Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on set-off rules under ZOR when debtor fails to specify obligation.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Materialno pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več

obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila,

ki veljajo za vračunavanje izpolnitve. To pravilo pride v poštev, če

stranka, ki izjavi pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost

uveljavlja pobotanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razveljavilo sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 99/03031 z dne

28.4.1999 v točkah 1 in 3 izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala

pa je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe

materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za

plačilo dveh računov (A3 in A6), ker je ugotovilo, da je tožeča

stranka kot dolžnik tožene stranke (za plačilo računa tožene stranke

št. 411), na obeh računih podala izjavo o pobotu ("način plačila:

kompenzacija"), zaradi česar je prišlo do predpravdnega pobotanja

medsebojnih terjatev. Zato tožeča stranka nima pravice svoje

terjatve, ki je s pobotom prenehala, še enkrat vtoževati v plačilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je

pobot način prenehanja terjatev, ki nastane z izjavo ene pogodbene

stranke drugi (337. člen ZOR). Pri tem pa še dodaja, da materialno

pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več

obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila,

ki veljajo za vračunavanje izpolnitve (343. člen ZOR v zvezi s 312.

členom ZOR). To pravilo pride v poštev, če stranka, ki izjavi

pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje. V

konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča

stranka v vtoževanih računih podala izjavo o pobotu, ne da bi

navedla, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje. Na podlagi

trditev tožene stranke je ugotovilo, da se je z izjavo o pobotu na

računih A3 in A6, pobotala terjatev tožeče stranke (ki jo vtožuje s

tožbo) s terjatvijo tožene stranke iz računa 411, ki je že zapadla v

plačilo in glede katere tožeča stranka ni predložila dokazil, da jo

je plačala ali pa da je prenehala na drug način. Zato je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi

ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je prišlo do

predpravdnega pobotanja medsebojnih zapadlih in likvidnih denarnih

terjatev pravdnih strank (336. člen ZOR).

V skladu z določilom 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ur.

list RS št 26/99 - v nadaljevanju ZPP) je podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka, če ima sodba pomankljivosti, zaradi

katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv,

če nasprotuje samamu sebi ali razlogom sodbe ali sodba sploh nima

razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali

so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o

odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe

o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi

temi listinami oziroma zapisniki.

Očitano neskladje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, zaradi

katerega sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, po

oceni pritožbenega sodišča ne obstoji. Sodišče prve stopnje je

presojalo listino tožeče stranke - Pregled prejetih računov in

plačila le-teh (A 9) skupaj z dokazili o plačilih, ki jih je

predložila tožeča stranka in v razlogih jasno navedlo, da med

navedenimi prejetimi računi ni vseh obveznosti tožeče stranke, ki jih

izkazuje z izvršenimi plačili (plačilo kratkoročnega kredita

400.000,00 SIT, plačilo računa 165 v višini 497.000,00 SIT in računa

270 v višini 101.270,00 SIT), ter da zato listina A9 ne dokazuje

zatrjevanega preplačila ob koncu poslovnega sodelovanja pravdnih

strank. Pri tem ni nobenega neskladja med ugotovitvami sodišča prve

stopnje in vsebino listin, ki jih je presojalo. Zgolj zato, ker je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da predloženi dokazi ne potrjujejo

trditev tožeče stranke, da ni bilo pogojev, da tožena stranka "zapre"

svojo terjatev po računu št. 411, sodišču prve stopnje ni mogoče

očitati, da ne bi smelo iz predloženih listin ugotoviti, da je tožeča

stranka v pregledu prejetih računov evidentirala račun 411 in da ni

predložila dokazila, da je navedeni račun poravnan, ali s plačilom

ali s kompenzacijo. Iz tega je pravilno sklepalo, da je ob izdaji

spornih dveh računov tožeče stranke še vedno obstajala njena

obveznost do tožene stranke po računu št. 411 in da je zato tožena

stranka utemeljeno upoštevala izjavo tožeče stranke o pobotu, zoper

obveznost po računu št. 411. Zato navedba v računu 411 "plačilo

kompenzacija" ni v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih

je navedlo sodišče prve stopnje. Tako se izkaže, da ni podana očitana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo

drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po

uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno

pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen

ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča

stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene

stroške.