Appeal court reversed first instance judgment on waste disposal contract validity under ZOR Art. 210.

1.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

prvem in drugem odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka

dolžna tožeči stranki plačati 5.459.656,18 SIT, v roku 15 dni in

stroške izvršilnega postopka v višini 21.842,26 SIT, v roku 15 dni z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1995 do plačila in zakonske

zamudne obresti od zneska 137.067,74 SIT od 29.8.1995 do 30.10.1996

in v tem delu ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Škofja Loki opr. št. I Ig 834/95 z dne 29.8.1995 v točkah 1. in 3.

izreka. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrne. Tožena stranka je

dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini

137.073,00 SIT, v roku 15 dni.

2.Pritožba tožene stranke se zavrne.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške

v višini 106.816,00 Sit, v roku 15 dni.

[JEDRO]

Tožeča stranka kot koncesionar je imela pravno podlago, da sprejme v

uničenje prevzete živalske odpadke. Glede na navedeno je zmoten

zaključek sodišča prve stopnje o prehodu sredstev tožene stranke v

premoženjsko sfero tožeče stranke brez ustrezne pravne podlage (210.

člen ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep opr. št. II Pg 547/98 z

dne 13.3.2001, s katero je v 1. točki izreka ugotovilo terjatev

tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.495.656,18 SIT, v 2.

točki izreka ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v

višini 2.670.484,40 SIT, v 3. točki izreka terjatvi pobotalo do

višine 2.670.484,40 SIT in zavrnilo pobotni ugovor v višini zakonskih

zamudnih obresti od zneska 2.670.484,40 SIT za čas od 12.11.1997 do

plačila, v 4. točki vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi

verodostojne listine za 2.825.171,78 SIT in za izvršilne stroške v

višini 21.842,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1995 do

plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska izvršilnih stroškov

v višini 137.067,74 SIT od 29.8.1995 do 30.10.1996. Toženi stranki je

naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 103.733,00 SIT in v

zadnjem odstavku izreka vzelo na znanje umik nasprotne tožbe.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega

odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo

sodišča prve stopnje razveljavi v 2. in 3. točki izreka glede

priznanja utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke in zadevo v

tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi

stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka. Priglasila

je stroške sodne takse.

Tožena stranka je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in

predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča

prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek za

plačilo obračunanih zamudnih obresti oz. podrejeno, da ugodi

pobotnemu ugovoru tožene stranke in ugotovi, da se terjatev tožeče

stranke v celoti pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke ter

posledično drugače odloči tudi o pravdnih stroških. V odgovoru na

pritožbo tožeče stranke je ponovila predlog iz svoje pritožbe, kako

naj pritožbeno sodišče odloči in priglasila stroške odgovora na

pritožbo.

K pritožbi tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pravnorelevantnim

vprašanjem, ali je s cesijsko pogodbo z dne 30.10.1996 (A20)

prenehala celotna terjatev tožeče stranke do tožene stranke ali le

terjatev v višini 13.743.225,35 SIT po specificiranih računih, brez

zamudnih obresti. V pravdi so namreč ostale sporne le zamudne

obresti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča

pravilno opravilo dokazno oceno listine, v kateri so navedena vsa

pravnorelevantna dejstva, pomembna za odločitev. Ugotovilo je namreč,

da je tožena stranka tožeči stranki odstopila svojo terjatev do

Agromerkur d.o.o. v višini 13.743.225,35 SIT, v poplačilo svoje

terjatve do tožeče stranke v isti višini. V 3. členu pogodbe, ki sta

jo podpisali pravdni stranki, sta specificirali obveznosti tožene

stranke, ki se s sklenitvijo cesijske pogodbe "štejejo kot zaprte".

Navedli sta številko vsakega računa, datum izstavitve računa in

znesek računa. V pogodbi nista zapisali, da z dnem podpisa pogodbe

preneha tudi obveznost iz naslova nateklih zamudnih obresti. Ob

različni izpovedi prič o tem, ali je bila volja pogodbenih strank, da

prenehajo tudi obresti ali ne, je sodišče prve stopnje dalo večjo

težo zapisani pogodbi, kot pa izjavi prič O. in V.. Ni namreč

razloga, da bi sodišče pisno pogodbo razlagalo drugače kot glasi, če

ni izkazano, da bi jo pogodbeni stranki po zapisu ustno spreminjali.

Pisna določila pa je potrebno razlagati tako kot glasijo (prvi

odstavek 99. člena ZOR); sporna pa v okviru skupnega namena

pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom

obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ni v nasprotju z

načeli obligacijskega prava dogovor o prenehanju glavnice, brez

vračunavanja obresti, če se stranki tako dogovorita (primerjaj z

določilom člena 312 in 313 ZOR). Glede na to, da sta stranki

specificirali v 3. členu pogodbe le glavnice in del stroškov, je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s sklenitvijo cesijske

pogodbe obveznost tožene stranke do tožeče stranke prenehala le v tem

obsegu, to je le do zneska odstopljene terjatve (prvi odstavek 444.

člena ZOR), ne pa tudi za zamudne obresti do sklenitve cesijske

pogodbe in za še tisti del izvršilnih stroškov, glede katerega

obveznost plačila ni prenehala s cesijsko pogodbo.

Tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča tudi neutemeljeno napada

ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi pogovorov o nakupu

skladišča in o možnosti medsebojnega pobota terjatev, ni prišlo do

posledic upniške zamude. Na podlagi pritožbenih trditev, da "so se

dogovori intenzivno opravljali in da je bil predvsem interes tožnika,

da se zadeva reši na tak način", tudi pritožbeno sodišče pritrjuje

zaključku sodišča prve stopnje, da ni bil upnik tisti, ki naj bi

toženi stranki onemogočal plačilo zapadlega dolga pač pa je bil

dolžnik v zamudi s plačilom, zaradi česar je upnik intenzivno iskal

možnost prenehanja terjatve do dolžnika na drug način. S tem pa

dolžniku ni preprečeval, da denarno obveznost iz vtoževanih računov

izpolni, zaradi česar je pravilna ugotovitev, da niso izpolnjeni

pogoji za nastop pravnih posledic iz prvega odstavka 326. člena ZOR.

To pa pomeni, da ni šlo za tako upnikovo ravnanje, ki bi povzročilo

prenehanje dolžnikove zamude. Zato je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova

obračunanih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je samo

izdelalo obračun obresti za čas od zapadlosti posameznih terjatev do

prenehanja obveznosti, ki je glede terjatve v višini 29.674,00 SIT

prenehala 7.3.1996, glede terjatve v višini 2.215.200,00 SIT

23.10.1996 in glede terjatve 13.606.157,61 SIT s sklenitvijo cesijske

pogodbe dne 30.10.1996. Pravilnosti tega obračuna v višini

5.495.656,18 SIT pa tožena stranka ne nasprotuje, zato ga pritožbeno

sodišče ni preverjalo.

Kot bo razvidno v nadaljevanju pa so nerelevantni pritožbeni očitki

tožene stranke glede višine v pobot ugotovljene terjatve. Ne glede na

navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi sicer

neutemeljene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve

stopnje glede konfiskata priznati toženi stranki namesto cene 15,00

SIT za kg, 16,50 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč tudi pri

pobotnem ugovoru vezano na višino v pobot uveljavljanega zahtevka. V

tem okviru je tudi odločilo in v drugem odstavku na strani 6

obrazložitve tudi navedlo razloge, zakaj je že ob ceni 15,00 SIT za

kg konfiskata izvedlo pobot terjatev v nižjem znesku od izračunanega.

Tem razlogom tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Zato tudi višja

cena na odločitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavalo pobotni

ugovor tožene stranke v višini 1.466.820,30 SIT in zamudnih obresti v

višini 1.203.682,10 SIT, ne more imeti nobenega vpliva. Sodišče prve

stopnje je namreč pobotnemu ugovoru tožene stranke ugodilo, razen za

zamudne obresti za čas od 12.11.1997 do plačila. Razlogov za

zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pa tožena stranka ne

izpodbija.

K pritožbi tožeče stranke

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se

nanaša na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz

naslova plačila prejetih koristi iz vrednosti mesa, ki ga je tožena

stranka izročila tožeči stranki v neškodljivo uničenje. Po oceni

pritožbenega sodišča so nerelevantne trditve tožene stranke, ki jih

je navajala med postopkom in ponovila v odgovoru na pritožbo, da naj

bi tožena stranka tožeči stranki izročila puranje meso, ne pa

klavničnih odpadkov, to je oči, kljunov, perja, krvi, rogov, kopit in

podobnega. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena

stranka tožeči stranki izročila v neškodljivo uničenje meso, glede

katerega pa tudi iz podatkov spisa izhaja, da je dal veterinarski

inšpektor Veterinarskega zavoda Ljubljanske regije mnenje, da ni za

prodajo in se neškodljivo uniči (priloge B2-B46). Na prevzemnicah je

tudi odtisnjena štampiljka "Blago je prevzeto brez vrednosti dano v

neškodljivo uničenje". Tožeča stranka je bila ena izmed tistih

podjetij, ki so izvajala neškodljivo uničenje živalskih odpadkov.

Njena pristojnost je bila določena z Odredbo o določitvi območij, na

katerih mora biti zagotovljen odvoz živalskih odpadkov (Ur. list SRS

št.3/78). Z Uredbo Vlade o načinu, prometu in pogojih opravljanja

gospodarske javne službe ravnanja s klavničnimi odpadki in kužnim

materialom živalskega porekla (Ur. list RS št. 13/98) je bila prej

citirana Odredba razveljavljena. Določila pa je način opravljanja

gospodarske javne službe za področje, ki ga je urejala in predvidela

možnost zaračunavanja opravljanja storitev in s tem tudi vire

financiranja koncesionarjev (30. člen Uredbe). Zato je po oceni

pritožbenega sodišča tožeča stranka kot koncesionar imela pravno

podlago, da sprejme v uničenje prevzete živalske odpadke. Glede na

navedeno pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prehodu

sredstev tožene stranke v premoženjsko sfero tožeče stranke brez

ustrezne pravne podlage (210. člen ZOR). Vse do 1.maja 2000, ko je

pričel veljati Sklep o določitvi tarife za ceno storitev opravljanja

javne službe ravnanja s klavničnimi odpadki in kužnim materialom

živalskega porekla (Ur. list RS 31/2000), ni bilo pravne podlage za

obvezno upoštevanje vrednosti živalskih odpadkov kot surovine,

določene na podlagi deleža kosti, kar je Sklep določil v tarifnem

delu cene storitev. Zato sklicevanje tožene stranke na navedeni

Sklep, za oddane odpadke pred tem datumom, ni utemeljeno. V pritožbi

uveljavljana cena za kg odpadkov pa je nerelevantna. Pritožbeno

sodišče sicer ne more pritrditi tožeči stranki, da bi bil pred izdajo

Sklepa vsak dogovor, na podlagi katerega bi tožeča stranka toženi

stranki priznala določeno korist za uporabno vrednost odpadkov,

ničen. Iz nobenega predpisa namreč v obravnavanem obdobju ni izhajala

prepoved plačila koristi, ne bi pa tudi bilo nemoralno, če bi pravdni

stranki tak dogovor tudi sklenili, saj je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je tožeča stranka iz predelanih odpadkov proizvedla

maščobe, ki jih je prodala toženi stranki in katerih plačilo oz.

zamuda s plačilom je predmet tega spora. Pri tem pa je potrebno

pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje glede na

različne izpovedi prič o sklenitvi dogovora o plačilu za prevzete

odpadke (zaslišani priči D. in V.), zmotno presodilo izjavo zaslišane

priče F., na katero je nato oprlo ugotovitev o sklenitvi zatrjevanega

dogovora. Priča S. F. je namreč izpovedal, da sta se V. in D.

pogovarjala pri pivu, da bi se zato, ker je šlo za večjo količino

mesa, prevzetega v uničenje "za to nekaj plačalo". Ni pa vedel ne za

ceno, ne za količino. Izpovedal je, da misli, da je bilo govora o

tolarjih in da misli "15,00 SIT, V. je računal, da naj bi bilo to za

750.000,00 SIT". S to izjavo priča ni niti potrdila trditev tožene

stranke, da sta udeleženca pogovora dosegla soglasje volj o bistvenih

sestavinah pogodbe, niti se njena izpoved ne ujema z izpovedjo priče

V., da je šlo za 100 ton mesa izročenega K. in za dogovor z D. o

priznanju 30% cene od kostne moke. Na podlagi izjave priče F. je

mogoče ugotoviti le, da sta se pravdni stranki pogovarjali o

možnosti, da tožeča stranka toženi stranki plača uporabno vrednost

konfiskata, ne pa tudi, da je bilo doseženo soglasje volj o ceni na

določeno količino konfiskata. Samo veljavno sklenjen dogovor pa bi

bil lahko podlaga za ugotovitev, da se je tožeča stranka zavezala

toženi stranki plačati za določeno količino prevzetega mesa

dogovorjeno ceno. ker pa tak dogovor iz izpovedi priče F. ne izhaja,

je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev

tožene stranke do tožeče stranke iz naslova dogovorjenega plačila za

prevzeti konfiskat.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o pobotnem ugovoru zmotno

uporabilo materialno pravo; glede sklenitve dogovora o plačilu

koristi za prevzeto meso v uničenje pa tudi zmotno presodilo izvedeni

dokaz z zaslišanjem priče S.F., njegova odločba pa se v delu, ki se

nanaša na sklenitev pogodbe opira samo na ta dokaz, je pritožbeno

sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pobotni

ugovor v celoti zavrnilo, tožbenemu zahtevku pa ugodilo (358. člen

ZPP). Posledično pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o

pravdnih stroških. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, je dolžna

tožeči stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena

ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo tožeči stranki pravdne stroške,

ki so ji nastali in jih je priglasila v postopku na prvi stopnji v

višini 137.073,00 SIT. V 3. točki izreka te sodbe pa je odločilo še o

priglašenih pritožbenih stroških. Tožeča stranka je bila glede na

tisti del sodbe, ki jo je izpodbijala s pritožbo, dolžna plačti sodno

takso za pritožbo v višini 106.816,00 SIT, zato ji je pritožbeno

sodišče stroške plačane sodne takse za pritožbo, v tej višini

priznalo in pritožbene stroške tožeče stranke naložilo v plačilo

toženi stranki.