Appeal dismissed; evidence cannot substitute for specific factual allegations under Civil Procedure Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. 1.

odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). To pomeni, da dokazi služijo

dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali

ugovore (1. odst. 7. čl. ZPP), ne morejo pa dokazi nadomeščati

pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov.

Tako se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Smiselno enako

velja za izvedence: "Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za

ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno

znanje, s katerim sodišče ne razpolaga" (243. čl. ZPP). Zato niso

upoštevne pritožbene trditve, češ da je tožena stranka predlagala

zaslišanje priče D. in U., ki bi lahko pojasnila tako, zakaj je do

zamude prišlo, kot tudi, kakšna je bila škoda iz naslova zamude. Iz

istega razloga ni moč slediti pritožbeni graji, češ da sodišče ni

postavilo izvedenca gradbene stroke, "ki bi lahko ugotovil obseg

dejansko izvedenih del s strani tožeče stranke in njihovo kvaliteto."

Teh pritožbenih očitkov zato ni moč presojati kot razloga nepopolno

ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo

plačilo 3.236.358,63 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2001

dalje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v

novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz skope - pravočasne (1. odst. 286. čl. ZPP) - trditvene podlage

obrambe izhaja, da se tožena stranka plačilu upira zaradi (i) penalov

(2. tč. odgovora na tožbo, 4. tč. prip. vloge tožene stranke z dne

26.5.2003, l. št. 17) oziroma odškodnine iz istega naslova (trditve

tožene stranke na 1. naroku za glavno obravnavo, ki je bil 23.6.2003,

l. št. 23). Poleg tega iz odgovora na tožbo (2. tč. odgovora na

tožbo) sledi, da se tožena stranka plačilu upira še zato, ker naj bi

(ii) na lastne stroške morala izvesti reklamacije (prim. 620. čl.

ZOR). V obeh primerih bi šlo lahko za ugovor ugasle pravice zaradi

nasprotnih zahtevkov tožene stranke, ki pa niso opredeljeni po

višini. Tožena stranka je tožeči stranki očitala še, češ da so bila

dela izvedena (iii) "pomanjkljivo." V čem naj bi bile

"pomanjkljivosti," tožena stranka ni opredelila. Takšen, pavšalen

ugovor onemogoča pravno kvalifikacijo. Zlasti še zato, ker tožena

stranka tožeči očita pomanjkljivosti izvedenih del, kar govori v prid

stvarnih napak izvedenih del.

Vloga tožene stranke z dne 26.6.2003 je v spisu (l. št. 16).

Pritožnik zato neutemeljeno očita, češ da jo je sodišče prve stopnje

izgubilo oziroma spregledalo. Vendar, v tej vlogi tožena stranka ni

konkretizirala trditev iz odgovora na tožbo, kot zmotno navaja

vlagatelj pritožbe.

Drži pa, da je k tej vlogi tožena stranka predložila dokaze. Vendar:

naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. 1.

odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). To pomeni, da dokazi služijo

dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali

ugovore (1. odst. 7. čl. ZPP), ne morejo pa dokazi nadomeščati

pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov.

Tako se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Smiselno enako

velja za izvedence: "Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za

ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno

znanje, s katerim sodišče ne razpolaga" (243. čl. ZPP). Zato niso

upoštevne pritožbene trditve, češ da je tožena stranka predlagala

zaslišanje priče D. in U., ki bi lahko pojasnila tako, zakaj je do

zamude prišlo, kot tudi, kakšna je bila škoda iz naslova zamude. Iz

istega razloga ni moč slediti pritožbeni graji, češ da sodišče ni

postavilo izvedenca gradbene stroke, "ki bi lahko ugotovil obseg

dejansko izvedenih del s strani tožeče stranke in njihovo kvaliteto."

Teh pritožbenih očitkov zato ni moč presojati kot razloga nepopolno

ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tako se izkaže, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi

tožena stranka morala konkretno opredeliti, katera zaračunana dela

niso bila opravljena, če je z ugovorom o "pomanjkljivosti" izvedenih

del sploh imela v mislih, da tožeča stranka ni izvedla vseh naročenih

del. Prav tako bi tožena stranka morala časovno opredeliti zamudo, ki

jo očita tožeči stranki, škodo, ki naj bi ji s tem nastala (2. odst.

262. čl. ZOR) in določno definirati nasprotno odškodninsko terjatev,

s katero je "obremenila" tožečo stranko. Enako velja za trditve o

odpravljanju reklamacije nestrokovno izvedenih del (prim. 2. in 3.

odst. 620. čl. ZOR). V obeh zadnjih primerih bi šlo lahko za ugovor

ugasle pravice zaradi obstoja zatrjevane nasprotne terjatve, kot je

bilo že obrazloženo. V tovrstnih primerih pa je položaj tožene

stranke izenačen s položajem tožeče stranke v pogledu trditvenega in

dokaznega bremena o obstoju nasprotne terjatve. Trditve, ki jih je

ponudila tožena stranka v prid svojih ugovorov, se tako izkažejo kot

premalo konkretne, da bi omogočale razpravljanje o njihovi

utemeljenosti.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve

stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo. Ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je

pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353.

člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.