Tenant successfully challenges eviction order on specific leased premises due to landlord's lack of possession rights.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment to allow the tenant's request for invalidating the eviction order on specific leased spaces. The tenant argued the landlord lacked possession rights over these areas, while the lower court had incorrectly applied sales contract provisions to a lease agreement. The court ruled that the landlord, as a buyer with a reservation of ownership clause, could not claim possession protection against the tenant who held actual possession prior to the transfer.
Legislator headnote
AI generatedZakon o postopku pri izvrševanju zbira in zavarovanja (ZPP); Zakon o nepremičninskih pravicah (ZNP): A landlord claiming possession protection under a reservation of ownership clause cannot evict a tenant who holds actual possession, as the landlord's rights are limited to the specific premises they acquired or transferred, not the entire leased property.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da
glasi:
Ugotovi se, da je izvršba Okrajnega sodišča v Radovljici v izvršilni
zadevi, opr. št. In 2001/00051 zoper M.S., K. 30, K., z izpraznitvijo
in izročitvijo nepremičnine, ki predstavlja stanovanjsko stavbo na
naslovu K. 30, K., stoječa na parc. št. 250, vl. št. 335 k.o. K. in z
izročitvijo le te v posest toženi stranki O., d.o.o., Ljubljana,
potem ko se iz nje odstranijo osebe in stvari, nedopustna glede:
prostorov v pritličju, ki obsegajo kuhinjo, skladišče, točilnico,
sanitarije, jedilnico, garažo, kurilnico, garderobo; prostorov v
drugem nadstropju, ki obsegajo poslovne prostore pisarne, apartmaja
in treh sob za oddajanje ter skupnih sanitarij in arhivskih prostorov
v podstrešju.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v
višini 133.200,00 SIT, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
3.11.2004 do plačila.
[JEDRO]
Ker je v konkretnem primeru tožena stranka pred iztekom pogodbenega
časa trajanja najema z izvršbo zahtevala spraznitev tistih prostorov,
ki jih nima v posesti dolžnik, pač pa najemnik, te pravice pa po
oceni pritožbenega sodišča nima, ker uživa posestnik posestno varstvo
tudi nasprotni poznejšim pridobiteljem nepremičnine, je tožbeni
zahtevek tožeče stranke na nedopustnost izvršbe na teh prostorih
utemeljen.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni
zahtevek tožeče stranke (najemnika prostorov), na ugotovitev
nedopustnosti izvršbe z izročitvijo nepremičnine, last dolžnika M.S.
upniku O., d.o.o., proste oseb in stvari, ki se opravlja v izvršilni
zadevi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, opr. št. In 2001/00051.
Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v
višini 107.814,80 SIT.
Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz pritožbenih
razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne
uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da
pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu
zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.
Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu
sodišču, da jo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter pritožnici
naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
1. Glede na status pravdnih strank, ki sta obe pravni osebi, je
sodišče prve stopnje pravilno uporabljalo pravila postopka v
gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 481. člena ZPP). Ker pa
predmet zahtevka ni denarna terjatev (prvi odstavek 495. člena ZPP),
niti ne gre za zahtevek iz drugega ali tretjega odstavka 495. člena
ZPP, se v postopku ne uporabljajo pravila o sporu majhne vrednosti.
Ker zaradi uporabe pravil spora majhne vrednosti, nobeni stranki v
postopku ni bila odvzeta pravica obravnavanja pred sodiščem, navedena
kršitev določb postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost
izpodbijane sodbe.
2. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno
prepoznalo "modifikacijo" zahtevka tožeče stranke na naroku za glavno
obravnavo dne 19.2.2004, kot spremembo tožbe oziroma kot delni umik,
saj je z navedeno izjavo tožeča stranka le specificirala tožbeni
zahtevek z omejitvijo na prostore, ki jih zaseda v sporni stavbi kot
najemnica, v skladu s trditvami v tožbi (tretji odstavek 184. člena
ZPP). Zato pri taki popravi zahtevka tudi ne gre za delni umik tožbe,
za katerega bi bila potrebna privolitev nasprotne stranke (primerjaj
z drugim odstavkom 188. člena ZPP).
3. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, s
katerimi je zavrnilo ugovore tožene stranke o napotitvenem sklepu kot
procesni predpostavki za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo pravočasnost vložene
tožbe. Zmotno sklicevanje na 3. odst. 63. člena ZIZ, namesto pravilno
na 3. odst. 65. člena ZIZ je pripisati le pisni napaki v številki
citiranega člena.
4. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da
sta tožeča stranka in dolžnik M.S. dne 23.4.1997 sklenila najemno
pogodbo (A7) o najemu prostorov (2. člen pogodbe) za dobo 90 let (8.
člen pogodbe). V času sklenitve pogodbe je bil M.S. lastnik v zakup
oddanih prostorov. Izguba lastninske pravice, ki je med trajanjem
najemnega razmerja doletela prvotnega najemodajalca Metoda
Staroverskega, je imela za posledico zamenjavo na strani
zakupodajalca (prvi odstavek 591. člena ZOR), kar je pravilno
ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pridobitelj pa ne more
zahtevati, da mu zakupnik izroči nepremičnino pred potekom časa, za
katerega je bil zakup dogovorjen (drugi odstavek 591. člena ZOR). Ker
je v konkretnem primeru tožena stranka pred iztekom pogodbenega časa
trajanja najema, z izvršbo zahtevala izpraznitev tistih prostorov, ki
jih nima v posesti dolžnik pač pa najemnik, te pravice pa po oceni
pritožbenega sodišča nima, ker uživa posestnik posestno varstvo tudi
nasproti poznejšim pridobiteljem nepremičnine, je tožbeni zahtevek
tožeče stranke na nedopustnost izvršbe na teh prostorih utemeljen.
5. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo drugi odstavek 11. člena
Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 3.12.1999
(priloga A2 v izvršilnem spisu In 2001/00051).
V konkretni pogodbi M.S. ne nastopa kot prodajalec nepremičnine, pač
pa kot kupec (primerjaj z uvodom notarskega zapisa pogodbe), ki se je
v drugem odstavku citiranega enajstega člena zavezal, da po izteku 8
dnevnega roka od izjave prodajalca o razdrtju pogodbe, ne bo sam niti
ne bodo osebe, ki so "pridobile posredno posest od kupca", uživale
več posestnega varstva napram prodajalcu. Tako kot je citirano
določilo zapisano, ga je potrebno tudi uporabiti (prvi odstavek 99.
člena ZOR). Kar pomeni, da ga ni mogoče uporabiti za presojo najemne
pogodbe, ki sta jo sklenila tožeča stranka in M.S. leta 1997, torej v
času, preden naj bi tožena stranka postala lastnica spornih prostorov
(z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo dne 10.1.2000;
primerjaj izpisek iz zemljiške knjige) in preden jih je spet prodala
s tako imenovanim pridržkom lastninske pravice kupcu M.S.. Zato je
sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je zakupnikova pravica do
uporabe nepremičnin, zaradi pravne napake izključena in se je pri tem
tudi zmotno oprlo na določilo drugega odstavka 580. člena ZOR o
razdrtju najemne pogodbe.
6. Na podlagi dejstva, da je M.S. obenem tudi direktor tožeče
stranke, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pa po
oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka
kot samostojen pravni subjekt, toženi stranki ali komurkoli drugemu
podala pravno zavezujočo izjavo o spremembi najemnega razmerja,
sklenjenega za 90 let. Podpisane zaveze M.S. toženi stranki o
neuživanju posestnega varstva, zato nikakor ni mogoče šteti za
veljavno dosežen dogovor o prenehanju najemne pogodbe. Tako zavezo je
lahko M.S. dal le glede prostorov, ki jih je imel sam v posesti kot
kupec in glede tistih, ki jih je od sklenitve Prodajne pogodbe s
pridržkom lastninske pravice kot kupec prepustil drugim v posest. Ta
pa se glede na ugotovljeno kronologijo sklepanja pogodb in
ugotovljeno posest tožeče stranke, ki jo je izvrševala na spornih
prostorih z izvajanjem gostinske dejavnosti, ne more nanašati na
posredno posest tožeče stranke.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve
stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku (4. točka
358. člena ZPP).
Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v
zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s
pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti priglašene in
specificirane, za pravdo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
Ti pa so po odmeri pritožbenega sodišča:
-taksa za tožbo 11.400,00 SIT
-taksa za pritožbo 22.800,00 SIT
-za sestavo tožbe 200 točk po OT + 20% DDV (26.400,00 SIT)
-za zastopanje na prvem naroku 200 točk po OT + 20% DDV (26.400,00
SIT)
-za zastopanje na naroku dne 19.2.2004 100 točk po OT + 20% DDV
(13.200,00 SIT)
-za sestavo pritožbe 250 točk po OT+20% DDV (33.000,00 SIT).