranke. Ker pa tožeča

stranka ni predložila obračunov obresti in zamudnih obresti, ki jih

je upoštevala v prikazu prometa, takšnega izkaza obveznosti tožene

stranke materialnopravno ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo

plačilo 17.175,68 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi

in 4,5 % zamudnimi obrestmi, oboje od 15.7.1999 do plačila ter

obresti po enaki obrestni meri od zneska 2.330,62 EUR od 15.7.1999 do

15.11.1999, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke

Slovenije na dan plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev

pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 852.700,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 do plačila.

Z isto odločbo je prvostopno sodišče v posledici umika tožbe ustavilo

postopek zoper prvo toženo stranko v celoti ter postopek zoper

drugotoženo stranko glede glavnice v višini 2.330,62 EUR s

pripadajočimi obrestmi od 15.11.1999 dalje.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo drugotožena stranka, ki je

po ustavitvi postopka zoper prvo toženo stranko ostala edina tožena

stranka (v nadaljevanju tožena stranka). Pritožbo je vložila iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v

novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem prereka pristojnost

slovenskega sodišča za odločanje v predmetnem sporu. Pritožnik sicer

soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre v predmetnem

postopku za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost sodišča

Republike Slovenije za odločanje v tovrstnih sporih je v skladu z 29.

čl. ZPP urejena z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in

postopku (ZMZPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo pristojnosti

slovenskega sodišča ni nasprotovala, s čimer je privolila v

pristojnost sodišča Republike Slovenije (2. odst. 53. čl. ZMZPP),

zato so njeni kasnejši ugovori v tej smeri neupoštevni.

Materialnopravno pravilna je tudi utemeljitev sodišča prve stopnje

glede uporabe avstrijskega prava kot podlage za odločanje v

predmetnem sporu. Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek na

pogodbeni podlagi in sicer na pogodbi o posojilu, pri kateri je

značilna izpolnitev na strani tožeče stranke kot posojilodjalca, zato

je v skladu z 20. čl. ZMZPP potrebno uporabiti pravo, veljavno na

sedežu tožeče stranke.

Pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da se

je s pogodbo z dne 10.6.1994 kot sodolžnik zavezal za plačilo

obveznosti kreditojemalca A.I. d.o.o. Ljubljana. Pritožnik v pritožbi

ponavlja trditve, ki jih je ponujal že v postopku pred prvostopnim

sodiščem in sicer, da dne 10.6.1994 ni podpisoval nobene listine in

da je obrazce izpolnjeval v Ljubljani v mesecu februarju 1994 preko

zastopnika tožene stranke. Tožeča stranka je pogodbeno podlago

tožbenega zahtevka utemeljevala na podlagi izpolnjenega obrazca

pogodbe, sestavljene s strani pravnega prednika tožeče stranke

(priloga A 2), ki je žigosana in podpisana s strani družbe A.I.

d.o.o. kot kreditojemalcu in podpisana s strani tožene stranke kot

sodolžnika. V skladu s paragrafom 1344 avstrijskega Občega

državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) sodolžnik pristopi k

obveznosti poleg glavnega dolžnika. Pogodba, na katero se sklicuje

tožeča stranka, je datirana z dnem 10.6.1994. Za dokazovanje

drugačnega časa sklenitve pogodbe, kot izhaja iz listine, ki jo je

predložila tožeča stranka, je dokazno breme na strani tožene stranke.

Tožena stranka v svojih trditvah izrecno priznava podpis na listini

tožeče stranke (glej trditve v zapisniku z glavne obravnave 6.11.2002

na list. št. 53). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pa

tožena stranka glede obširnih trditev, ki jih je glede drugačnega

načina sklepanja pogodbe podajala v pripravljalni vlogi z dne

7.5.2002 in na naroku za glavno obravnavo, ni ponudila nobenih

dokazov, s katerimi bi tovrstne trditve lahko dokazala. V

pripravljalni vlogi je kot edini dokaz predložila potrdila o

vplačilih posameznih obrokov, ki jih je izvršila prvotožena stranka,

ki pa glede zatrjevanih drugačnih okoliščin o sklepanju pogodbe ne

morejo biti relevantna. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni

očitek, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.Š.,

saj tovrstnega dokaza tožena stranka ni ponudila. Ob pomanjkljivih

dokaznih predlogih tožene stranke je tako pravilno sklepanje

prvostopnega sodišča, da se je tožena stranka kot sodolžnik zavezala

k izpolnitvi pogodbe z dne 10.6.1994.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje kot obveznost, ki jo je

tožena stranka dolžna poravnati, ker v pogodbeno določenih rokih ni

odplačevala obveznosti iz kreditne pogodbe. Pri tem je tožeča stranka

zatrjevala naslednje relevantne okoliščine:

- skupni znesek, ki bi ga tožena stranka morala poravnati, v kolikor

bi obveznosti odplačevala v skladu s pogodbo, znaša 384.840 ATS v 60

mesečnih zaporednih obrokih po 6.414 ATS;

- obveznost je preračunana ob upoštevanju 9,1 % fiktivne obrestne

mere;

- dejanska efektivna obrestna mera, po kateri se je v skladu s 33.

čl. avstrijskega Zakona o bančništvu obrestoval kreditni znesek, ki

ga je prejel kreditojemalec, glede na obračunane obveznosti

kreditojemalca v obrokih znaša 15,9 %;

- v primeru zamude pri plačilu pogodbene obveznosti tožene stranke so

se obračunavale dodatne zamudne obresti v višini 4,5 % letno;

- tožeča stranka je obveznosti tožene stranke obračunavala v skladu s

kontokorentnim načinom obrestovanja.

Tožena stranka je višini vtoževane terjatve nasprotovala, sklicujoč

se na dejstvo, da je pretežni del obveznosti poravnala prvotožena

stranka.

Prvostopno sodišče je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke glede

višine dogovorjenih obresti po sklenjeni kreditni pogodbi in se pri

tem sklicevalo na ustrezna določila 33. čl. avstrijskega Zakona o

bančništvu. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je po avstrijskem pravu

višina in način obračuna pogodbenih obresti stvar avtonomije

pogodbenih strank, ki je omejena le s prepovedjo oderuštva, za katero

pa ni ugotovilo relevantnih okoliščin. Pritožbeno sodišče s tem v

zvezi dodaja, da v skladu s 5. čl. ZMZPP sodišče v Republiki

Sloveniji ni dolžno uporabiti prava, na katerega napotujejo določbe

tega zakona, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim

redom Republike Slovenije. Del javnega reda Republike Slovenije so

tudi kogentni zakonski predpisi in Ustava Republike Slovenije.

Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v eni od svojih odločb tako

opredelilo, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah

stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in

preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani

elementi oderuštva, kršijo kar nekaj splošnih načel, urejenih v

Zakonu o obligacijskih razmerjih (glej obrazložitev odločbe

U-I-202/93 z dne 6.10.1994). Prvostopno sodišče se je do tega

vprašaja očitno samo posredno opredelilo z ugotovitvijo, da so

vtoževane zamudne obresti celo malo nižje od zamudnih obresti po

pravu Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva

v tem, da ne vsebuje razlogov za odločitev o višini obveznosti, ki je

bila dosojena v plačilo toženi stranki. Prvostopo sodišče se sicer

posredno v svoji obrazložitvi sklicuje na obračun kredita (A 15), ki

ga je predložila tožeča stranka. Vprašanje ugotovitve pravilne višine

preostanka obveznosti tožene stranke glede na pogodbeno dogovorjene

pogoje pa spada v sfero materialnopravnega preizkusa izpodbijane

sodbe. Prikaz prometa, ki ga je tožeča stranka ponudila v dokaz,

izkazuje spreminjanje pogodbene obveznosti tožene stranke v časovnem

obdobju od 10.6.1994 do 15.11.1999. Iz trditev tožeče stranke, ki jih

je povzelo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je obveznosti tožene

stranke ugotavljala četrtletno, upoštevajoč pri tem plačila

prvotožene stranke, ki so zmanjševala obveznost tožene stranke in

novo nastale stroške opominov in obračunov pogodbenih in zamudnih

obresti, ki so povečevali obveznost tožene stranke. Ker pa tožeča

stranka ni predložila obračunov obresti in zamudnih obresti, ki jih

je upoštevala v prikazu prometa, takšnega izkaza obveznosti tožene

stranke materialnopravno ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je

namreč vseskozi višini preostale obveznosti nasprotovala. Predložen

prikaz prometa torej ne daje podlage za ugotovitev od katere osnove,

za kakšno obdobje in po kakšni obrestni meri je tožeča stranka

obračunavala obresti, ki jih je upoštevala v prikazu prometa. To pa

je pomanjkljivost, zaradi katere izpodbijane sodbe ni mogoče

preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po

14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljaviteni razlog po 1.

odst. 354. čl. ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo v okviru

trditvenih navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke navedeno

pomanjkljivost odpraviti tako, da bo možen materialnopravni preizkus

višine obveznosti tožene stranke. Pri tem pa prvostopno sodišče

nadaljnjega postopka ne bo več moglo voditi po določbah ZPP, ki

urejajo postopek v gospodarskih sporih, saj za to niso izpolnjene

predpostavke iz 481. čl. ZPP.