Appeal partially allowed; court reclassified intervenor as co-defendant due to direct legal effect on them.

1.Pritožbi zoper sklep z dne 14.7.2004 se delno ugodi in se

izpodbijani sklep v točki II. izreka razveljavi, v preostalem delu pa

se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v točki I. potrdi.

2.Pritožbi zoper sklep z dne 16.4.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se

razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

[JEDRO]

Za opredelitev položaja intervenienta je tako ključna zatrjevana

dejanska podlaga, s katero utemeljuje svoj položaj v pravdi.

Pritožnik se je ob priglasitvi intervencije dne 19.12.2003 sicer

skliceval na določbo 1.odstavka 199. člena ZPP in sebe označeval kot

stranskega intervenienta. Ob zatrjevanju dejanskega stanu, na katerem

utemeljuje svoj položaj intervenienta, pa je navajal povsem enak

učinek pravde na položaj intervenienta kot v kasnejši vlogi z dne

13.2.2004, to je neposredno učinkovanje pravde na samega

intervenienta. Intervenient je namreč zatrjeval, da bo ob uspehu

tožeče stranke vtoževani znesek vplačan v stečajno maso

intervenienta. Takšen dejanski stan torej ne pomeni intervencijskega

efekta za intervenienta v razmerju do tožeče stranke, temveč pomeni

zatrjevanje učinkovanja pravde neposredno na intervenienta. Za enak

tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka ima v

materialnem pravu podlago tudi intervenient (1. odstavek 125. člena

ZPPSL). Ob sklicevanju intervenienta na takšne učinke sodbe bi mu

sodišče moralo priznati položaj sosporniškega intervenienta že ob

priglasitvi intervencije 19.12.2003.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom z dne 14.7.2004 je prvostopno sodišče zavrglo

predlog stranskega intervenienta M.I. d.o.o. - v stečaju za vrnitev v

prejšnje stanje (točka I. izreka) ter hkrati zavrglo pritožbo

stranskega intervenienta zoper sklep prvostopnega sodišča z dne

16.4.2004, s katerim je prvostopno sodišče tožbo zavrglo (točka II.

izreka).

Zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 14.7.2004 je pravočasno vložil

pritožbo intervenient M.I. d.o.o. - v stečaju, v pritožbi opredeljen

kot drugotožeča stranka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb

postopka ter napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja

ter predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi

in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev pritožbenega sodišča so odločilna naslednja iz spisa

razvidna procesna dejanja strank in sodišča v dosedanjem teku

postopka:

- tožeča stranka je dne 10.12.2003 zoper toženo stranko vložila tožbo

zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika M.I. d.o.o., Ljubljana in

plačila 1.000.000,00 SIT na podlagi 2. odstavka 130. člena ZPPSL;

- 19.12.2003 je na strani tožeče stranke priglasila stransko

intervencijo družba M.I. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju

intervenient);

- 9.2.2004 je sodišče tožečo stranko s sklepom pozvalo na odpravo

pomanjkljivosti v tožbi s pravilno označbo imena in sedeža tožene

stranke;

- 13.2.2004 je intervenient s pisno vlogo (v spis sicer popisano šele

3.9.2004 - list. št. 26) sebe opredelil kot sosporniškega

intervenienta oziroma drugotožečo stranko;

- 16.4.2004 je prvostopno sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe

zaradi neodprave pomanjkljivosti s strani tožeče stranke.

Glede na različen položaj, ki ga ima v pravdi stranski intervenient

od sosporniškega intervenienta je tako odločilno vprašanje v kakšnem

položaju in od katerega trenutka je v procesnem razmerju družba M.I.

d.o.o. - v stečaju v tem postopku.

Stranska intervencija pomeni udeležbo v pravdi na strani ene od

pravdnih strank osebe, ki ima izkazan pravni interes, da stranka,

kateri se pridruži, v pravdi zmaga. (Glej Jože Juhant: Civilno

procesno pravo FLRJ str. 316-320). Učinek pravde na stranskega

intervenienta je v intervencijskem efektu, ki je v tem, da se

intervenient v razmerju do stranke, kateri se je pridružila v

postopku, ne more sklicevati na slabo pravdanje. Sicer pa se

pravnomočnost sodbe ne razteza na stranskega intervenienta. Zato

intervenient deluje v tuji pravdi in v tem procesnem razmerju ni

sospornik in tudi ne stranka. Drugačen položaj pa je v primeru tako

imenovane sosporniške intervencije, v kateri se pravni učinek sodbe

razteza tudi na intevenienta, zato ima intervenient položaj enotnega

sospornika (1. odstavek 202. člena ZPP). Gre torej za drugačno

dejansko podlago za uveljavljanje intervencije. Medtem ko pri

stranski intervenciji izid pravde neposredno ne vpliva na položaj

intervenienta, pa ima pri sosporniški intervenciji enak učinek kot če

bi bil intervenient opredeljen kot stranka v postopku že ob sami

vložitvi tožbe. Za položaj intervenienta pa je pomembno tudi, da mora

intervenient sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo

(1. odstavek 201. člena ZPP). To velja tako za stranskega kot za

sosporniškega intervenienta. O dopustitvi intervencije odloča sodišče

s sklepom, ki ima deklaratorni učinek, to pomeni, da na položaj

intervenienta učinkuje šele pravnomočnost sklepa, s katerim se

intervencija zavrne (2. odstavek 200. člena ZPP). Do tedaj oziroma v

primeru dopustitve intervencije pa mora sodišče intervenientu

dopustiti udeležbo v postopku in opravljanje pravdnih dejanj.

Za opredelitev položaja intervenienta je tako ključna zatrjevana

dejanska podlaga, s katero utemeljuje svoj položaj v pravdi.

Pritožnik se je ob priglasitvi intervencije dne 19.12.2003 sicer

skliceval na določbo 1.odstavka 199. člena ZPP in sebe označeval kot

stranskega intervenienta. Ob zatrjevanju dejanskega stanu, na katerem

utemeljuje svoj položaj intervenienta, pa je navajal povsem enak

učinek pravde na položaj intervenienta kot v kasnejši vlogi z dne

13.2.2004, to je neposredno učinkovanje pravde na samega

intervenienta. Intervenient je namreč zatrjeval, da bo ob uspehu

tožeče stranke vtoževani znesek vplačan v stečajno maso

intervenienta. Takšen dejanski stan torej ne pomeni intervencijskega

efekta za intervenienta v razmerju do tožeče stranke, temveč pomeni

zatrjevanje učinkovanja pravde neposredno na intervenienta. Za enak

tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka ima v

materialnem pravu podlago tudi intervenient (1. odstavek 125. člena

ZPPSL). Ob sklicevanju intervenienta na takšne učinke sodbe bi mu

sodišče moralo priznati položaj sosporniškega intervenienta že ob

priglasitvi intervencije 19.12.2003, ne glede na njegovo sklicevanje

na položaj stranskega intervenienta po 1. odstavku 199. člena ZPP

(glej tudi obrazložitev sklepa III Ips 19/2003).

Pritožba zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 14.7.2004 ni

utemeljena v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopnega

sodišča o zavrženju predloga intervenienta za vrnitev v prejšnje

stanje. Predpostavka za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje

stanje je zamuda naroka ali roka za opravo kakšnega pravnega dejanja,

ki ga je stranka zamudila iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116.

člena ZPP). Pritožnik se v pritožbi sklicuje, da mu rok za popravo

tožbe še ni iztekel zaradi napake sodišča, ker mu kot sosporniku ni

bil vročen poziv na popravo tožbe. Na takšni podlagi bi bila sicer

pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da bi predlog za vrnitev v

prejšnje stanje zavrnilo, vendar zgolj s tem ne bi bila izkazana

večja pravna korist pritožnika, kar bi narekovalo pritožbenemu

sodišču spreminjanje odločitve prvostopnega sodišča. Iz teh razlogov

je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo

izpodbijani sklep.

Glede na že obrazložene razloge o položaju pritožnika v postopku ob

priglasitvi intervencije 19.12.2003 pa je utemeljena pritožba zoper

tisti del izreka sklepa z dne 14.7.2004, s katerim je prvostopno

sodišče zavrglo pritožbo zoper sklep z dne 16.4.2004. Ob upoštevanju

položaja pritožnika kot sosporniškega intervenienta bi prvostopno

sodišče sklep o zavrženju tožbe moralo vročati tudi intervenientu. Ta

vročitev v spisu ni izkazana, zato je pritožbo intervenienta, vloženo

dne 28.6.2004 potrebno upoštevati kot pravočasno, v posledici česar

je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju pritožbe razveljavilo (3.

točka 365. člena ZPP).

S tem pa so podane predpostavke za obravnavanje pritožbe pritožnika

zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 16.4.2004, s katerim je

prvostopno sodišče zavrglo tožbo. Pritožba utemeljeno opozarja na

bistvene kršitve postopka prvostopnega sodišča, ker poziva na popravo

tožbe sodišče ni vročalo poleg tožeči stranki tudi intervenientu s

položajem sospornika. V primeru sosporniške intervencije je položaj

intervenienta izenačen s položajem stranke, kateri se je pridružil,

tako da veljata za enotno pravdno stranko. Za enotne sospornike pa

velja načelo najugodnejšega dejanja, zato bi prvostopno sodišče poziv

na spremembo tožbe glede na naravo priglašene intervencije moralo

vročiti tudi intervenientu s položajem stranke. Načelo najugodnejšega

dejanja pa tudi pomeni, da bi sodišče lahko zavrglo tožbo šele v

primeru, da nobeden od sospornikov v naloženem roku pomanjkljivosti

ne bi odpravil. Dokler naloženi rok za popravo tožbe ne izteče vsem

sospornikom, tako ni podane podlage za zavrženje tožbe. Tako se

izkaže, da je navedena kršitev postopka vplivala na pravilnost

izpodbijanega sklepa z dne 16.4.2004, s čimer je podan

razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP, zato je

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo

prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Na

podlagi odločitve pritožbenega sodišča bo zadeva tako pred

prvostopnim sodiščem vrnjena v fazo predhodnega preizkusa tožbe, v

okviru katerega bo prvostopno sodišče moralo upoštevati, da je

pritožnik z vlogo z dne 28.6.2004 pomanjkljivost tožbe, na katero je

opozorilo prvostopno sodišče s sklepom z dne 9.2.2004, odpravil.