Court rejects appeal on statute of limitations; allows partial claim on interest due to procedural error.

Pritožba tožene stranke Republike Slovenije se zavrne in se v

izpodbjanem delu (5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke G. d.d. se delno ugodi in se sodba sodišča

prve stopnje v 4. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek Republike Slovenije za plačilo zakonskih zamudnih

obresti od zneska 78,883.794,90 SIT za čas od 3.10.1998 do 19.3.2001

zavrne.

V preostalem delu se pritožba G. zavrne in se v izpodbijanem delu (3.

točki in nespremenjenem delu 4. točke izreka) potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

G. d.d. sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pritožnica zmotno meni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi

zastaran, ker zaradi umika pobotnega ugovora skladno s 389. čl. ZOR

zastaranje v takem primeru ni bilo pretrgano, zato je terjatev ob

vložitvi nasprotne tožbe zastarala.

Prav zato, ker v primeru že prej uveljavljanega pobotnega ugovora ni

mogoče kasneje vložiti še nasprotne tožbe za isto terjatev, ker gre

po procesni teoriji (Juhart - Civilno-procesno pravo FLRJ - stran

297), pa tudi sodni praksi za litispendenco, torej za uveljavljanje

istega zahtevka na dva različna procesna načina, je pravilno stališče

prvostopenjskega sodišča, da identiteta zahtevka tožene stranke z

nadomestitvijo pobotnega ugovora z nasprotno tožbi ni bila

spremenjena. Čim pa je tako, z vložitvijo in dovolitvijo nasprotne

tožbe implicitno hkrati umaknjen pobotni ugovor (ker je bil

nadomeščen z nasprotno tožbo), ne more imeti učinkov na

materialnopravnem področju). Pravilno je stališče prvostopenjskega

sodišča, da ima vloženi pobotni ugovor glede zastaranja enake učinke

kot tožba, da je šlo z vložitvijo nasprotne tožbe zgolj za

preoblikovanje istega zahtevka v procesnem smislu in da smiselno ob

vložitvi nasprotne tožbe umaknjen pobotni ugovor zato nima učinka

umika tožbe,.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi

izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/118112

z dne 7.10.1997 za 148,227.688,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 21.2.1998 dalje do plačila in v 3. točki za 194.355,00 SIT

izvršilnih stroškov (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni

zahtevek G. d.d. na plačilo odškodnine v znesku 400,599.718,64 SIT s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi in podredni tožbeni zahtevek na

plačilo 176,263.876,20 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz

naslova neupravičene obogatitve tožene stranke Republike Slovenije

(3. točka izreka). Po nasprotni tožbi Republike Slovenije pa je

toženo stranko G. d.d. zavezalo, da mora tožeči stranki plačati

78,883.794,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1998 dalje

do plačila (4. točka izreka), višji tožbeni zahtevek Republike

Slovenije pa je zavrnilo (5. točka izreka). G. je še zavezalo, da

mora Republiki Sloveniji povrniti 122.324,60 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2001 dalje do plačila (6.

točka izreka). S sklepom pa je zaradi umika tožbe izdani izvršilni

sklep opr. št. Ig 97/118112 z dne 7.10.1997 v preostalem delu

razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka).

Zoper sodbo v 3., 4. in posledično 6. točki izreka se je pravočasno

pritožila tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi - v

nadaljevanju: tožeča stranka), uveljavljala pa je pritožbena razloga

zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava ter smiselno predlagala spremembo sodbe v

izpodbijanem delu z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku in

zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi s stroškovno

posledico.

Zoper sodbo v 5. točki izreka pa se je pritožila tožena stranka

(tožeča stranka po nasprotni tožbi - v nadaljevanju: tožena stranka)

in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP ter

predlagala spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu

in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, pritožba

tožene stranke pa tožeči stranki v odgovor. Nobena od strank na

pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke:

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo

materialnega prava zaradi napačne razlaga pogodbe glede vprašanja,

kdaj je bila tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki

nepremičnino na Dunajski. Pritrditi je namreč zaključku

prvostopenjskega sodišča, da je z dnem veljavnosti pogodbe (priloga

B1) tožeča stranka pridobila pravico razpolaganja z nepremičninami,

določenimi v 1. čl. pogodbe, med njimi tudi z nepremičnino na D., ne

pa tudi posesti na tej nepremičnini. Pri tem se je utemeljeno

sklicevalo na določilo 5. čl. pogodbe, po katerem tožeča stranka

nepremičnine prevzame v razpolago s podpisom pogodbe in izročitvijo,

o čemer se sestavi komisijski zapisnik, v povezavi s 1. odst. 1.

alineje 1. čl. pogodbe, po kateri je bilo dogovorjeno, da je

dosedanji uporabnik R. dolžan plačevati stroške vzdrževanja,

obratovanja ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do dneva

zapisniške primopredaje celotne nepremičnine na D. tožeči stranki. Po

presoji pritožbenega sodišča je bilo slednje določilo brez pomena, če

bi bila s predmetno pogodbo dogovorjena izročitev nepremičnine na D.

tožeči stranki v posest že ob podpisu pogodbe oziroma nastopu njene

veljavnosti. Da je tožeča stranka pristala na toženkino uporabo

poslovnih prostorov na D. tudi po podpisu pogodbe vse do izgradnje in

izročitve objekta na L. toženi stranki, pa je prvostopenjsko sodišče

pravilno sklepalo tudi iz določila 10. čl. pogodbe, v kateri se je

tožeča stranka zavezala toženi stranki povrniti vse stroške, ki bi

zaradi zamude pri izročitvi objekta na L. nastali toženi stranki z

dodatno selitvijo upravnih organov tožene stranke, za katero se

objekt gradi, na druge lokacije ter v povezavi z najemno pogodbo,

sklenjeno med tožečo stranko in P. (priloga A5), po kateri se je

tožeča stranka P. zavezala plačevati najemnino za prostore na D. (ki

jih je prej prodala najemodajalcu), od 1.5.1996 dalje do dejanske

izročitve, ker tožeča stranka ni uspela P. izročiti nepremičnine na

D. v pogodbeno dogovorjenem roku, vezanem na 17-mesečni rok za

izgradnjo prostorov na L.. Iz tega dejstva je prvostopenjsko sodišče

pravilno sklepalo, da je bila izročitev nepremičnine na D. tožeči

stranki odložena na čas izročitve objekta na L. toženi stranki, kar

je v celoti potrdil tudi zaslišani direktor tožeče stranke (list. št.

73). Da je tožeča stranka z nepremičnino na D. po podpisu sporne

pogodbe razpolagala tako, da jo je naprej prodala P., pa med

pravdnima stankama ni sporno. Čim pa je tožena stranka uporabljala

sporno nepremičnino na D. s soglasjem tožeče stranke, ji ni mogoče

očitati protipogodbenega ravnanja, zato tudi ni podlage za njeno

odškodninsko odgovornost. Neupoštevno je zato pritožbeno stališče, da

je tožeči stranki nastala škoda zaradi toženkine nadaljnje uporabe

prostorov na D. tudi po podpisu pogodbe.

Iz ravnanja tožeče stranke, ko v nobenem od številnih sklenjenih

aneksov k pogodbi, niti v nobeni od listin iz obsežne korespondence

med strankama, tožeča stranka ni izpostavila vprašanja plačila

uporabnine za prostore na D., pač pa šele pri končnem obračunu, pa je

po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno

zaključilo, da je tožeča stranka pristala na brezplačno uporabo

prostorov na D. od dokončanja prostorov na L.. Na tak pristanek pa je

po presoji pritožbenega sodišča sklepati tudi iz vsebine že

omenjenega določila 1. odst. 1. alinee 1. čl. pogodbe. Nepojmljivo je

namreč, da bi se pogodbeni stranki dogovorili o plačevanju tako

obrobnih stroškov, kot so stroški vzdrževanja, obratovanja ter

nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne da bi se dogovorili

tudi o plačilu uporabnine, če tožeča stranka ne bi soglašala z

brezplačno uporabo prostorov. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da

iz nobenega dokaza ne izhaja dogovor o brezplačni uporabi prostorov

na D.. In ker ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je tožena

stranka brezplačno uporabljala predmetne prostore brez podlage, je

materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da

tožbeni zahtevek iz neupravičene obogatitve tožene stranke ni

utemeljen. Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na

cenitveno poročilo, ki je bilo podlaga za oceno vrednosti

nepremičnine na D. in ki bi moralo upoštevati zmanjšano vrednost te

nepremičnine v primeru dogovora o toženkini brezplačni uporabi le-te.

Čim je s sklenjeno pogodbo tožeča stranka pristala na v cenilnem

poročilu ugotovljeno vrednost nepremičnine, se ne more sklicevati na

okoliščino, da bi morala biti vrednost zaradi nadaljnje toženkine

brezplačne uporabe nepremičnine manjša. Prvostopenjsko sodišče zato

ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, ker navedenega

cenitvenega poročila ni presojalo, saj za odločitev v predmetnem

sporu ni odločilno. Pritrditi pa je pritožniku, da se sodišče prve

stopnje materialnopravno nepravilno sklicuje na dobrovernost tožene

stranke pri uporabi prostorov, sklicujoč se pri tem na 2. odst. 38.

čl. ZTLR. Pravilno pritožnik ugotavlja, da je posestnik po 2. odst.

72. čl. ZTLR dobroveren le, če ne ve, da stvar, ki jo ima v posesti,

ni njegova. Glede na sklenjeno pogodbo pa na dobrovernost pri toženi

stranki ni mogoče sklepati. Kljub temu pa je prvostopenjsko sodišče

podalo še druge, dovolj prepričljive razloge, zakaj ne gre niti za

odškodninsko odgovornost, niti za neupravičeno obogatitev tožene

stranke, ki jih je, kot zgoraj obrazloženo, v celoti sprejelo

pritožbeno sodišče.

Pritožnica zmotno meni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi

zastaran, ker zaradi umika pobotnega ugovora skladno s 389. čl. ZOR

zastaranje v takem primeru ni bilo pretrgano, zato je terjatev ob

vložitvi nasprotne tožbe zastarala. Sicer pa sodišče zaradi vloženega

pobotnega ugovora nasprotne tožbe ne bi smelo obravnavati zaradi

litispendence. Takemu pritožbenemu stališču pritožbeno sodišče ne

more slediti. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v

eventualni pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova pogodbene

kazni zaradi tožnikove zamude pri izročitvi objekta na L.. S pobotnim

ugovorom je torej uveljavljala tožena stranka svojo terjatev zoper

tožečo stranko, ki naj jo pobota sodišče v primeru ugotovitve obstoja

terjatve tožeče stranke. Tožena stranka ima v pravdnem postopku

različne možnosti uveljavljanja svoje terjatve zoper tožnika, bodisi

s procesnim uveljavljanjem pobotnega ugovora, po katerem naj sodišče

ugotovi obstoj njene terjatve zoper tožnika in v primeru obstoja

terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko obe terjatvi pobota,

bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe. Res je, da en način

uveljavljanja nasprotne terjatve drugega izključuje in obeh hkrati

stranka zaradi učinkov litispendence ne more uveljavljati. Toda

tožena stranka je v nasprotni tožbi navajala, da toženi stranki

ničesar ne dolguje, zato sodišče ne bo imelo kaj pobotavati in zato

svojo isto terjetev uveljavlja z nasprotno tožbo. Tako je tekom

postopka tožena stranka en procesni način uveljavljanja svoje

nasprotne terjatve (pobotni ugovor) zgolj nadomestila z drugim

(nasprotno tožbo). Tudi za vložitev nasprotne tožbe pa morajo biti

izpolnjene predpostavke iz 183. čl. ZPP. 2. točka 1. odst. 183. čl.

ZPP izrecno določa, da je nasprotno tožbo mogoče vložiti ob

predpostavki, da se zahtevek iz tožbe in zahtevek iz nasprotne tožbe

lahko pobotata. Prav zato, ker v primeru že prej uveljavljanega

pobotnega ugovora ni mogoče kasneje vložiti še nasprotne tožbe za

isto terjatev, ker gre po procesni teoriji (Juhart - Civilno-procesno

pravo FLRJ - stran 297), pa tudi sodni praksi za litispendenco, torej

za uveljavljanje istega zahtevka na dva različna procesna načina, je

pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da identiteta zahtevka

tožene stranke z nadomestitvijo pobotnega ugovora z nasprotno tožbi

ni bila spremenjena. Čim pa je tako, z vložitvijo in dovolitvijo

nasprotne tožbe implicitno hkrati umaknjen pobotni ugovor (ker je bil

nadomeščen z nasprotno tožbo), ne more imeti učinkov na

materialnopravnem področju). Pravilno je stališče prvostopenjskega

sodišča, da ima vloženi pobotni ugovor glede zastaranja enake učinke

kot tožba, da je šlo z vložitvijo nasprotne tožbe zgolj za

preoblikovanje istega zahtevka v procesnem smislu in da smiselno ob

vložitvi nasprotne tožbe umaknjen pobotni ugovor zato nima učinka

umika tožbe, sklicujoč se pri tem na 184. čl. ZPP. Prvostopenjsko

sodišče je zato pravilno presodilo, da je že vloženi pobotni ugovor

pretrgal zastaranje zahtevka tožene stranke v smislu 388. čl. ZOR.

Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da vsaj glede uveljavljanih

zamudnih obresti ob vložitvi nasprotne tožbe ne gre za identiteto

zahtevka v pobotnem ugovoru, ker v slednjem tožena stranka zamudnih

obresti ni uveljavljala. Tožena stranka je namreč šele v nasprotni

tožbi zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane

glavnice za čas od 21.3.2001 dalje. Šele v vlogi z dne 27.9.2001

(list. št. 79) pa je zahtevala od vtoževane glavnice zakonske zamudne

obresti od 21.2.1998 dalje do plačila. Po 361. čl. ZOR začne

zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati

izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom

predpisano kaj drugega. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo,

da je bil aneks št. 4 k pogodbi z dne 25.11.1994 (priloga B5)

dokončni obračun del med strankama. Od tedaj dalje je tožena stranka

torej imela možnost uveljavljati svojo terjatev do tožeče stranke iz

naslova pogodbene kazni. Pri presoji, kdaj je bil omenjeni aneks št.

4 sklenjen, pa je prvostopenjsko sodišče navedeno listino zmotno

presodilo. Iz aneksa je razvidno, da ga je tožeča stranka podpisala

dne 21.2.1998, tožena stranka pa dne 9.4.1998. S podpisi aneksa sta

pravdni stranki tako potrdili soglasje volj za sklenitev le-tega.

Aneks je bil torej sklenjen, ko ga je podpisala zadnja pogodbena

stranka, torej dne 9.4.1998. Od tedaj dalje je tožena stranka imela

možnost uveljavljati pogodbeno kazen s pripadajočimi zamudnimi

obrestmi. Po 3. odst. 376. čl. ZOR odškodninska terjatev za škodo, ki

je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času,

določenem za zastaranje te obveznosti. Ker sta pravdni stranki pravni

osebi, gre pa za izpolnjevanje podjemne pogodbe, je torej zastaralni

rok za terjatve iz te pogodbe triletni (primerjaj 374. čl. ZOR),

vključno s terjatvijo iz naslova zamudnih obresti (primerjaj 369. čl.

ZOR). Tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od zahtevane

pogobene kazni bi tožena stranka morala torej uveljavljati do

9.4.2001. Do tega dne pa je z nasprotno tožbo (vloženo dne 21.3.2001)

tožena stranka zahtevala le zakonske zamudne obresti od 20.3.2001

dalje do plačila. Šele z vlogo z dne 27.9.2001 pa je uveljavljala

plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od

21.2.1998 dalje. Zakonske zamudne obresti za čas od 21.2.1998 do

19.3.2001 je torej tožena stranka uveljavljala po preteku

zastaralnega roka. V tem delu je zato tožnikov ugovor zastaranja

terjatve utemeljen, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke

358. čl. ZPP sodbo v izpodbijani 4. točki izreka glede obrestnega

dela zahtevka spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala

zahtevati pogodbeno kazen takoj po predaji objekta in da vnaprejšnje

uveljavljanje penalov, sklicujoč se na določen člen pogodbe, nima

učinka, ker bi to pomenilo, da bi se penali uveljavljali že v sami

pogodbi, kar bi pomenilo negiranje določb ZOR in PGU (posebnih

gradbenih uzanc). Po določilu 5. odst. 273. čl. ZOR upnik ne more

zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev

obveznosti, pa ni dolžniku nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico

do pogodbene kazni. Toda navedena določba je le dispozitivne narave

in jo pogodbeni stranki lahko tudi izključita (tako sodba Vrhovnega

sodišča RS, opr. št. III Ips 66/2003). Kot je že ugotovilo

prvostopenjsko sodišče, pa sta pravdni stranki v 10. čl. pogodbe

dogovorili uporabo posebnih gradbenih uzanc. Te pa v 55. točki kot

skrajni rok za uveljavljanje pravice do pogodbene kazni določajo

dokončni obračun. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega

sodišča, da je kot dokončni obračun šteti aneks št. 4 (priloga B5), v

katerem pa je tožena stranka uveljavljala svojo pravico do pogodbene

kazni po osnovni pogodbi. Zmoto pa meni, da je za prostore C.

predstavljal dokončni obračun že aneks št. 3 k pogodbi. Dokončni

obračun je lahko le obračun vseh pogodbeno dogovorjenih del, ne pa

parcialno izročenih del. Skladno s citiranim določilom PGU je

pogodbeno kazen tožena stranka uveljavljala pravočasno. Neutemeljeno

pa pritožnica tudi meni, da uveljavljanje penalov pred izročitvijo

objekta nima učnika. Čeprav je že glede na zgoraj obrazloženo tožena

stranka penale uveljavljala pravočasno do konca dokončnega obračuna,

pa je penale lahko uveljavljala tudi že pred prevzemom objekta.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka napovedala

uveljavitev pogodbene kazni že z dopisom z dne 19.12.1996 (priloga

B22), ko je po ogledu objekta ugotovila, da tožeča stranka svoje

pogodbene obveznosti izročitve objekta v pogodbeno dogovorjenem roku

ne bo mogla izpolniti. Po stališču sodne prakse pa upnik izjavo, da

si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko poda že v času, ko je

do zamude že prišlo, ne pa še do izročitve objekta (primerjaj sodbo

Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 109/2001), kot celo tudi

tedaj, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo (pravno mnenje

Vrhovnega sodišča SRS, sprejeto na občni seji 20.12.1978, poročilo o

sodni praksi II/1978). Tako se pokaže, da je tožena stranka

pravočasno uveljavljala svojo pravico do pogodbene kazni.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče za izračun

penalov upoštevalo med pravdnima strankama v aneksu št. 3 sporazumno

dogovorjeno ceno celotnega objekta, v katerem sta stranki upoštevali

tudi vrednosti dodatnih del. Nelogično in zato nesprejemljivo je

stališče pritožnika, da se za izračun penalov ne more upoštevati

cena, ki ob izročitvi sploh še ni bila določena. Če ob izročitvi cena

ni bila določena, je pač sodišče lahko za osnovo izračuna pogodbene

kazni vzelo tisto ceno, ki sta jo in ko sta jo sporazumno določili

pravdni stranki.

Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da je bil rok za prevzem

garaž M. dogovorjen za 17.3.1997, ker je bil zaključek garaž

izvedbeno možen šele v povezavi z zaključkom vseh del na objektu, za

katere pa je bil določen rok 17.3.1997 in ker je bil tudi za ostale

garaže določen rok 17.3.1997, vse garaže pa so neločljiva celota

zaradi skupnih uvozov, izvozov in ostale infrastrukture, se je bilo

nemogoče dogovoriti za različne roke predaje posameznih garaž. Toda

takemu razlogovanju pritožnika nasprotuje med pravdnima strankam

nesporno dejstvo, da so bile garaže M. toženi stranki izročene dne

17.2.1997. Če je bila torej izročitev garaž po delih možna, je možen

tudi dogovor o različnih rokih izročitve garaž. In prav na tak

dogovor je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo iz dopisa tožene

stranke tožeči (priloga B22) z dne 19.12.1996, v katerem tožena

stranka tožečo poziva, da mora biti zagotovljen do 23.12.1996 dostop

zaposlenih do garaž in iz garaž preko dvigal v peto, šesto in sedmo

nadstropje. Ni namreč najti razumnega razloga, zakaj bi tožena

stranka zahtevala dostop do garaž že do 23.12.1996, če ji jih tožeča

stranka do tega dne sploh ne bi bila dolžna še izročiti.

Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je bil med

strankama dogovorjen rok izročitve garaž M. 23.12.1996.

Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni

predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala svojo trditev, da

je bil rok za izročitev prostorov P. in garaž P. sporazumno določen

na 17.3.1997. Na ta rok ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da sta

pravdni stranki v svojih izračunih pogodbenih kazni prostore in

garaže P. vodili kot ločeni postavki poleg prostorov M., niti iz

dopisa tožene stranke, na katerega se sklicuje pritožnik in ki govori

le o preselitvi M.. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno

zaključilo, da je bil rok za izročitev prostorov in garaž P. enak kot

rok za izročitev ostalih prostorov M..

Tožeča stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na svojo

vlogo z dne 1.2.1999 (list. št. 27 do 33), v kateri je dokazovala, da

je tožena stranka prostore C. začela uporabljati že v marcu 1997. Iz

zapisnika o tehničnem pregledu in zapisnika o odpravi pomanjkljivosti

naj bi namreč izhajalo, da je dela in vgradnje po lastnih načrtih in

projektih izvajal sam C., do česar pa se prvostopenjsko sodišče ni

opredelilo. Toda pritožnik je v navedeni vlogi, na katero se

sklicuje, sam navedel, da je pri delih, potrebnih za selitev tožene

stranke oziroma C., sodeloval tudi sam. Če pa so bila potrebna

dodatna dela za selitev, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka

začela uporabljati prostore že pred selitvijo. In ker tožeča stranka

ni izkazala prevzema prostorov C., na to pa ni mogoče sklepati niti

iz zapisnikov, na katere se sklicuje, je prvostopenjsko sodišče na

prevzem prostorov C. ob uporabi določila 2. odst. 54. točke PGU

pravilno sklepalo z dnem uporabe prostorov, to pa je lahko le dan

selitve v te prostore, ne pa priprave na selitev, pri katerih je

sodelovala tožeča stranka, kot sama navaja v vlogi z dne 1.2.1999

(list. št. 32) z dodatno dopolnitvijo računalniške mreže, sistema

varovanja objekta in protivlomne zaščite, kar vse je bilo obračunano

v aneksu št. 3 in torej med strankama dogovorjeno delo tožeče

stranke.

Nerelevantno pa je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve

prvostopenjskega sodišča, da je bil rok za izročitev sejne sobe

določen na 1.4.1997. Tudi, če bi držala pritožbena trditev, da je bil

med strankama dogovorjen rok za izročitev sejne sobe 18.7.1997, pa

tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da

je bila sejna soba dejansko toženi stranki izročena dne 30.10.1997.

Iz navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 21.1.1999

izhaja, da je bil rok za izročitev sejne sobe zaradi sprememb talnih

oblog (parket v kombinaciji s tapisonom) sporazumno dogovorjen na

18.7.1997, sklicujoč se na dopis tožene stranke z dne 17.6.1997.

Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča

stranka ni uspela dokazati, da do zamude ni prišlo po njeni krivdi.

Kljub upoštevanju roka za izročitev sejne sobe 18.7.1997, pa je

prišlo, upoštevaje datum prevzema 30.10.1997 do 104-dnevne zamude pri

izročitvi. Ker pa je bilo mogoče od vrednosti navedenih del

obračunati maksimalno 5% pogodbeno kazen, ta pa je bila ob tolikšni

zamudi dosežena in v izpodbijani sodbi toženi stranki priznana, na

odločitev prvostopenjskega sodišča (ki je izhajalo iz 1.4.1997 kot

dogovorjenega datuma izročitve sejne sobe) o priznanju 5% pogodbene

kazni zaradi zamude, ob povedanem ni vplivalo v pritožbi zatrjevano

dejstvo, da je bil rok izročitve sejne sobe sporazumno podaljšan do

18.7.1997.

Ker so se torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za

neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na

katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v

nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl.

ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka zmotno meni, da je bila skladno z 10. čl. pogodbe z

dne 25.11.1994 upravičena v primeru zamude z izročitvijo objekta do

pogodbene kazni v višini največ 5% od vrednosti novo zgrajenega

objekta, torej od vrednosti celotnega objekta. Tako tolmačenje

pogodbe bi lahko privedlo do situacije, da bi pri izročitvi

posameznega dela objekta z veliko zamudo pogodbena kazen lahko celo

presegla vrednost opravljenih del za ta del objekta (na primer

vrednost del za izdelavo sejne sobe je po stališču tožene stranke

1,102.576,21 DEM in predstavlja 3,45% vrednosti celotnega objekta,

torej bi 5% pogodbena kazen, upoštevaje vrednost celotnega objekta,

presegla vrednost del za izdelavo sejne sobe). Taki situaciji v

izogib zato 53 gradbena uzanca (uporabo katerih sta pravdni stranki

dogovorili v 10. čl. pogodbe) določa, da se v skupno pogodbeno ceno

del ne všteva vrednost prej dovršenega in izročenega dela objekta, ki

pomeni ekonomskotehnično celoto in se lahko kot takšen samostojno

uporablja. Na vrednost takega dela objekta se pogodbena kazen

obračunava posebej, če so za to izpolnjeni pogoji. Da pogodbene kazni

ni mogoče kar za vse izpolnitve oziroma predaje obračunavati od

celotne vrednosti objekta, pa izhaja tudi iz dejstva, da sta

pogodbeni stranki za posamezne dele objekta dogovorili različne roke

izpolnitve oziroma predaje delov objekta. S sukcesivno predajo

prostorov sta se tako očitno stranjali obe pravdni stranki. Tako sta

pravdni stranki tudi za izročitev oziroma predajo sejne sobe

dogovorili poseben rok predaje le-te toženi stranki. Dogovorjena

predaja ostalih prostorov (za vse ostale prostore je bil dogovorjen

prevzemni oziroma izpolnitveni rok pred 1.4.1997, le za sejno sobo je

bil rok po tem datumu), pred predajo sejne sobe tako očitno kaže, da

je predaja ostalih prostorov predstavljala tudi brez sejne sobe

ekonomskotehnično celoto in torej ni bila brez uporabne vrednosti za

toženo stranko. Povedano velja tudi za prevzem garaž M., saj je

tožena stranka prostore v petem in šestem nadstropju (kot izhaja iz

neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča) prevzela 4.2.1997,

garaže M. pa dne 17.2.1997. Ni videti razumnega razloga za prevzem

prostorov v petem in šestem nadstropju dne 4.2.1997, če tak prevzem

za toženo stranko (brez manjkajočih garaž), ne bi imel uporabne

vrednosti. Glede na povedano je po presoji pritožbenega sodišča

prvostopenjsko sodišče z uporabo 53 gradbene uzance pravilno

uporabilo materialno pravo, ko je kot osnovo za višino pogodbene

kazni vzelo vrednost prepozno izvršenih posameznih del, ne pa celotno

vrednost objekta.

Ker je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo

bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene

stranke zavrnilo in v izpodbijani 5. točki izreka potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165.

čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka

je s pritožbo uspela le glede teka zamudnih obresti od toženi stranki

priznane glavnice. Ker pa glede tega dela posebni pritožbeni stroški

tožeči stranki niso nastali, s preostalim izpodbijanjem sodbe pa ni

uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je priglašene pritožbene

stroške dolžna kriti sama.