Appeal dismissed; debtor's claim for execution suspension rejected due to inability to access funds post-suspension.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz teh dolžnikov navedb po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da

dolžnik s predlaganim odlogom izvršbe zasleduje cilj, da bi lahko

razpolagal z izterjevanim zneskom. Takšnega cilja pa dolžnik z

odlogom izvršbe ne more doseči. Odlog izvršbe namreč ne bi pomenil,

da bi dolžnik lahko razpolagal s terjanim zneskom, saj se po 5. odst.

141. člena ZIZ pri odlogu izvršbe na predlog dolžnika izloči ustrezen

znesek sredstev za ohranitev vrstnega reda pri poplačilu terjatev. Z

izločenimi sredstvi pa dolžnik ne more razpolagati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

dolžnika za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom, opr. št. In

2004/00370 (z dne 31.3.2004).

Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil pritožbo. Navedel je, da je

v predlogu za odlog natančno opisal svojo finančno in poslovno

situacijo in navedel dejstva, ki kažejo na nenadomestljivo škodo, ki

bi mu nastala z izvršbo. Dolžnik je predložil tudi dokaze o svojem

poslovanju. Višina terjatve, ki jo je dolžnik v predlogu navedel, je

eden od ključnih elementov pri presoji pravnega standarda

nenadomestljive škode. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo le,

da je dolžnikovo navajanje o blokadi njegovega tekočega računa

nerelevantno, o zatrjevani možnosti stečajnega postopka nad dolžnikom

pa se ni izreklo. Slednje pomeni bistveno kršitev določb postopka. Z

realizacijo izvršbe bi torej dolžnik prišel v stečajni postopek, z

odlogom izvršbe pa bi bila le odložena izterjava upnikove terjatve,

ki je stečajni dolžnik, njegova terjatev pa bi se tudi med odlogom

obrestovala. Zato je škoda, ki bi nastala dolžniku zaradi izvršbe

večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Priglasil je

stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mogoče odložiti

izvršbo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da

dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel

nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi

odloga lahko nastane upniku, in če je podan kateri koli od devetih

pogojev, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju; ZIZ)

našteva v 1. odst. 71. člena, ali pa če dolžnik poleg nastanka

nenadomestljive škode izkaže posebno upravičene razloge za odlog

izvršbe (2. odst. 71. člena ZIZ).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik predlagal izvršbo na podlagi

izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega

sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Pg 85/2002 z dne 13.11.2002. v zvezi

s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 203/2003 z dne

17.10.2003 (prilogi A4 in A5).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno

opozarja na to, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni

izrecno opredelilo do njegovih navedb, da mu v primeru izvršitve

predlagane izvršbe grozi začetek stečajnega postopka. Sodišče prve

stopnje je obrazložilo, da zatrjevanega slabega finančnega stanja

dolžnika ni mogoče šteti ne kot nenadomestljivo škodo, ne kot posebno

upravičeni razlog za odlog izvršbe. S tem je odgovorilo na dolžnikovo

zatrjevanje, da mu grozi stečajni postopek. Zato očitana bistvena

kršitev določb postopka iz 14. točke 2.odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ni

podana.

Strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožnikom, ko pravi, da je tudi

višino terjatve potrebno upoštevati kot enega od elementov pri

presoji pravnega standarda nenadomestljive škode, seveda v povezavi z

ostalimi zatrjevanimi dejstvi in okoliščinami konkretnega primera.

Dolžnik je v utemeljitev trditev, da bi mu s takojšnjo izvršbo

nastala nenadomestljiva škoda navedel, da je v slabi finančni

situaciji in da bi mu predlagana izvršba popolnoma blokirala

poslovanje, zaradi česar ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti iz

ostalih poslov, pa tudi ne realizirati dveh večjih poslov, ki si ju

prizadeva pridobiti na tujem trgu. Posledično bi to za dolžnika

pomenilo ustavitev poslovanja in v zelo kratkem roku predvidoma tudi

stečaj.

Iz teh dolžnikov navedb po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da

dolžnik s predlaganim odlogom izvršbe zasleduje cilj, da bi lahko

razpolagal z izterjevanim zneskom. Takšnega cilja pa dolžnik z

odlogom izvršbe ne more doseči. Odlog izvršbe namreč ne bi pomenil,

da bi dolžnik lahko razpolagal s terjanim zneskom, saj se po 5. odst.

141. člena ZIZ pri odlogu izvršbe na predlog dolžnika izloči ustrezen

znesek sredstev za ohranitev vrstnega reda pri poplačilu terjatev. Z

izločenimi sredstvi pa dolžnik ne more razpolagati.

Ker torej dolžnik cilja, ki ga zasleduje, to je možnost razpolaganja

s sredstvi, na katere naj bi se izvršba opravila, kar naj bi

preprečilo nastanek nenadomestljive škode, ki naj bi mu nastala, v

kolikor s sredstvi ne bi mogel razpolagati, z odlogom ne more doseči,

zatorej tudi zatrjevanega nastanka nenadomestljive škode z njim ne

more preprečiti. Ker pa je namen odloga prav v preprečitvi nastanka

zatrjevane nenadomestljive škode, predlog dolžnika, glede na zgoraj

navedeno, ni utemeljen. Trditve pritožnika v zvezi s škodo, ki bi jo

z odlogom pretrpel upnik, ob povedanem niso odločilnega pomena.

Drugih argumentov v utemeljitev nastanka nenadomestljive škode, ki

naj bi dolžniku nastala z izvršbo, pa le-ta ni navedel. Zato je

sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je dolžnikov predlog za

odlog izvršbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem odločilo, kot je razvidno iz

izreka tega sklepa (2.točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da

sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v

zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).