Appeal partially allowed; court upheld agreement interest rate as valid contractual penalty under Slovenian law.

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka

zoper prvotoženo stranko razveljavi in se tožba zoper prvotoženo

stranko v celoti zavrže.

II.Pritožba zoper 2. točko izreka se zoper tretjetoženo

stranko zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožba zoper 3. točko izreka sklepa se zavrne in se potrdi

zoper tretjetoženo stranko sklep sodišča prve stopnje.

IV.Pritožbi zoper 4. točko izreka sklepa se ugodi in se 4. točka

izreka spremeni tako, da se glasi:

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zoper

prvotoženo stranko se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh plačati prvi toženi stranki pravdne

stroške v znesku 639.571,00 SIT.

Tretjetožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne

stroške v znesku 1.284.302,70 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.12.2000 do plačila.

V. Tretjetožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki

stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 191.862,00 SIT.

[JEDRO]

Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatev po 22.a

poglavju Zakona o izvršilnem postopku (251. člen ZIP) ima moč sodne

poravnave.

Pritožnikova razlaga, da ima določena zamudna obrestna mera v

kreditni pogodbi dejansko naravo pogodbene kazni, ki je zakonsko

prepovedana za denarne terjatve in bi moralo zato sodišče znižati

pogodbeno kazen, je napačna. Tudi iz same vsebine 8. točke posojilnih

pogodb (glej npr. A/2) je povsem jasno zapisana pogodbena volja obeh

pravdnih strank o dogovoru, da je obrestna mera zamudnih obresti

višja od zakonskih zamudnih obresti in jo določita na R+50% letno.

Načelo enake vrednosti dajatev kot eno izmed temeljnih načel

obligacijskih razmerij res določa, da pri sklepanju dvostranskih

pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih

dajatev (1. odst. 15. člena ZOR). Vendar pa je že zakonodajalec v 2.

odst. 15. člena ZOR predpisal, da zakon določa, v katerih primerih

ima kršenje tega načela pravne posledice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se postopek

zoper drugotoženo stranko prekine (1. točka izreka). Prvotožena in

tretjetožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki

9.335.621,86 SIT z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere R+50%

letno (popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 12.3.2001) od

21.9.1996 do plačila, v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje

(2. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v višini 9.331.549,44

SIT s pripadki je bil postopek ustavljen (3. točka izreka). Prva in

tretja tožena stranka sta dolžni tožeči stranki povrniti vse njene

pravdne stroške v višini 1.284.302,70 SIT s pripadki (4. točka

izreka).

Prva in tretjetožena stranka sta se pritožili zoper sodbo in sklep

sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338.

člena ZPP. Predlagali sta, da sodišče druge stopnje sodbo in sklep

spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, zadevo pa

vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče

druge stopnje neutemeljeno pritožbo prvo in tretjetožene stranke

zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške

postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena (čeprav iz drugih razlogov).

Tožeča stranka je s prvotoženo stranko v zavarovanje denarne terjatve

iz vseh treh posojilnih pogodb (v prilogi A2 - A4) sklenila sporazum

o obstoju vseh treh terjatev, po 22a. poglavju Zakona o izvršilnem

postopku (351.c člen ZIP). Na naroku v zadevi zavarovanja denarne

terjatve po sporazumu strank je bil izdan zapisnik (glej A5 - A7), ki

ima na podlagi 2. odst. 251.c člena ZIP moč sodne poravnave. Sodna

poravnava med tožečo in prvotoženo stranko je bila sklenjena pred

Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 18.5.1995 (A/5), dne 25.5.1995 pred

Okrajnim sodiščem v Piranu (A/6) in dne 7.6.1995 pred Okrajnim

sodiščem v Ljubljani (A/7). Tožba je bila vložena dne 22.2.1996.

V okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, je

sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana absolutna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odst. 339. člena

ZPP, saj je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bila med tožečo

stranko in prvotoženo stranko že sklenjena sodna poravnava. Zato je

na podlagi 2. odst. 354. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve

stopnje zoper prvotoženo stranko in tožbo zavrglo. Zavrženje tožbe

zoper prvotoženo stranko se nanaša na celoten tožbeni zahtevek.

Tožeča stranka namreč zoper prvotoženo stranko tožbe ni mogla

umakniti za znesek 9.531.549,44 SIT s pripadki, ker bi moralo sodišče

prve stopnje tožbo, že v okviru predhodnega preizkusa po 274. členu

ZPP zavreči.

Pritožba zoper 2. točko izreka proti tretjetoženi stranki ni

utemeljena.

Po 3. odst. 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je

izrecno izključeno, da bi pogodbena kazen bila lahko dogovorjena za

denarne obveznosti. Zato sodišče ne bi moglo uporabiti določila o

zmanjšanju pogodbene kazni po 274. členu ZOR. Pritožnikova razlaga,

da ima določena zamudna obrestna mera v kreditni pogodbi dejansko

naravo pogodbene kazni, ki je zakonsko prepovedana za denarne

terjatve in bi moralo zato sodišče znižati pogodbeno kazen, je

napačna. Tudi iz same vsebine 8. točke posojilnih pogodb (glej npr.

A/2) je povsem jasno zapisana pogodbena volja obeh pravdnih strank o

dogovoru, da je obrestna mera zamudnih obresti višja od zakonskih

zamudnih obresti in jo določita na R+50% letno. Načelo enake

vrednosti dajatev kot eno izmed temeljnih načel obligacijskih

razmerij res določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo

udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odst. 15.

člena ZOR). Vendar pa je že zakonodajalec v 2. odst. 15. člena ZOR

predpisal, da zakon določa, v katerih primerih ima kršenje tega

načela pravne posledice. Zato je glede ugotavljanja morebitnih

pravnih posledic za toženo stranko v zvezi z dogovorjeno obrestno

mero zamudnih obresti, sodišče prve stopnje pravilno presojalo

oziroma vezalo nastanek pravnih posledic z zakonskim dejanskim

stanjem oderuštva iz 141. člena ZOR. Konkretnih trditev na podlagi

katerih bi bilo mogoče uporabiti določbo 141. člena ZOR pa tožena

stranka v postopku ni zatrjevala. Višino dogovorjene obrestne mere

zamudnih obresti je sodišče prve stopnje opredelilo kot civilno

sankcijo, kar pritožnik nepravilno povezuje s pogodbeno kaznijo, ki

naj bi jo lahko sodišče po 274. členu ZOR usrezno znižalo. Zamudne

obresti namreč niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna

sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude

(takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 102/93

z dne 23.12.1993).

Določila o ničnosti, na kar sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti,

po 109. členu ZOR, se po 1. odst. 103. člena ZOR uporabljajo le, če

namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če

zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V tej povezavi

je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, saj bi lahko toženi stranki

tudi odstopili od pogodbe oziroma poskušali pogodbo na drug način

izpolniti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno spoštovalo pogodbeno

voljo pravdnih strank in višine obračunanih zamudnih obresti ni

omejilo z določbami ZOR o oderuštvu iz 141. člena ZOR.

Pritožba zoper 3. točko izreka (delni umik tožbe zoper tretjetoženo

stranko) ni utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 26.1.2000 v spis vložila vlogo, v

kateri je zatrjevala, da je že z vlogo z dne 27.9.1996 zmanjšala

tožbeni zahtevek po delnem plačilu tožene stranke. K omenjeni vlogi

je priložila vlogo z nazivom "zmanjšanje tožbenega zahtevka",

potrdilo o priporočeno pošiljki, poslani na Okrožno sodišče v

Ljubljani ter obračune zamudnih obresti, vse v treh izvodih. V spisu

je vloga opredeljena v pripravljalni vlogi tožeče stranke kot vloga z

dne 27.9.1996 le v enem izvodu, čeprav je tožeča stranka navedla, da

jih je vložila v treh izvodih. Iz uradnega zaznamka sodišča (C1)

izhaja, da je pooblaščenec toženih strank sprejel vlogo pod opr. št.

VIII Pg 91/96, ki se ujema z opravilno številko te zadeve dne

28.1.2000. Istega dne je bila tudi odpravljena odredba sodnika, naj

se drugopis vloge pošlje obema toženima strankama po odvetniku. Zato

ni utemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka delnega umika

tožbe ni prejela. Sodnikovo ugotovitev iz uradnega zaznamka potrjuje

tudi navedba pooblaščenca tožene stranke z glavne obravnave dne

7.6.2000 (redna št. 16), ko je pooblaščenec tožene stranke vložil v

spis dva obračuna zamudnih obresti, to je v višini R+50% od 21.6.1996

do 26.5.2000, ki se nanaša na obračun preostale sporne glavnice v

višini 9.335.621,00 SIT. Če pooblaščenec tožene stranke z delnim

umikom ne bi bil seznanjen, bi predložil obračun od celotne

(18.867.171,30 SIT), in ne od zmanjšane glavnice (9.335.621,00 SIT).

Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Zato, ker niso podani pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa

tudi pri preizkusu sodbe (2. točka izreka) in sklepa (3. točka

izreka) ni našlo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena

ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je zavrnilo

neutemeljeno pritožbo tretjetožene stranke in potrdilo sodbo (2.

točka izreka) in sklep (3. točka izreka) po 353. členu in 1. točki

365. člena ZPP.

Izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih

stroških temelji na 1. in 2.odst. 365. člena ZPP. Tožeča stranka v

postopku ni uspela zoper prvotoženo stranko, zoper tretjetoženo

strannko pa je uspela v celoti. Odločitev o pravdnih stroških pred

prvostopenjskim sodiščem je bilo treba spremeniti tako, da je tožeča

stranka dolžna plačati prvotoženi stranki pravdne stroške. Vsi ti

stroški predstavljajo odvetniške stroške po Odvetniški tarifi (OT) za

odgovor na tožbo po tarifni št. 14 v višini 2000 točk, za pristop za

zastopanje pooblaščenca na glavni obravnavi dne 1.12.1999, 26.1.2000

po 2. odst. tar. št. 15 vsakič po 500 točk, za zastopanje na glavni

obravnavi dne 7.6.2000 po 1. odst. tar. št. 15 v višini 1000 točk, za

glavno obravnavo dne 6.9.2000 in 19.12.2000 vsakič po 500 točk na

podlagi 1. odst. tar. št. 15, ter za obvestilo stranki po 4. točki

tar. št. 33 v višini 10 točk. Odvetniški stroški znašajo (5010 točk x

90,00 SIT) 450.900,00 SIT. Sodna taksa za odgovor na tožbo po 2.

odst. tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah (ZST) znaša 188.671,00 SIT.

Skupaj mora tožeča stranka prvotoženi stranki plačati 639.571,00 SIT

pravdnih stroškov.

Tretja tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške,

ker je tožeča stranka zoper njo uspela v celoti. Ti stroški znašajo

(obračunani že po sodišču prve stopnje) po OT in ZST 1.284.302,70

SIT.

Stroški postopka tožeče stranke z odgovorom na pritožbo tožene

stranke so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato jih mora tretjetožena

stranka plačati tožeči stranki. Za odgovor na pritožbo znašajo po 1.

točki tar. štev. 16 OT 1375 točk in za odgovor na pojasnilo sodišču v

smislu 346a člena ZPP po 4. točki tar. štev. 19 OT 50 točk. Ob

upoštevanju vrednosti točke v času odločanja pred sodiščem druge

stopnje (110,00 SIT) je celotna vrednost odvetniških stroškov, ob

upoštevanju 2 % za materialne izdatke (3.135,00 SIT) 159.885,00 SIT.

Pooblaščenec tožeče stranke je davčni zavezanec, zato mu je sodišče

druge stopnje priznalo davek na dodano vrednosti v višini 31.977,00

SIT. Skupaj mora zato tretjetožena stranka plačati tožeči stranki

191.862,00 SIT stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.