Appeal dismissed; voluntary insurance cannot cover rights already provided by mandatory health insurance.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment ordering the respondent to pay damages for medical expenses. The appellant argued that voluntary insurance should cover costs not fully reimbursed by mandatory insurance, but the court held that voluntary coverage can only supplement gaps, not duplicate existing rights. Consequently, the appellant could not claim a refund for expenses the respondent was already obligated to pay under mandatory insurance laws.
Legislator headnote
AI generated61. člen ZZVZZ; 23. člen ZZVZZ; Voluntary health insurance cannot cover benefits already provided by mandatory insurance, as it is strictly supplementary and cannot duplicate statutory obligations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.
[JEDRO]
Zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris) je prostovoljno
zavarovanje. Zato je z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že
z obveznim zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj
drugega. Zato tožeča stranka ne more proti toženi stranki
uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako
ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu
povrniti iz obveznega zavarovanja.
Drugače bi morda lahko bilo, če bi se prostovoljno zavarovanje
(delno) nanašalo tudi na pravice iz obveznega zavarovanja (npr. iz
23. člena ZZVZZ), kar pa glede na zakonsko ureditev niti ni možno.
Nosilec obveznega zavarovanja je namreč samo tožena stranka (3. odst.
12. člena ZZVZZ), zato druge zavarovalnice, torej tudi tožeča
stranka, s prostovoljnim zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo
zagotavljati pravic, ki jim gredo že iz obveznega zavarovanja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila
tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.908,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.11. 2001 do plačila in ji
povrniti pravdne stroške. Izreklo je še, da je tožeča stranka dolžna
povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 32.400,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila.
Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo
zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge
stopnje sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo
sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge
stopnje pritožbo zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijani
sodbi navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še
dodaja:
Trditev, da je zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris)
zavarovanje, ki je v celoti v skladu s pogoji iz 61. člena Zakona o
zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavaro- vanju (ZZVZZ), tožeči
stranki ne more biti v prid. Ker gre za prostovoljno zavarovanje, je
namreč z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že z obveznim
zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj drugega. Zato se
samo po sebi razume, da tožeča stranka ne more proti toženi stranki
uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako
ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu
povrniti iz obveznega zavarovanja. Drugače bi morda lahko bilo, če bi
se prostovoljno zavarovanje (delno) nanašalo tudi na pravice iz
obveznega zavarovanja (npr. iz 23. člena ZZVZZ), kar pa glede na
zakonsko ureditev niti ni možno. Nosilec obveznega zavarovanja je
namreč samo tožena stranka (3. odst. 12. člena ZZVZZ), zato druge
zavarovalnice, torej tudi tožeča stranka, s prostovoljnim
zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo zagotavljati pravic, ki
jim gredo že iz obveznega zavarovanja.
Glede na takšno razlago relevantne zakonske ureditve sodišče druge
stopnje ne vidi potrebe, da bi odgovarjalo še na druge pritožbene
navedbe.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in
ker ni pri tem storilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pazi
sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo
zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene
stroške.