Appeal dismissed because tenant cannot appeal eviction order separately from lease termination decision.

Pritožba se zavrže.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Sodbe, s katero je odločeno, da se tožbeni zahtevek zavrne in se

zaradi tega razveljavi nalog za izpraznitev, ni mogoče izpodbijati

samo v tistem delu, "ki se nanaša na odpoved najemnega razmerja", ker

takega dela v nalogu, in zaradi tega niti v sodbi, ni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je, potem ko je zadevi opr. št. VI Pg 191/2003

in opr. št. VI Pg 86/2003 združilo za skupno obravnavanje, z

izpodbijano sodbo razveljavilo svoja naloga za izpraznitev poslovnih

prostorov opr. št. IV Plg 73/99 z dne 20.6.2000 in opr. št. IV Plg

19/2003 z dne 31.2003, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je

še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz

vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpoved

najemnega razmerja ugodi, podrejeno pa, da jo (v tem delu) razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša

pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Iz vsebine pritožbe, zlasti iz pritožbenega predloga, je razvidno, da

tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo samo v tistem delu, ki

se nanaša na odpoved najemnega razmerja. S tem pa se očitno postavlja

v položaj, ko ne zahteva več izpraznitve in izročitve spornih

poslovnih prostorov, ampak samo še odločitev o prenehanju najemnega

razmerja.

Postopek za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov (v

nadaljevanju: nalog) je urejen v Zakonu o poslovnih stavbah in

poslovnih prostorih (ZPSPP). Iz določb 2. odst. 29. člena ZPSPP je

razvidno, da sodišče izda nalog, če ugotovi, da ima najemodajalec

pravico odpovedati najemno pogodbo ali da ima pravico zahtevati

izpraznitev prostorov. Da ima katero od teh pravic, pa ugotovi, če to

izhaja iz odpovedi pogodbe oziroma iz zahteve za izpraznitev ter iz

predloženih dokazil. Podlaga za izdajo naloga je torej bodisi odpoved

pogodbe (26. člen ZPSPP) bodisi zahteva za izpraznitev (28. člen

ZPSPP).

Za nalog se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku

(ZPP), ki se nanašajo na plačilni nalog (3. odst. 29. člena ZPSPP).

To pomeni, da se po morebitnem najemnikovem ugovoru postopek

nadaljuje v pravdi, sodišče pa v odločbi o glavni stvari odloči, ali

ostane nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (3.

odst. 436. člena ZPP). Nalog se razveljavi med drugim tudi takrat, ko

sodišče zavrne tožbeni zahtevek.

V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, kako se v takih pravdah glasi

tožbeni zahtevek. Nobenega dvoma ni, da se lahko glasi le na

izpraznitev poslovnih prostorov in njihovo izročitev najemodajalcu

(tožeči stranki). Sama odpoved najemne pogodbe (oziroma zahteva za

izpraznitev) namreč ni del tožbenega zahtevka, je samo njegova

podlaga (pravna in dejanska) in spada zato v tožbeno pripoved

(naracijo). V primeru odpovedi najemne pogodbe se torej najemniku z

nalogom ne "nalaga" tudi to, da je pogodba odpovedana. Ne gre niti za

oblikovalni zahtevek oziroma za oblikovalno sodno odločbo, s katero

bi sodišče izreklo prenehanje najemnega razmerja, ampak le za

predhodno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega

zahtevka oziroma utemeljenost naloga za izpraznitev.

Iz povedanega izhaja, da sodbe, s katero je odločeno, da se tožbeni

zahtevek zavrne in se zaradi tega tudi razveljavi nalog, ni mogoče

izpodbijati samo v tistem delu, "ki se nanaša na odpoved najemnega

razmerja", ker takega dela v nalogu, in zaradi tega niti v sodbi,

preprosto ni. Ta del obstaja, pogojno rečeno, samo kot razlogi sodbe.

Razlogov sodbe samih po sebi pa ni mogoče izpodbijati, če se hkrati

ne izpodbija tudi odločitev, zapisana v izreku sodbe. To je pomembno

zato, ker postane lahko pravnomočen samo izrek sodne odločbe, ne pa

morda tudi njena obrazložitev. Ni torej mogoče govoriti o odločitvi

sodišča, če ta ni vsebovana v izreku sodne odločbe; odločitve, ki je

ni, pa seveda že po logiki stvari ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

Tako pritožbo je treba zavreči kot nedovoljeno, saj pritožnik od nje

ne more imeti nobene pravne koristi.

Iz povedanega je razvidno, da je tako tudi v obravnavanem primeru.

Zato je sodišče druge stopnje, ker ni tega storilo že sodišče prve

stopnje, pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške pritožbe kriti

sama.