Court allows claim against driver for gross negligence in traffic column due to insufficient safety distance.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 279.769,10

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 45.478,00 SIT od

16.6.1999 do plačila, od zneska 168.958,00 SIT od 12.7.1999 do

plačila, od zneska 7.770,00 SIT od 16.8.1999 do plačila in od zneska

57.590,10 SIT od 23.8.2000 do plačila, v 15 dneh."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v

znesku 56.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

34.702,00 SIT od 13.2.2002 do plačila, v 15 dneh.

[JEDRO]

Od povprečnega voznika je treba pričakovati, da pri vožnji v koloni

upošteva varnostno razdaljo in da tudi sicer prilagodi hitrost vožnje

vsem okoliščinam, saj mora pričakovati, da drugače vozila ne bo mogel

pravočasno ustaviti, če se kolona (nenadoma) ustavi. Zato je vozniku,

ki ne ravna tako, mogoče očitati veliko malomarnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 279.796,10 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izreklo je še, da je

tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v

znesku 5.250,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo

zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali

sta izpolnjeni (preostali dve) predpostavki odškodninske

odgovornosti, in sicer vzročna zveza in odgovornost povzročitelja

škode (S.K.). Glede vzročne zveze namreč zadostuje v izpodbijani

sodbi zapisana ugotovitev, da je S.K. s sprednjim delom trčila v

zadnji del vozila, ki ga je vozil J.R., le tega pa je odbilo naprej v

vozilo K.J.A.. Povzročiteljeva odgovornost za škodo pa se glede na

pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz 1. odst. 154. člena ZOR

predpostavlja.

Sicer pa v obravnavani zadevi ta vprašanja niti niso bila sporna, saj

je šlo samo za to, ali je zavarovanka tožene stranke S.K. škodo

povzročila iz navadne ali iz velike (hude) malomarnosti. Le v

slednjem primeru bi bil namreč tožbeni zahtevek glede na 86. člen

Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da S.K. ni mogoče očitati hude

malomarnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s tem je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je zavarovanka vozila v

koloni s prekratko varnostno razdaljo in da resda hitrosti svoje

vožnje ni prilagodila lastnostim in stanju ceste, vidljivosti,

preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti

prometa in drugim prometnim razmeram, vendar pa tudi ni ravnala na

način, ob kakršnem bi povprečen voznik moral pričakovati protipravne

posledice svojega ravnanja. Menilo je namreč, da se vsakemu

povprečnemu vozniku ob njegovi vožnji lahko zgodi, da ko se kolona

vozil pred njim nenadoma ustavi, sam prepozno zavre in s tem zaradi

svoje običajne nepazljivosti povzroči prometno nezgodo.

S takimi razlogi se sodišče druge stopnje ne strinja. Meni namreč, da

je od povprečnega voznika treba pričakovati, da pri vožnji v koloni

upošteva varnostno razdaljo in da tudi sicer prilagodi hitrost vožnje

vsem prej naštetim okoliščinam, saj mora pričakovati, da drugače

vozila ne bo mogel pravočasno ustaviti, če se kolona (nenadoma)

ustavi (ne gre za to, da voznik prepozno zavre, temveč za to, da

zaradi prekratke varnostne razdalje in neprilagojene hitrosti tudi ob

sicer pravočasnem zaviranju trči v vozilo pred sabo). Zato je

vozniku, ki ne ravna tako, mogoče očitati veliko malomarnost.

Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da zavarovanka tožene

stranke ni ravnala tako, kot bi moral povprečen voznik, je zaključek

sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru velika (huda)

malomarnost ni bila podana, v materialnopravnem pogledu zmoten. Ni

jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svojega

zaključka sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške (in ne

Slovenije) Gž 1598/ 70, saj je v njej pomemben kvečjemu stavek, da

velike malomarnosti na strani voznika ne more izključiti samo

dejstvo, da je bil voznik začetnik in da v vožnji ni bil zadostno

izkušen, to pa zaključku sodišča prve stopnje ne more biti v prid.

Zato je sodišče druge stopnje, nevezano na pritožbeni predlog (2.

odst. 351. člena ZPP), na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano

sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je

na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega

postopka. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, mora tožeči stranki

povrniti stroške postopka, ki jih je ta imela tako na prvi kakor tudi

na drugi stopnji za sodne takse, poštnino in fotokopiranje listin.

Zamudne obresti je sodišče druge stopnje tožeči stranki prisodilo le

od stroškov postopka na prvi stopnji, saj jih od pritožbenih stroškov

ni zahtevala.