Appeal partially allowed; court quashed first instance ruling on debt existence due to procedural violation of res judicata.

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. 1. točke

izreka glede zneska 6,972.028,80 SIT razveljavi;

v preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem

delu, to je v izpodbijanem delu 3. točke izreka (glede zneska

6,972.028,80 SIT z obrestmi) in v 4. točki izreka potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pogodba, ki je bila od začetka postopka prisilne poravnave delno

izpolnjena, ni bila med postopkom prisilne poravnave odpovedana.

Dolžnik je dolžan izpolniti (plačati opravljeno delo) pogodbeno

obveznost skladno s pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 14.9.2004 sodbo, s katero je

ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v

višini 10.721.495,54 SIT z zamudnimi obrestmi od različnih delnih

zneskov glavnice in od različnih datumov dalje do plačila (1. odst.

1. točke izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2.

odst. 1. točke izreka). Zaradi pobotnega ugovora tožene stranke je

ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjanja terjatev tožene stranke v

višini 2,539.735,27 SIT z dnevom zapadlosti 23.12.2003 (2. točka

izreka). Ugotovljeni terjatvi je medsebojno pobotalo in naložilo

toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 9,097.685,72

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7,011.235,45 SIT od 24.12.2003

dalje in od zneska 2,086.450,27 SIT od 3.4.2004 dalje (3. točka

izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki

stroške pravdnega postopka v višini 867.652,95 SIT z zamudnimi

obrestmi (4. točka izreka).

Pritožbo zoper prej navedeno sodbo je vložila le tožena stranka in se

deloma pritožuje zoper ugoditveni del sodbe in sodbo izpodbija glede

zneska 6,972.028,80 SIT s pripadki, to je za razliko med zneskom

8,715.036,00 SIT in zneskom 1,743.007,20 SIT. Tožena stranka se torej

deloma pritožuje zoper 1. odst. 1. točke izreka, deloma zoper 3.

točko izreka in posledično zoper 4. točko izreka sodbe. Navaja, da

uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in

2. točka 1. odst. 338. čl. ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče

zaradi kršitve 12. točke 2. odst. 339. čl. ZPP spremeni izpodbijano

sodbo in tožbeni zahtevek za znesek 6,972.028,80 SIT s pripadki

zavrne.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v tem pritožbenem postopku

izpostavlja vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje,

da tožeča stranka v tej pravdi utemeljeno zahteva plačilo dela

terjatve po začasnih situacijah št. X z dne 25.11.2002 (priloga A3)

in št. Y z dne 24.12.2002, na podlagi katerih je tožeča stranka v

postopku prisilne poravnave, ki je tekel nad toženo stranko,

prijavila terjatev in je iz tega naslova bilo v postopku prisilne

poravnave ugotovljeno, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene

stranke v znesku 8,715.036,00 SIT in je bilo toženi stranki s sklepom

o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 25/2002 z dne 11.6.2003

Okrožnega sodišča v Krškem naloženo plačilo 20% ugotovljene terjatve,

to je znesek 1,743.007,20 SIT. Plačilo razlike med zneskom

ugotovljene terjatve (8,715.036,00 SIT) in znižanim zneskom

1,743.007,20 SIT, to je znesek 6,972.028,80 SIT, tožeča stranka

uveljavlja v tej pravdi (skupaj s še preostalim delom terjatve po

podizvajalski pogodbi št. P do Obr. 3 z dne 25.10.2002 - priloga

B13).

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo tudi

navedeno razliko in zaključilo, da je tožena stranka dolžna kljub

dejstvu, da je bila terjatev po prej navedenih situacijah prijavljena

v postopku prisilne poravnave in tam obravnavana, plačati tožeči

stranki še razliko, torej, da je dolžna plačati celotno terjatev po

prej navedenih situacijah in je zato tožbenemu zahtevku tudi za

navedeno razliko z izpodbijano sodbo ugodilo. Pri tem je kot

odločilno okoliščino za svojo odločitev upoštevalo dejstvo, da je med

pravdnima strankama bila pred začetkom postopka prisilne poravnave

nad toženo stranko sklenjena podizvajalska pogodba, ki se je že

izvajala in ki je tožena stranka v roku 30-tih dni od začetka

postopka prisilne poravnave nad toženo stranko ni odpovedala, kot je

imela možnost po 40. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji (ZPPSL). Zato je zaključilo, da ima tožeča stranka, ker

se je pogodba izvajala tudi po začetku prisilne poravnave, pravico

zahtevati, da ji tožena stranka izpolni pogodbeno obveznost v celoti,

ne glede na potrjeno prisilno poravnavo in se je pri tem sklicevalo

na določilo 41. čl. ZPPSL.

Tožena stranka v pritožbi smiselno napada dejansko ugotovitev sodišča

prve stopnje, da je sama pogodba, ki sta jo imeli pravdni stranki

sklenjeno, ostala v veljavi tudi po začetku postopka prisilne

poravnave. Trdi, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe z izjavo z

dne 12.2.2003 (priloga B1). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje upoštevaje vse okoliščine tega primera, pravilno

ugotovilo, da ni prišlo do prenehanja pogodbe, sklenjene med

pravdnima strankama in pravilno ocenilo, da iz ravnanj pravdnih

strank izhaja, da ni prišlo do prenehanja pogodbe in da se je sporna

pogodba izvajala tudi po začetku postopka prisilne poravnave. Dopisa

tožeče stranke z dne 12.2.2003 namreč ni mogoče obravnavati izven

konteksta vseh drugih v tem postopku izvedenih dokazov. Če bi prišlo

do prenehanja pogodbe, bi stranki sklenili novo pogodbo, ne pa aneksa

k že obstoječi pogodbi, s katero sta se le dogovorili za drugačen

način plačevanja. Sicer pa tudi 3. člen aneksa k podizvajalski

pogodbi z dne 19.3.2003 (pril. B14) jasno kaže, da je ostala prejšnja

pogodba v veljavi. Sicer pa tožeča stranka, ki je bila izvajalec po

pogodbi, od pogodbe niti ne bi mogla odstopiti, ne da bi dala toženi

stranki dodaten rok za izpolnitev obveznosti, saj zanjo niso veljale

določbe ZPPSL. Po določbah ZOR pa mora izvajalec dati naročniku

naknadni rok za izpolnitev obveznosti, če želi odstopiti od pogodbe

(2. odst. 126. čl. ZOR). Dopis tožeče stranke z dne 12.2.2003 zato ne

bi mogel predstavljati veljavnega odstopa od pogodbe. Sodišče druge

stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do prenehanja

poizvajalske pogodbe. Zato pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni

ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s prenehanjem pogodbe ni

utemeljen.

Je pa nadaljnje vprašanje v tem pritožbenem postopku, ali je sodišče

prve stopnje s tem, ko je odločalo o preostanku terjatve po

situacijah št. X in št. Y poseglo v pravnomočno razsojeno stvar, ko

je odločalo o terjatvi, ki je bila predmet sklepa o potrditvi

prisilne poravnave nad toženo stranko. Toženka namreč v pritožbi

trdi, da je sodišče s tem, ko je z izpodbijano sodbo toženi stranki

naložilo plačilo razlike med ugotovljeno terjatvijo in zmanjšano

terjatvijo poseglo v pravnomočno razsojeno stvar.

Po 1. odst. 62. čl. ZPPSL ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za

vse upnike, katerih terjatve so bile v sklepu ugotovljene, moč

izvršilnega naslova. Sklep o potrditvi prisilne poravnave pa vsebuje

tako ugotovitveni del in dajatveni del. S sklepom o potrditvi

prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. 25/02 z dne

11.6.2003 (pril. B128) je torej pravnomočno ugotovljeno, da ima

tožeča stranka terjatev do tožene stranke po prej navedenih začasnih

situacijah v višini 8,715.036,00 SIT. Z istim sklepom pa je toženi

stranki naloženo, da mora od tako ugotovljene terjatve plačati tožeči

stranki znesek 1,743.007,20 SIT v roku, določenem s sklepom o

potrditvi prisilne poravnave. V tem pritožbenem postopku je sporno

vprašanje, kakšen vpliv ima na v tej pravdi uveljavljeno terjatev

(tožeča stranka namreč v tej pravdi zahteva, da ji tožena strank po

prej navedenih situacijah plača še preostanek ugotovljene terjatve),

sklep o potrditvi prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče se strinja s

pritožbeno trditvijo, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave

značaj sodne odločbe, vendar dodaja, da ima značaj sodne odločbe samo

v tem, o čemer je s tem sklepom odločeno. Glede preostanka terjatve,

to je glede razlike med zneskom ugotovljene terjatve in zneskom

znižane terjatve, je namreč pravnomočno odločeno le o tem, da

terjatev obstoji. Nima pa ta del sklepa o potrditvi prisilne

poravnave značaja zavrnilne sodbe, oziroma ne gre za situacijo, ko bi

o tem delu terjatve bilo odločeno tako, kot da je zahtevek za njeno

plačilo zavrnjen. Glede dela terjatve, to je razlike med zneskom v

sklepu o potrditvi prisilne poravnave ugotovljene terjatve in

zmanjšanim zneskom, je namreč v 1. odstavku 63. člena ZPPSL določeno,

da je dolžnik prost obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega

v sklepu o potrditvi prisilne poravnave navedeni odstotek. Če bi

sklep o potrditvi prisilne poravnave glede razlike med ugotovljeno

terjatvijo in zmanjšano terjatvijo imel tak značaj, kot mu ga

pripisuje tožena stranka, ZPPSL ne bi vseboval prej navedene določbe.

To pa pomeni, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč sodne

odločbe, tako kot sklep glasi, torej je z njim pravnomočno odločeno,

da terjatev tožeče stranke do tožene stranke obstoji po prej

navedenih situacijah v znesku 8,715.036,80 SIT. Sklep o potrditvi

prisilne poravnave torej ne predstavlja procesne ovire v tem postopku

za odločanje o tem, ali je tožena stranka dolžna ta znesek plačati

tožeči stranki, torej ne predstavlja ovire za sojenje o dajatvenem

delu zahtevka. Imamo pa opravka s situacijo, ko upnik kljub temu, da

je sodeloval v postopku prisilne poravnave s prijavo terjatve in je

bila terjatev ugotovljena v sklepu o prisilni poravnavi, v pravdi

zahteva plačilo ugotovljene terjatve v celoti. V dajatvenem delu, kot

je bilo že povedano, ne gre za razsojeno stvar, pač pa za vprašanje,

ali je upnik materialnopravno upravičen, kljub taki situaciji,

terjati izplačilo te terjatve v celoti oziroma, ali je dolžnik zaradi

dejstva, da je upnik sodeloval v postopku prisilne poravnave,

oproščen plačila zneska, ki presega v sklepu o potrditvi prisilne

poravnave zmanjšani znesek. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča

stranka v tem konkretnem primeru upravičena zahtevati plačilo

preostalega dela ugotovljene terjatve. Po mnenju pritožbenega sodišča

je določba 1. odst. 63. čl. ZPPSL, po kateri je dolžnik prost

obveznosti za plačilo razlike med ugotovljeno terjatvijo in zmanjšano

terjatvijo, uporabljiv za terjatve, na katere sicer učinkuje

sklenjena prisilna poravnava. Ni pa uporabljiv za terjatve, na katere

postopek prisilne poravnave nima pravnega učinka oziroma, če prisilna

poravnava na take terjatve ne vpliva. V tem konkretnem primeru pa je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za terjatev iz pogodbe, katere

izvajanje se je nadaljevalo tudi po začetku postopka prisilne

poravnave, torej, da gre za terjatev iz 41. čl. ZPPSL. Ker je za te

obveznosti določeno, da jih mora vsaka stranka izpolniti tako, kot

jih je dolžna po pogodbi, ne glede na prisilno poravnavo, prisilna

poravnava na te terjatve nima učinka. Zato dolžnik ni prost

obveznosti plačila razlike med ugotovljeno terjatvijo in zneskom

zmanjšane terjatve. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo

materialno pravo, ko je odločalo o dajatvenem delu in ko je toženi

stranki naložilo v plačilo tudi razliko med zneskom ugotovljene

terjatve in zmanjšane terjatve, kar je predmet tega pritožbenega

postopka.

Tožeča stranka je v tej pravdi postavila dajatveni zahtevek. Ker pa

je tožena stranka v pravdi postavila pobotni ugovor, je sodišče prve

stopnje o zahtevku tožeče stranke odločalo ločeno v ugotovitvenem in

dajatvenem delu zahtevka in sicer zato, da je lahko odločalo o

pobotnem ugovoru. Pri tem pa je pri oblikovanju ugotovitvenega dela

izreka spregledalo, da je o obstoju dela terjatve tožeče stranke in

sicer glede zneska 6,972.028,00 SIT že pravnomočno odločeno s sklepom

o potrditvi prisilni poravnave in zato v ugotovitvenem delu izreka o

obstoju tega dela terjatve ne bi smelo še enkrat odločati. S tem, ko

je v 1. točko izreka vključilo tudi izrek o obstoju zgoraj navedene

terjatve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

12. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je sodišče druge

stopnje na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo v 1. odstavku 1.

točke izreka delno razveljavilo in sicer za prej navedeni znesek (2.

odst. 354. člena ZPP). Ni pa tožbe zavrglo, ker posebna ugotovitvena

tožba v tem postopku ni bila vložena.

V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke, glede na razloge, ki

jih je pritožbeno sodišče navedlo zgoraj, zavrnilo in sodbo sodišča

prve stopnje v izpodbijanem, dajatvenem delu, to je v 3. točki

izreka, glede zneska 6,972.028,80 SIT z obrestmi in posledično v 4.

točki izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede na uspeh s pritožbo je tožena stranka sama nositi svoje

pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl.

ZPP).