Appeal dismissed; joint liability established; partial claim rejected due to unequal fault allocation.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Res je, da je v razmerju med oškodovancem in pravdnima strankama kot

povzročiteljema škode s citirano sodbo ugotovljena solidarna

odgovornost obeh povzročiteljev škode, sklicujoč se na 3. odst. 206.

člena, ki ureja solidarno odgovornost več povzročiteljev škode, ki so

delovali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih

deležev pri povzročeni škodi. Nemožnost ugotovitve deležev

povzročiteljev pa je potrebno obravnavati v korist oškodovancu, čigar

položaj je olajšan, v kolikor se posamezen povzročitelj ne uspe v

celoti ekulpirati. V kolikor pa se torej posamezni povzročitelj v

razmerju do oškodovanca ne uspe ekskulpirati, to ne pomeni, da

nižjega deleža svoje krivde ne more uveljavljati v regresnem razmerju

med povzročitelji škode v smislu 208. čl. ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo

plačilo 187.779.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.6.1994 do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo

125,186.313,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1994 do

plačila pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo

povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 55.440,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2003 do plačila (3. točka

izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) je pravočasno vložila

pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338.

čl. ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da v izpodbijanem delu

prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu

sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno

odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotnima strankama, ki pa

nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ker so za odločitev o obeh pritožbah relevantna ista dejstva in ista

materialnopravna podlaga bo pritožbeno sodišče svojo utemeljitev

glede odločitve o pritožbah prikazalo skupaj, pri čemer se bo izrecno

opredelilo do posameznih izrecnih trditev in navedb posameznega

pritožnika v pritožbi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo o regresni pravici

tožeče stranke do povrnitve sorazmernega dela škode, ki sta jo

povzročili obe pravdni stranki oškodovancu in jo je tožeča stranka

oškodovancu tudi poravnala. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od

tožene stranke uveljavljala povrnitev 50 % plačane škode oškodovancu

s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe

do plačila. Prvostopno sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo,

izhajajoč iz ocene, da znaša delež tožeče stranke glede na težo njene

krivde in posledic, ki so sledile iz njenega delovanja 70 % proti 30

%, ki predstavlja delež tožene stranke.

Glede na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank se kot relevantna za

odločitev o pritožbah izkažejo naslednja vprašanja:

-katera je relevantna škoda, ki je predmet regresnega razmerja med

pravdnima strankama,

-ali odločitev o solidarni odgovornosti pravdnih strank v razmerju

med pravdnima strankama na eni strani in oškodovancem, v katerem je

bila ugotovljena solidarna odgovornost pravdnih strank, dopušča

ugotavljanje različnih deležev v regresnem razmerju med pravdnima

strankama,

-v kolikor so različni deleži dopustni, ali je prvostopno sodišče na

osnovi ugotovljenega dejanskega stanja deleže pravdnih strank

pravilno ugotovilo.

S pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v

Ljubljani, opr. št. III Pg 1224/89 (priloga A2) je bilo pravni

prednici v tem postopku tožene stranke naloženo plačilo

347,329.187,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 37,715.958,00

SIT od 1.4.1992 do plačila in od 309.613.229,00 SIT od 1.9.1992 do

plačila. Od te obveznosti je bilo tožeči stranki v tem postopku

naloženo solidarno z obveznostjo tožene stranke plačilo zneska

236,396.545,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11,636.584,00

SIT od 1.4.1992 do plačila in od 224,759.961,00 SIT od 1.5.1992 do

plačila. Tako je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je

vprašanje regresnega razmerja med pravdnima strankama lahko

obravnavano samo v okviru obveznosti, glede katere je bila

ugotovljena solidarna odgovornost obeh pravdnih strank nasproti

oškodovancu. V preostalem delu, kjer je ugotovljena odgovornost zgolj

tožene stranke do oškodovanca, je tožeča stranka torej uspela

izključiti svojo odgovornost, zato ta del škode, ki jo je pokrila

oškodovancu tožena stranka, ne predstavlja relevantnega dejstva pri

obravnavanju regresnega razmerja, izhajajočega iz solidarne

odgovornosti obeh pravdnih strank. Ta okoliščina (višina škode, ki jo

je bila dolžna poravnati samo tožena stranka) tako ne more vplivati v

regresnem razmerju med pravdnima strankama na ugotovitev deleža, ki

ga mora nositi posamezni solidarno odgovoren povzročitelj škode (1.

odst. 208. čl. ZOR). Prvostopno sodišče je tako pravilno razmejilo

kot relevantno škodo o kateri odloča v okviru regresnega zahtevka

zgolj tisto, ki izhaja iz solidarne naložene obveznosti iz

pravnomočne sodbe z dne 6.5.1992. Iz tega razloga so tako

materialnopravno zmotna pritožbena utemeljevanja tožene stranke, da

bi sodišče pri ugotavljanju pravilnih deležev v prispevku k nastali

škodi oškodovancu moralo upoštevati tudi škodo, ki jo je bila po

citirani sodbi zavezana poravnati zgolj tožena stranka, in jo je po

njenih trditvah tudi plačala.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno zmotno tudi

stališče tožeče stranke, ki se v razmerju med solidarno zavezanima

dolžnikoma sklicuje na nemožnost določitve deležev dolžnikov, iz

česar bi izhajal enak delež dolžnikov (3. odst. 208. čl. ZOR),

sklicujoč se na obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. Cpg 1300/92, s katero je bila potrjena že citirana prvostopna

sodba z dne 6.5.1992. Res je, da je v razmerju med oškodovancem in

pravdnima strankama kot povzročiteljema škode s citirano sodbo

ugotovljena solidarna odgovornost obeh povzročiteljev škode,

sklicujoč se na 3. odst. 206. člena, ki ureja solidarno odgovornost

več povzročiteljev škode, ki so delovali neodvisno drug od drugega,

če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

Nemožnost ugotovitve deležev povzročiteljev pa je potrebno

obravnavati v korist oškodovancu, čigar položaj je olajšan, v kolikor

se posamezen povzročitelj ne uspe v celoti ekulpirati. V kolikor pa

se torej posamezni povzročitelj v razmerju do oškodovanca ne uspe

ekskulpirati, to ne pomeni, da nižjega deleža svoje krivde ne more

uveljavljati v regresnem razmerju med povzročitelji škode v smislu

208. čl. ZOR. To pomeni, da merila, ki so za poplačilo v regresnem

razmerju urejena v 208. čl. ZOR ne pomenijo, da je v primeru

ugotovitve solidarne odgovornosti povzročiteljev škode po 3. odst.

206. čl. ZOR v regresnem razmerju mogoče uporabiti zgolj pravilo iz

3. odst. 208. čl. ZOR. Osnovno merilo za odločanje sodišča v

regresnem razmerju je namreč postavljeno v 2. odst. 208. čl. ZOR, to

je glede na težo krivde posameznega dolžnika in težo posledic, ki so

sledile iz njegovega delovanja. V okviru tega kriterija imajo stranke

možnost postavljanja ustrezne trditvene podlage in predlagati dokaze,

ki so lahko podlaga za odločitev sodišča o deležu posameznega

dolžnika pri nastali škodi. Tožeča stranka je v okviru te trditvene

podlage izhajala iz izhodišča enakih deležev obeh pravdnih strank in

je temu prilagodila tudi tožbeni zahtevek. Protispisne pa so

pritožbene trditve tožeče stranke, da je tudi tožena stranka izhajala

iz istega izhodišča. V svojih vlogah izrecno zatrjevala, da je

pretežni del krivde za nastalo škodo pripisati tožeči stranki (glej

pripravljalno vlogo z dne 13.1.2003). Tožena stranka je kot izhodišče

enake porazdelitve škode utemeljevala zgolj v smislu načela

pravičnosti, vendar ob upoštevanju tudi škode, ki jo je poravnala

tožena stranka, za katero pa tožeča stranka ni odgovorna. Iz

navedenega je tako zaključiti, da prvostopno sodišče s tem, ko je

določilo različne deleže pravdnih strank pri nastali škodi ni poseglo

v objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila

ugotovljena solidarna odgovornost obeh pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z utemeljitvijo prvostopnega

sodišča glede opredelitve posameznih deležev pravdnih strank pri

nastali škodi. Krivdno ravnanje tožene stranke so predstavljale

nezakonite odločitve v upravnih postopkih, ki so posledično

pripeljale do nastale škode pri oškodovancu. Na strani tožeče stranke

pa je bilo krivdno ravnanje v opustitvi potrebne skrbnosti, v

posledici česar ni pravočasno v okviru zakonskih pooblastil odpravila

nezakonite odločbe tožene stranke, s čimer bi bila preprečena škoda v

spornem obdobju. Ob že podanih argumentih prvostopnega sodišča

pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tožena stranka sicer v okviru

načela samostojnosti pri odločanju (10. čl. Zakona o splošnem

upravnem postopku - Ur.l. SFRJ št. 47/86) ni bila vezana na mnenje

tožeče stranke kot nadzorstvenega organa, zato je bila tožena stranka

kljub mnenju z dne 27.10.1986 pri odločanju v nadaljnjih postopkih

(izdaja dopolnitve lokacijskega dovoljenja dne 31.3.1987 in

gradbenega dovoljenja 8.4.1987) dolžna ravnati v mejah pravic, ki ji

jih je dajal zakon. Vendarle pa je prvostopno sodišče utemeljeno

poudarilo večjo odgovornost tožeče stranke, katere funkcija v okviru

takrat veljavnega sistema državne uprave je bila ravno v

zagotavljanju in jamstvu zakonitosti odločanja v upravnih postopkih

(81. čl. Zakona o sistemu drržavne uprave, izvršnem svetu skupščine

SRS in republiških upravnih organov - Urr.l. SRS 24/79), v okviru

česar bi morala pravočasno ustrezno reagirati in preprečiti nadaljnje

učinkovanje nezakonite odločitve tožene stranke in s tem nastajanje

škode oškodovancu.

Ob dosedanji obrazložitvi glede meja učinkov pravnomočnosti sodbe z

dne 6.5.1992 na odločanje prvostopnega sodišča glede deležev pravdnih

strank pri nastanku škode je tako neutemeljena pritožbena trditev

glede absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

čl. ZPP. Kot rečeno, s tem ko je prvostopno sodišče določilo neenake

deleže pravdnih strank pri nastali škodi, z ničemer ni poseglo v

pravnomočno odločitev, razvidno iz izreka sodbe z dne 6.5.1992. Zato

so tudi iz že obrazloženih razlogov neutemeljeni pritožbeni očitki

tožene stranke prvostopnemu sodišču, da ugotovljene deleže ni

ugotavljalo iz prave zneskovne osnove. V tem delu pritožba očitno

izhaja iz nepravilnega razumevanja prikazane tabele, priložene na

strani 16 sodbe z dne 6.5.1992, v okviru katere je sodišče zneskovno

prikazalo posamezne postavke priznane škode, za katero je ugotovljalo

odgovornost obeh toženih strank v navedenem postopku oziroma obeh

pravdnih strank v tem postopku. Ko se tožena stranka sklicuje na

zneske v koloni, ki se nanaša na tožečo stranko, je očitno

spregledala, da je sodišče v navedenem postopku za tožečo stranko

ugotavljalo za posamezne postavke solidarno odgovornost skupaj s

toženo stranko (glej 2. točka izreka cit. sodbe), zato so iste

postavke vljučene tudi v koloni, ki se nanaša na toženo stranko (glej

v povezavi s 1. točko izreka cit. sodbe). Tako je protispisna

pritožbena trditev, da je bila ugotovljena izključna odgovornost

tožeče stranke glede postavke v tabeli 1 - 11,636.584,00 SIT).

V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev postopka (v kolikor

se pritožbeno sodišče do posameznih pritožbenih trditev še ni

opredelilo v dosedanji obrazložitvi), pritožbeno sodišče zgolj

pojasnjuje, da se tožeča stranka v svoji pritožbi sicer sklicuje na

nepravilnost izpodbijane sodbe, ker ne vsebuje pravnega pouka. Ker pa

sta obe pravdni stranki zoper izpodbijano sodbo v zakonitem roku

vložili pritožbo, ta kršitev ne more vplivati na zakonitost

izpodbijane sodbe, zato navedena pomankljivost ne predstavlja

bistvene kršitve postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker pritožbeno

sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo kršitev

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

čl. ZPP) ter ob že podani obrazložitvi, da je prvostopno sodišče na

podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo, se

izkaže, da sta obe pritožbi neutemeljeni, v posledici česar je

pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353.

čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, ki jih je

uveljavljala ob vložitvi pritožbe temeljijo na 1. odst. 165. čl. ZPP

v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni

uspela, je dolžna sama nositi pravdne stroške.