Court dismissed foreign currency payment claim against domestic parties due to mandatory local currency law.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

2. in 5. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.191,30 USD

z obrestmi, kot se obrestujejo dolarske devizne vloge v USD, namensko

vezane nad eno leto pri Novi Ljubljanski banki d.d. Ljubljana od

zneska:

- 2.000,00 USD od 28.1.1996 do plačila,

- 5.012,90 USD od 28.1.1997 do plačila,

- 54.178,40 USD od 25.11.1996 do 24.2.1997,

- 44.178,40 USD od 24.2.1997 do 8.5.1997,

- 24.178,40 USD od 8.5.1997 do 1.8.1997,

- 14.178,40 USD od 1.8.1997 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo

izvršbe."

Tožeča stranka mora v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške

prvostopnega postopka v znesku 235.685,00 SIT.

Tožeča stranka mora v roku 15 dni plačati toženi stranki pritožbene

stroške v znesku 82.500,00 SIT.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na

pritožbo se zavrne.

[JEDRO]

V času sklenitve pogodb je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o

deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 1/91-I in 71/93). Pravdni

stranki sta se dogovorili, da je izpolnitev treba opraviti s tujimi

plačilnimi sredstvi. Takšen dogovor pa nasprotuje prisilni določbi 2.

odst. 5.čl. ZDP. Plačila po pogodbah med domačimi osebami (glej še 6.

čl. ZDP) se na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v

domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni

stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. To pa pomeni, da je

dovoljena le uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot

vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odst. 5. čl.

ZDP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. Ig 97/10301-10 z dne 1.10.1999 razveljavilo tudi

v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna

plačati tožeči stranki znesek 21.191,30 USD z obrestmi, kot se

obrestujejo dolarske devizne vloge v USD, namensko vezane nad eno

leto pri Novi Ljubljanski banki d.d., Ljubljana od posameznih zneskov

od dnevov zapadlosti do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe

(2. točka izreka). Zahtevek je v delu, ki se nanaša na tek zamudnih

obresti od zneska 5.012,90 USD od 12.1.1996 do 28.1.1997 ter od

zneska 2.000 USD od 12.1.1996 do 27.1.1996 zavrnilo (3. točka

izreka). V delu, ki se tiče glavnice 11.993,90 USD s pripadajočimi

obrestmi, je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (4. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške

v višini 176.892,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002

do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (5. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 5. točki izreka se je

pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po

1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge

stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, prvostopno sodbo spremeni

tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki

plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predlagala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge

stopnje naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve

stopnje. Toženi stranki pa naj naloži plačilo stroškov postopka z

odgovorom na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

odločbe sodišča druge stopnje do plačila.

Pritožba je utemeljena (čeprav iz drugih razlogov).

Pravdni stranki sta domači pravni osebi, saj imata sedež v Sloveniji.

Pogodbi št. N 63-08/13-0211/94 o izvajanju podizvajalskih del z dne

10.11.1994 (B/6) in št. MF-028/290596 z dne 18.6.1996 (B/9) sta

pogodbeno avtonomno pravo, ki ju je sodišče prve stopnje uporabilo

kot pravno podlago za svojo odločitev. V 5. členu prve pogodbe in v

3. členu druge pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bodo

plačila potekala v USD pod nadalje dogovorjenimi pogoji.

V času sklenitve pogodb je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o

deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 1/91-I in 71/93). Pravdni

stranki sta se dogovorili, da je izpolnitev treba opraviti s tujimi

plačilnimi sredstvi. Takšen dogovor pa nasprotuje prisilni določbi 2.

odst. 5.čl. ZDP. Plačila po pogodbah med domačimi osebami (glej še 6.

čl. ZDP) se na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v

domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni

stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. To pa pomeni, da je

dovoljena le uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot

vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odst. 5. čl.

ZDP). Dovoljena je torej le valutna klavzula, po kateri je predmet

denarne obveznosti plačilo določenega števila denarnih enot,

izraženih v tuji valuti, ali pa ob sklenitvi pogodbe nedoločenega

števila denarnih enot v domači valuti v vrednosti (po tečaju)

določene količine denarnih enot, izraženih v tuji valuti, na dan

izpolnitve.

Enaka je ureditev tudi po sedaj veljavnem Zakonu o deviznem

poslovanju (ZDP-1 - uradno prečiščeno besedilo 1, Uradni list RS, št.

110/2003). Po 3. odst. 18. čl. ZDP-1 je dovoljena uporaba deviz in

drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah

med rezidenti (pravnimi osebami s sedežem v Republiki Sloveniji

oziroma fizičnimi osebami s stalnim prebbvališčem v Republiki

Sloveniji - primerjaj 2. člen ZDP-1), pri čemer je valuta izpolnitve

vedno tolar. Pristne valutne terjatve pa so po 1. odst. 18. čl. ZDP

med rezidenti prepovedane (več o pojmu pristnih in nepristnih

valutnih terjatev (obveznosti), glej Komentar splošnega dela

Obligacijskega zakonika, druga knjiga, redaktorjev prof. dr. Mihe

Juharta in doc. dr. Nine Plavšak, stran 514).

18. člen ZDP-1 se bo prenehal uporabljati z dnem uvedbe evra kot

denarne enote Republike Slovenije (glej Uradni list RS, št. 76/2003).

Tedaj bodo rezidenti med seboj lahko prosto sklepali posle v tujih

plačilnih sredstvih ter posle katerih predmet je tuje plačilno

sredstvo, razen če ni z zakonom drugače določeno (glej 69 r člen

ZDP-1-UPB 1, Ur. list RS, št. 110/2003). Do tedaj pa je zaradi

prisilne narave Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l.

RS, št. 17/91-I), po kateri je denarna enota Republike Slovenije

tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije,

mogoče utemeljeno zahtevati izročitev, sicer v tuji valuti izročenega

denarja, le v domači valuti po ustreznem tečaju (primerjaj sodbo

Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 594/2000 z dne 13.9.2001 v

zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 203/2000, v

bazi sodnih odločb SOVS, evidenčna št. VS 06212). Pogodbeni stranki

ne bi smeli urediti obligacijskih razmerij v nasprotju z omenjenima

prisilnima predpisoma (10. čl. ZOR).

Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo omenjenih določb Zakona o

denarni enoti Republike Slovenije in Zakona o deviznem poslovanju, je

napačno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje po

uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbi tožene stranke

ugodilo, sodbo v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo in tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 358. čl. ZPP). Ob tej

odločitvi pritožbeni razlogi niso bili več odločilnega pomena, zato

nanje v obrazložitvi te odločbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo

(1. odst. 360. čl. ZPP).

V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o

stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti

uspela (glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 19.12.2001,

redna št. 23, popravljen tožbeni zahtevek v višini 21.191,30 USD) ji

pripadajo vsi pravdni stroški postopka pred prvostopenjskim sodiščem

(1. odst. 154. čl. ZPP). Zato ji je sodišče druge stopnje priznalo

stroške sestave ugovora, ob upoštevanju 16. člena odvetniške tarife

(OT), v višini 175 točk, za pripravljalno vlogo po tarif. št. 14 OT

(700 točk) in za zastopanje na glavni obravnavi (od že zmanjšane

vrednosti 21.191,30 USD, pcto. 3.348.178,00 SIT) po tarifni št. 15 OT

(500 točk). Ob upoštevanju vrednosti točke na dan izdaje

drugostopenjske sodbe v višini 110,00 SIT in ob upoštevanju 19 in 20

% davka na dodano vrednost v posameznih obdobjih, je sodišče druge

stopnje priznalo toženi stranki 180.537,00 SIT odvetniških stroškov

po OT in za sodno takso za ugovor po Zakonu o sodnih taksah v višini

55.148,00 SIT, skupaj 235.685,00 SIT. Ker je tožena stranka s

pritožbo uspela, ji pripada tudi 500 točk pritožbenih stroškov po

tarifni št. 16 OT, to je 82.500,00 SIT. Zahtevo tožeče stranke za

povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo pa je glede na

izid postopka bilo treba zavrniti.