Appeal dismissed; applicant failed to prove irreparable harm required for interim injunction under ZIL.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance rejection of an interim injunction in a trademark infringement case involving the 'TV Petelin' program. The applicant alleged a violation of their registered trademark but failed to provide concrete facts demonstrating that the alleged harm would be irreparable. The court ruled that abstract assertions of potential damage are insufficient to meet the statutory requirement for granting an interim measure.
Legislator headnote
AI generatedTočka b 1. odst. 135. čl. ZIL; Točka c 1. odst. 123. čl. ZIL; Točka 265. čl. ZPP: For an interim injunction to be granted, the applicant must concretely demonstrate that the alleged harm is irreparable, not merely assert the possibility of damage.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Določba točke b 1. odst. 135. čl. ZIL predpostavlja kot pogoj za
izdajo začasne odredbe možnost nastanka škode, ki pa mora biti
"nenadomestljiva". Da bi bil navedeni pogoj izpolnjen, bi morala
tožeča stranka najprej in vsaj zatrjevati konkretna dejstva in
okoliščine, s katerimi bi utemeljevala prav "nenadomestljivost"
zatrjevane škode. Trditi bi torej morala, zakaj je škoda, ki bi ji
lahko nastala zaradi zatrjevane kršitve, zanjo nenadomestljiva. S
svojimi trditvami pa je utemeljevala zgolj možnost nastanka škode.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog
tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženima
strankama prepovedalo nadaljevanje že začete kršitve, to je
predvajanje televizijskega programa pod nazivom "TV Petelin",
prvotoženi stranki pa tudi objava internetne strani "www.petelin.tv",
kar naj bi veljalo do pravnomočnosti sodne odločbe. Zavrnilo je tudi
predlog tožeče stranke, po katerem naj bi ji bili toženi stranki
dolžni povrniti stroške postopka z začasno odredbo, z obrestmi.
Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, zaradi
zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega
stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in
izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi,
toženima strankama pa nerazdelno naloži plačilo pritožbenih stroškov
z obrestmi.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je proti toženima strankama vložila tožbo zaradi
kršitve pravice zaščitene blagovne znamke "Zlati petelin", s
stiliziranim znakom petelina, reg. št. 9670789, z dne 8.5.1997 in
hkrati predlagala v zavarovanje svojega zahtevka izdajo začasne
odredbe z zgoraj navedeno vsebino.
Prvostopno sodišče je presojalo utemeljenost predlagane začasne
odredbe v okviru pogojev, ki jih za izdajo predpisuje 123. čl. Zakona
o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 7/03 - v nadaljevanju
ZIL). Pri tem je pravilno zaključilo, da morajo biti za izdajo
začasne odredbe po navedenem določilu izpolnjeni vsi pogoji, določeni
v točkah a, b, c in d 1. odst. 123. člena ZIL, kumulativno in se je
z vsakim od njih tudi ukvarjalo.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča
stranka izkazala, da je imetnica pravice do blagovne znamke "Zlati
petelin", ki vključuje tudi organizacijo tekmovanj, izobraževalne in
razvedrilne narave, produkcijo radijskih in TV programov,
televizijsko razvedrilo itd., ter da je predlagala začasno odredbo v
treh mesecih od takrat, ko je izvedela za domnevno kršitev.
Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopnega sodišča za
takšno oceno. Pogoje za izdajo začasne odredbe, navedena v točkah a
in d 1. odst. 123. čl. ZIL sta torej izpolnjena.
Prvostopno sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je tožeča stranka
izkazala, da je zatrjevana kršitev do blagovne znamke zelo verjetna.
Razlogi prvostopnega sodišča za takšno oceno so tudi v tem delu
tehtni in argumentirani, pritožbeno sodišče pa se z njimi v celoti
strinja. Prvostopno sodišče je pravilno kot odločilno ugotovilo, da
se tako znamka tožeče stranke kot znak, ki ga uporablja (prvo)tožena
stranka, to je "TV Petelin" uporabljata za glasbeno dejavnost, prvi
kot naziv za letno splošno glasbeno prireditev z nagradami, drugi pa
kot naziv TV kabelskega programa za narodno zabavno glasbo, pri čemer
je v obeh primerih izpostavljen osrednji del imena "Petelin". Prav
zaradi navedenega karakterističnega osrednjega dela imena (Petelin),
bi v javnosti pri povprečnem predstavniku glasbene publike lahko
prišlo do zmede zaradi verjetnosti povezovanja med znakom prvotožene
stranke in znamko tožeče stranke. Do takšnega povezovanja je dejansko
že prišlo pri sodelavcih in znancih tožeče stranke, kar izkazujejo
predloženi izpisi sporočil, posredovani preko elektronske pošte.
Da bi bil izpolnjen pogoj iz točke b 1. odst. 123. čl. ZIL za izdajo
začasne odredbe, pa bi morala tožeča stranka izkazati tudi, da bi ji
zaradi zatrjevane kršitve lahko nastala nenadomestljiva škoda. Zgolj
trditve tožeče stranke:
- da se tožeča stranka za prihodnje leto ponovno dogovarja za
organizacijo prireditve "Zlati petelin" in prenos le-te na
televiziji,
- da bi ji z nadaljnjo uporabo znaka "TV Petelin" za v tožbi opisani
program nastala nenadomestljiva škoda, češ da se že sedaj pojavljajo
govorice, da je Zlati petelin nagrada za dosežke v narodnozabavni
glasbi, kar ne drži, saj gre za nagrade na vseh področjih glasbenega
ustvarjanja v Sloveniji,
- da s tem zaščitena blagovna znamka zgublja na ugledu, s čimer se
lahko zgodi, da bodo določeni povabljeni odpovedali sodelovanje, s
tem pa bi nastala tudi nenadomestljiva materialna škoda, tako tožeči
stranki, kot tudi organizatorju, televiziji, ki bi prenašala
prireditev,
- da tožeči stranki nastaja škoda zaradi zmede na trgu, ker toženi
stranki uporabljata ime "TV Petelin" za svojo oddajo, da je bila
"Zlati petelin" oddaja na TV 3 in nacionalni TV, ki se je oddajala že
približno od 1994 dalje, da je bila to letna oddaja, na kateri so se
podeljevale tudi nagrade z istim imenom za glasbene dosežke na vseh
zvrsteh glasbe, pred letno oddajo pa so bile med letom predstavitvene
oddaje, kjer so se nominirani glasbeniki predstavljali, da je bila
zaključna oddaja s podelitvijo nagrad predvajana tudi po programu RTV
Slovenija oziroma TV3, pa še ne kažejo na možnost nastanka
nenadomestljive škode. Določba točke b 1. odst. 135. čl. ZIL
predpostavlja kot pogoj za izdajo začasne odredbe možnost nastanka
škode, ki pa mora biti "nenadomestljiva". Da bi bil navedeni pogoj
izpolnjen, bi morala tožeča stranka najprej in vsaj zatrjevati
konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi bi utemeljevala prav
"nenadomestljivost" zatrjevane škode. Trditi bi torej morala, zakaj
je škoda, ki bi ji lahko nastala zaradi zatrjevane kršitve, zanjo
nenadomestljiva. S svojimi trditvami pa je utemeljevala zgolj možnost
nastanka škode. Možnosti nastanka nenadomestljive škode ne izkazuje
niti izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke, da gre pri
programu "TV Petelin" za nizko proračunsko produkcijo, da je program
nekvaliteten, da gre za obskurno produkcijo, da ima oddaja "Zlati
Petelin" določen renome, da je bila to največja oddaja na glasbenem
področju z nagradami za glasbeno dejavnost za različna glasbena
področja, ter da zato zaradi zmede pri oglaševanju obeh oddaj pada
kredibilnost same podelitve nagrad na glasbenem področju v celi
Sloveniji, ki pa tudi sicer ne more nadomestiti trditvene podlage
tožeče stranke. Abstraktni pravni termin o možnosti nastanka
nenadomestljive škode mora biti namreč konkretiziran z dejstvi in
okoliščinami, ki to nenadomestljivost potrjujejo. V to smer pa tožeča
stranka ni podala nobenih konkretnih trditev, kar pravilno ugotavlja
prvostopno sodišče.
Trditve tožeče stranke, da se prireditev "Zlati Petelin" ni izvajala
kar nekaj let, da zakoniti zastopnik tožeče stranke spornega TV
programa še ni videl, same po sebi sicer še ne kažejo, da zatrjevana
škoda tožeče stranke ni nenadomestljiva, vendar pa je pritrditi
prvostopnemu sodišču, da v kolikor bi bila zatrjevana škoda zanjo
nenadomestljiva, bi na zatrjevano kršitev takoj odreagirala in se
seznanila z vsebino predvajanega programa tožene stranke. Prvostopno
sodišče je torej pravilno materialnopravno zaključilo, da pogoj,
določen v točki b 1. odst. 123. čl. ZIL za izdajo začasne odredbe ni
izpolnjen.
Prvostopno sodišče je ocenilo, da bi tožena stranka z izdajo začasne
odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, utrpela
hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe
nastale predlagatelju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča
stranka sicer ni niti trdila, da tožena stranka ne bi trpela hujših
neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe
nastali predlagatelju, kar je pogoj iz točke c 1. odst. 123. čl. ZIL
za izdajo začasne odredbe. Trdila je le, da toženima strankama s
prepovedjo oddajanja programa do pravnomočnosti sodne odločbe ne more
nastati nenadomestljiva škoda, saj sta s programom komajda začeli, že
pripravljene programe pa bi v primeru zavrnilne sodbe lahko uporabili
tudi po izdaji sodbe, kar pa še ne ustreza zahtevanemu dejanskemu
stanu, ki ga kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa prej omenjena
določba točke c 1. odst. 123. čl. ZIL. Pritožbeno sodišče se ob
povedanem strinja z oceno prvostopnega sodišča, da tudi ta pogoj za
izdajo začasne odredbe ni izpolnjen.
Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je predlog za
izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem
pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 265. čl.
ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165.
čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.