Appeal court partially allowed appeal, voiding enforcement order for membership fees due to lack of statutory fee criteria.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje

potrdi (3. točka izreka).

Pritožba zoper 2. točko izreka se zavrže.

Pritožbi zoper 1. in 4. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča

prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig

98/02872 z dne 7.4.1998 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi za

glavnico 73.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998

do dne plačila in za izvršilne stroške v višini 23.981,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.4.1998 do dne plačila in se

tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v

višini 104.480,00 SIT, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 2.12.2004 do plačila.

[JEDRO]

Ker sodišče prve stopnje zaračunane višine članarin ni moglo

preveriti v določbah zakona, ki bi moral določiti kriterije za

določitev višine članarine, pač pa je odločitev oprlo na sklepe

skupščine GZS, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo

materialno pravo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/02872 z

dne 7.4.1998 v 1. in 3.točki izreka za glavnico v višini 73.800,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do plačila in za

izvršilne stroške v višini 23.981,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dne 7.4.1998 do plačila (1. točka izreka), v preostalem

delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2.

točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v

višini 74.400,00 SIT (4. točka izreka). S sklepom je zavrnilo predlog

tožene starnke za izdajo sodbe zaradi odpovedi (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo in sklep pravočasno pritožila iz

vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče

stranke v celoti stroškovno zavrne ter odloči o pritožbenih stroških

in stroških postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve

stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene

stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo zoper sklep odgovorila, da je

neutemeljena, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi

odpovedi. Po njenem mnenju pa je izpodbijana sodba tudi

materialnopravno pravilna, ker Ustavno sodišče ni razveljavilo Zakona

o gospodarski zbornici, pri tem pa je tudi opozorila, da je bilo v

več pravnomočnih sodnih odločbah ugotovljeno, da je članstvo v GZS

obvezno in avtomatično, zaradi česar je predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo zavrne, potrdi napadeno sodbo in toženi stranki

naloži, da tožeči stranki povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sklep (3. točka izreka) ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnice, da ima v sporu majhne vrednosti

izostanek tožeče stranke z vsakega naroka za posledico izdajo sodbe

zaradi odpovedi. Res je, da postopek v sporu majhne vrednosti poteka

na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena

ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP) in da se po načelu

koncentracije postopka praviloma glavna obravnava konča na prvem

naroku, ni pa prepovedano v zadevi razpisati in opraviti še kakšen

drug narok. Če sodišče razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne

pride na narok, čeprav je bila v redu povabljena, izda sodišče sodbo

zaradi odpovedi, pač pa je v zadevi opravilo narok brez njene

navzočnosti (282. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP) in je po oceni

pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za

izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Zato je pritožbo zoper sklep

zavrnilo in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet spora pet računov

za članski prispevek v Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju

GZS), v skupni višini 73.800,00 SIT in sicer za obdobje od aprila do

septembra 1995 (A6), od oktobra do decembra 1995 in od januarja do

marca 1996 (A5), od aprila do decembra 1996 (A4), od januarja do

junija 1997 (A3) in za julij in avgust 1997 (A7), z zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila. V zadevi je

sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo VI PG 425/98 z dne

9.9.1998, s katero je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, ki pa jo je

pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo in zadevo

vrnilo v nov postopek, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje

pomanjkljivo obrazložilo višino vtoževane terjatve. V izpodbijani

sodbi, ki jo je izdalo v novem sojenju (po določbah ZPP/99), je

prvostopno sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo, ki je

bila objavljena v Uradnem listu RS 49 z dne 3.7.1998 ugotovilo, da je

v nasprotju z Ustavo RS 20. člen Zakona o gospodarski zbornici

Slovenije (Ur. list RS št. 14/90, v nadaljevanju ZGZS), ker ne določa

višine, niti meril za določitev višine prispevka članov. Zato se pri

odločitvi o utemeljenosti višine vtoževane terjatve ni oprlo na

določila ZGZS. Ocenilo pa je, da je tožeča stranka utemeljila tožbeni

zahtevek po višini s sklicevanjem na sklepe skupščine zbornice o

določitvi osnove in stopnje članarine za leta 1995, 1996 in 1997, ki

so bili objavljeni v Uradnih listih RS, št. 81/94, 23/95, 31/95,

23/95, 75/97 in 22/97.

Z uporabljenim materialnim pravom, na katerega je sodišče prve

stopnje oprlo svojo odločitev o utemeljenosti višine vtoževane

terjatve, se pritožbeno sodišče ne strinja. Kolikor bi bilo članstvo

v GZS prostovoljno, bi bila višina članarine in način njenega

določanja stvar dogovora med člani. Ker pa je članstvo gospodarskih

subjektov v GZS po zakonu obvezno, ima obvezna članarina značaj javne

dajatve. Prisilne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom

(149. člen). Ustavno sodišče je v odločbi o ugotovitvi, da je ZGZS v

neskladju z ustavo ugotovilo, da je pooblastilo za določitev višine

članarine prenešeno na zbornico (drugi odstavek 20.člena ZGZS), da pa

njeni organi ne morejo biti pri določanju višine nevezani, ker gre za

določitev višine prispevka, ki ima značaj javne dajatve. Zato za

določitev višine članarine ne zadostuje, če kriterije za njeno

določitev vsebuje Statut GZS, pač pa morajo biti kriteriji za

določitev njene višine določeni z zakonom, tako zaradi njene

vezanosti na članstvo kot zaradi njene prisilnosti. Zato je Ustavno

sodišče v 2. točki izreka citirane odločbe zadolžilo Državni zbor, da

v roku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS, odpravi

ugotovljeno neskladnost ZGZS z ustavo. Dne 11.3.2000 je pričel

veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGZS (ZGZS-A), s katerim se

je 20. člen ZGZS nadomestil z novimi členi od 20 do 20č in ki je v

20b členu določil kriterija za določitev članskih prispevkov zbornici

za pravne osebe in za podjetnike posameznike. S tem je zakonodajalec

v skladu z odločbo Ustavnega sodišča v zakonu določil kriterije za

določanje višine članarine. V času, na katerega se nanaša predmet

spora, pa zakon osnovnih izhodišč za določitev višine članarine ni

določal, Statut GZS pa tega ni mogel nadomestiti. Pritožbeno sodišče

zato pritrjuje pritožnici, da je ob ugotovljeni pravni praznini

ureditve določenega vprašanja, ki ga je mogoče urediti samo z

zakonom, sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločbo na

objavljene sklepe zborničnih organov. Zaradi razlogov, zaradi katerih

je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z ustavo,

(nerazveljavljene) določbe ZGZS o obveznem članstvu in obveznem

plačilu članarine, same po sebi še ne morejo imeti za konkretno

zadevo, v kateri je tožena stranka med drugim ugovarjala tudi višini

zaračunanih članarin, učinka, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

Sklicevanje tožeče stranke na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. III

Ips 99/2001 v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti, je

neupoštevno, ker se navedeni sklep nanaša na vprašanje pristojnosti

sodišča v zvezi z izterjavo članarin, ne pa na vprašanje ugotavljanja

višine članarine, ki je predmet tega spora. Glede sklicevanja na

odločbe višjih sodišč pa pritožbeno sodišče odgovarja tožeči stranki,

da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi, opr. št. I Cpg 867/2002 z

dne 6.4.2004 pritožbo GZS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo članarin

za leti 1997 in 1998 iz razloga, ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da

je 20. člen ZGZS v neskladju z ustavo. Zato z obravnavano odločitvijo

pritožbeno sodišče ne spreminja ustaljene sodne prakse.

Ker sodišče prve stopnje zaračunane višine članarin ni moglo

preveriti v določbah zakona, ki bi moral določiti kriterije za

določitev višine članarine, pač pa je odločitev oprlo na sklepe

skupščine GZS, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo

materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi za

plačilo članarin z zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do plačila in za

stroške izvršilnega postopka razveljavilo in v tem obsegu tožbeni

zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V delu, v katerem je že prvostopno sodišče sklep o izvršbi

razveljavilo in tožbeni zathevek zavrnilo (glede plačila zakonskih

zamudnih obresti od glavnice 73.800,00 SIT od zapadlosti posameznih

računov do 13.4.2004) pa je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo, saj

tožena stranka s pritožbo ne bi uspela doseči ugodnejše rešitve od

zavrnitve zahtevka (tretji odstavek 343. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP.

Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, je dolžna toženi stranki

povrniti njene stroške ugovora, pravdne stroške in pritožbene stroške

(prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi delnega zavrženja pritožbe in

zavrnitve pritožbe zoper sklep, tožeči stranki niso nastali posebni

stroški odgovora na pritožbo. Kot nujne in potrebne stroške (155.

člen ZPP) je toženi stranki odmerilo naslednje priglašene stroške: za

sestavo ugovora 100 točk po OT, za zastopanje na naroku 9.9.1998 100

točk po OT, za končno poročilo 20 točk po OT, za sestavo pritožbe z

dne 2.12.1998 125 točk po OT, za pristop na narok 14.6.2001 100 točk

po OT, za pristop na narok 14.3.2002 50 točk po OT, za končno

poročilo 20 točk po OT, za sestavo pritožbe z dne 29.8.2002 125 točk

po OT + 20% DDV (ob upoštevanju vrednosti OT 110,00 SIT skupaj

70.400,00 SIT in 2.750,00 SIT za DDV), 2% materialne stroške

(1.408,00 SIT), za takso za ugovor 9.450,00 SIT in za takso za

pritožbo z dne 29.8.2002 20.400,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna

toženi stranki povrniti skupne stroške v višini 104.408,00 SIT v roku

8 dni in v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje te odločbe do plačila.