Appeal court quashes bankruptcy administrator fee calculation error and partially allows appeal on procedural grounds.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court quashed the first-instance judgment regarding the bankruptcy administrator's fee calculation while partially allowing the creditor's appeal. The creditor argued the court erred procedurally by issuing a new decision without explicit legal basis and incorrectly calculated the fee based on an extended time period. The court ruled that the first instance judge lacked authority to amend the decision under the relevant bankruptcy law provision because the change involved both the amount and the time period, not just a clerical error.
Legislator headnote
AI generated328. člen ZPP; 15. člen ZPPSL: The president of the senate may correct obvious calculation errors at any time, but cannot use this power to substantively alter a previous decision regarding the scope of work and the resulting fee amount.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.8.2005 se ugodi in
se ta sklep razveljavi.
Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4.8.2005 pa se delno
ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se akontacija
nagrade stečajnemu upravitelju za čas od 17.12.2002 do 17.6.2005
odmeri v brutto znesku 3.958.588,00 SIT, v ostalem pa se pritožba
zavrne.
[JEDRO]
Glede na čas, za katerega se je odmerjala akontacija nagrade
stečajnemu upravitelju (2 leti in 6 mesecev), je mogoče odmeriti
akontacijo nagrade največ v višini 12 povprečnih mesečnih plač.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na predlog stečajnega upravitelja izdalo dne
4.8.2005 sklep (sklep na zap. št. 214), s katerim je odločilo, da se
stečajnemu upravitelju za čas od 17.12.2002 do 17.6.2005 odmeri
akontacija nagrade v brutto znesku 6.597.648,00 SIT.
Proti temu sklepu je v pritožbenem roku vložil pritožbo upnik in
predsednik upniškega odbora B.O. Pritožba je bila vložena dne
8.8.2005 (zap. št. 218).
Potem, ko je sodišče prve stopnje to pritožbo vročilo stečajnemu
upravitelju, je le-ta dne 18.8.2005 vložil vlogo, ki jo je označil
kot popravo predloga (vloga na zap. št. 225).
Sodišče prve stopnje pa je nato dne 19.8.2005 izdalo sklep (sklep na
zap. št. 226), s katerim je v izreku odločilo, da svoj prejšnji sklep
(sklep z dne 4.8.2005) nadomesti s sklepom in je v njem akontacijo
nagrade odmerilo v bruto znesku 4.618.353,60 SIT za obdobje od
18.12.2002 do 4.7.2005.
Proti temu sklepu je upnik B.O. tudi vložil pritožbo (pritožba na
zap. št. 236). Pritožba je bila vložena dne 29.8.2005.
V tej pritožbi upnik navaja, da je sodišče prve stopnje z izdajo
sklepa z dne 19.8.2005 kršilo pravila postopka, ko je nadomestilo
svoj sklep z dne 4.8.2005. Hkrati pa trdi, da je tudi s tem sklepom
napačno odmerilo akontacije nagrade.
Pritožba zoper sklep z dne 19.8.2005 je utemeljena.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa z dne 19.8.2005 izhaja, da je
sodišču prve stopnje kot podlaga za izdajo sklepa očitno služilo
določilo 328. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL, čeprav teh določb
v izpodbijanem sklepu ni navedlo. Sodišče prve stopnje je namreč v
razlogih sklepa navedlo, da je prišlo pri izdaji sklepa o odmeri
akontacije (to je sklepa z dne 4.8.2005) do računske pomote. Ti
razlogi sodišča prve stopnje kažejo na to, da je sodišče štelo, da
ima podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v zgoraj citirani zakonski
določbi. Upnik pa s pritožbeno trditvijo, da je sodišče kršilo
pravila postopka, zatrjuje, da v dani situaciji ni bilo podalge za
izdajo popravnega sklepa.
Po 1. odstavku 328. člena ZPP, ki ga je v stečajnem postopku sicer
mogoče uporabiti (15. člen ZPPSL), sme predsednik senata kadarkoli
med drugim popraviti tudi očitne računske pomote. Toda v konkretnem
primeru ni šlo za očitno računsko pomoto sodišča, pač pa je sodišče s
sklepom z dne 19.8.2005 spreminjalo svojo prejšnjo odločitev tako
glede zneska kot tudi glede datuma časovnega obdobja, za katerega je
odmerjala nagrado. Svojo odločitev pa je spreminjalo tudi z drugačno
uporabo Odredbe o merilih za določanja nagrade stečajnim
upraviteljem. Torej ni šlo za odpravo neke očitne računske pomote.
Zato v dani situaciji ni bilo podlage za izdajo sklepa o popravi
izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je z izdajo sklepa z dne
19.8.2005 kršilo zgoraj navedeno zakonsko procesno določbo, zato
pritožba utemeljeno uveljavlja to kršitev.
Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zoper sklep sodišča prve
stopnje z dne 19.8.2005 ugodilo in sklep razveljavilo, saj za izdajo
popravnega sklepa v dani sitauciji ni bilo pravne podlage.
S tem pa je potrebno odločiti o upnikovi pritožbi, ki jo je vložil
zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4.8.2005 (sklep na zap. št.
214), ki jo je sodišče prve stopnje očitno (vendar nepravilno) štelo
kot predlog za popravo sklepa.
Pritožba upnika zoper sklep z dne 4.8.2005 je deloma utemeljena.
S tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu stečajnega
upravitelja, da se mu odmeri akontacija nagrade za čas od 17.12.2002
do dne 17.6.2005.
Stečajni upravitelj je v predlogu (predlog na zap. št. 200)
predlagal, da se mu odmeri akontacija nagrade za deset tromesečij,
oziroma v višini 20 povprečnih mesečnih plač (po 274.902,00 SIT)
povečano za 20 % DDV.
Sodišče prve stopnje je s sklepom predlogu v celoti ugodilo, pri
čemer je v sklepu ugotovilo, da stečajni postopek traja štiri leta in
šest mesecev. Pritožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje
napačno ugotovilo, da se akontacija nagrade odmerja za čas štirih let
in šest mesecev oziroma, da je stečajni postopek do dne 17.6.2005
trajal toliko časa in trdi, da bi za navedeni čas smelo sodišče
odmeriti nagrado največ v višini 12 povprečnih plač.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno trdi, da je
sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno ugotovilo čas
trajanja stečajnega postopka oziroma čas za katerega je odmerjalo
akontacijo nagrade.
Po 8. členu Odredbe o merilih za odločanje nagrad stečajnim
upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim
upraviteljem (Ur. l. RS, št. 67/93 - 56/05) se akontacija nagrade
odmerja z upoštevanjem tromesečij dela in sicer za vsako tromesečje
dela največ dve povprečni mesečni plači z omejitvijo največ osem
povprečnih plač za vsaki dve leti. Upoštevaje to določbo in ker je v
tem primeru sodišče odločalo o odmeri akotnacije nagrade za delo
stečajnega upravitelja, ki je trajalo že več kot dve leti, je za čas
dveh let, to je za čas do 17.12.2004 lahko odmerilo nagrado v višini
največ osmih povprečnih mesečnih plač. Do 17.6.2005 pa sta se
napolnili še dve tromesečji in za vsako tromesečje je mogoče odmeriti
največ dve plači, torej štiri mesečne plače. Pritožnik tako
utemeljeno trdi, da bi za navedeno obdobje sodišče smelo odmeriti
največ dvanajst povprečnih mesečnih plač in ne dvajset povprečnih
plač, kot je v izpodbijanem sklepu nepravilno odmerilo sodišče prve
stopnje (nepravilno pa je odmerilo tudi v popravnem sklepu, ko je
zaključilo, da mu pripada štirinajst povprečnih plač).
Pritožba upnika, ki se nanaša na število mesečnih plač, ki jih je
glede na obdobje mogoče priznati, je tako utemeljena. Glede na
pritožbene trditve ni sporen znesek povprečne mesečne plače, ki ga je
sodišče uporabilo pri odmeri akontacije. Sporno pa je po pritožbi to,
ali je stečajni upravitelj upravičen do akontacije nagrade in do
kolikšne. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da pri izdaji
izpodbijanega sklepa ni upoštevalo pripomb upniškega odbora,
sprejetih na seji dne 19.7.2005. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da
se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res ni opredelilo do
stališča upniškega odbora, ki so bile sodišču prve stopnje
posredovane z zapisnikom dne 22.7.2005 (zapisnik na zap. št. 212) v
zvezi s predlogom stečajnega upravitelja glede akontacije nagrade.
Toda stališče upniškega odbora, navedeno v točki 5 prej citiranega
zapisnika, je zelo posplošeno. V njem je samo posplošeno navedeno, da
je predlagana akontacija iz mnogih vidikov nesprejemljiva, pri čemer
pa ni bil navedenen noben konkretni razlog oziroma vidik, zaradi
katerega naj bi akontacija ne bila sprejemljiva in upniški odbor tudi
ni navedel, kakšna akontacija nagrade bi po njegovem mnenju bila
sprejemljiva oziroma primerna. Sodišču prve stopnje zato ni bilo
potrebno posebej zavzemati stališča do teh trditev upniškega odbora.
Pritožnik pa v pritožbi ne trdi, da je odmerjena akontacija nagrade
glede na obseg razdelitvene mase oziroma glede na predvideno nagrado
povsem neprimerna oziroma previsoka.
Upoštevaje čas, za katerega se je odmerjala akontacija, bi torej
sodišče prve stopnje smelo odmeriti akontacijo v višini dvanajstih
mesečnih plač in ne dvajsetih mesečnih plač, oziroma v višini
3.958.588,00 SIT brutto.
Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zoper sklep z dne 4.8.2005
delno ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa
(3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).