Appeal allowed; first instance dismissed due to lack of factual findings on tax procedure duration.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za

katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči

tretji osebi, je določena v 26. čl. Ustave (primerjaj 172. čl. ZOR,

sedaj 148. čl. OZ).

Sodišče prve stopnje se do okoliščin v zvezi s konkretnim davčnim

postopkom ni opredelilo. Vendar bi se zaradi tožbenih trditev moralo,

saj ni izključen odločilen pomen določb o rokih za odločbe v upravnem

postopku. Stari zakon o splošnem upravnem postopku, uporabljiv za

konkretni primer (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki je imel

glede tega sicer enake določbe kot novi zakon (Uradni list RS, št.

80/99, 70/2000), je določal izdajo odločbe prve stopnje čimpreje,

najpozneje v dveh mesecih, in izdajo odločbe o pritožbi, brž ko je to

mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva vložene pritožbe.

Odločilni pomen tako določenega instrukcijskega roka namreč

pritožbeno sodišče razume zato, ker je šlo v konkretnem davčnem

postopku za konstitutivno in suspenzivno odločbo davčnega organa, ko

je bila izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Zaradi tega ni

a priori brez podlage trditev tožeče stranke, da je dolgost postopka

povzročila celoten znesek obrestne obveznosti nad tistim, ki bi ga

pri predpisanem časovnem teku postopka morala plačati tožeča stranka

zaradi zamude s plačilom odmerjenega davka. Ker je torej v konkretnem

davčnem postopku prisilno izvršljiva šele dokončna odločba davčnega

organa, se postavlja vprašanje o njegovi zadostni strokovni skrbnosti

pri upoštevanju predpisane metode dela (primerjaj 2. odst. 18. čl.

ZOR, sedaj 2. odst. 6. čl. OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da

ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku

947.544.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do

plačila in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov

tožene stranke v znesku 410.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava

in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala

spremembo napadene sodbe v ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno

razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnica meni, da predstavlja davčni postopek, ki je trajal 25-krat

dlje, kot dopuščajo instrukcijski roki, kršitev njenih ustavnih

pravic, pri čemer po njenem ni pomembno, ali je bila končna odločitev

pravilna in zakonita, glede česar pa še opozarja, da je pravilnost in

zakonitost sporne dokončne odločbe upravnega organa predmet presoje v

upravnem sporu. Sklicuje se na strokovne članke in povzema, da je

bilo ravnanje davčnega organa v nasprotju s pravili stroke, ki od

državnih organov zahteva visoko stopnjo skrbnosti, ki se nedvomno

kaže tudi v ažurnem odločanju o pravicah in obveznostih strank v

postopkih. Meni, da konkretno prekoračenje instrukcijskih rokov v

davčni zadevi ne dopušča zaključka, da je bilo o pravicah in

dolžnostih tožnika odločeno v razumnem roku in se v zvezi s tem

sklicuje še na določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in

Ustave Republike Slovenije o sojenju v razumnem roku. Opozarja, da je

bilo v povezavi z odločbo opr. št. U-I-251/00 z dne 23.5.2002

Ustavnega sodišča Republike Slovenije ažurno odločanje davčnega

organa v njenem primeru še toliko bolj pomembno. Opozarja na svoje

trditve v prvostopnem postopku, da jo je davčni organ z namernim

zavlačevanjem postopka kaznoval zato, ker si je drznila uporabiti

razpoložljiva pravna sredstva.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za

katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči

tretji osebi, je določena v 26. čl. Ustave (primerjaj 172. čl. ZOR,

sedaj 148. čl. OZ). Pogoj za njeno odgovornost je civilni delikt, ki

je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja,

če med obema obstoji vzročna zveza in če obstoji odgovornost na

strani povzročitelja škode. Ugotovljeno mora biti krivdno ravnanje

organa, ki je odločal o pravici oziroma obveznosti stranke in mora

biti protipravno.

V obravnavanem primeru je organ, za katerega po 26. čl. Ustave jamči

država, odločal o davčni obveznosti tožeče stranke. Če bi šlo v

trditveni podlagi tožbe za očitek napak v postopku pri presoji

dokazov in uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku z

rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, bi takšne napake same zase ne

pomenile protipravnega ravnanja (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča

RS, opr. št. II Ips 509/2000 z dne 17.5.2000 in odločbo Ustavnega

sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 82/2002 z dne 12.3.2004). Na

tej točki, če bi šlo za takšno trditveno podlago, bi bilo mogoče

slediti stališču prvostopnega sodišča, da "samo v primeru, da bi

neupoštevanje pravil postopka imelo za posledico tudi vsebinsko

napačno odločitev, zaradi katere bi komu nastala škoda, bi lahko šlo

za protipravno ravnanje, ki je po 26. čl. Ustave RS podlaga za

odškodninsko odgovornosti".

Ker pa je tožeča stranka v tožbi trdila in dokazovala, da je davčna

uprava z namernim zavlačevanjem grobo kršila postopkovne določbe, ki

ščitijo pravni interes stranke v davčnem postopku, je zatrjevala

ravnanje v očitnem nasprotju s procesnimi pravili. Sodišče prve

stopnje se do okoliščin v zvezi s konkretnim davčnim postopkom ni

opredelilo. Vendar bi se zaradi tožbenih trditev moralo, saj ni

izključen odločilen pomen določb o rokih za odločbe v upravnem

postopku. Stari zakon o splošnem upravnem postopku, uporabljiv za

konkretni primer (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki je imel

glede tega sicer enake določbe kot novi zakon (Uradni list RS, št.

80/99, 70/2000), je določal izdajo odločbe prve stopnje čimpreje,

najpozneje v dveh mesecih, in izdajo odločbe o pritožbi, brž ko je to

mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva vložene pritožbe.

Odločilni pomen tako določenega instrukcijskega roka namreč

pritožbeno sodišče razume zato, ker je šlo v konkretnem davčnem

postopku za konstitutivno in suspenzivno odločbo davčnega organa, ko

je bila izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Zaradi tega ni

a priori brez podlage trditev tožeče stranke, da je dolgost postopka

povzročila celoten znesek obrestne obveznosti nad tistim, ki bi ga

pri predpisanem časovnem teku postopka morala plačati tožeča stranka

zaradi zamude s plačilom odmerjenega davka. Ker je torej v konkretnem

davčnem postopku prisilno izvršljiva šele dokončna odločba davčnega

organa, se postavlja vprašanje o njegovi zadostni strokovni skrbnosti

pri upoštevanju predpisane metode dela (primerjaj 2. odst. 18. čl.

ZOR, sedaj 2. odst. 6. čl. OZ).

S temi razlogi pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti očitno načelnega,

brez presoje okoliščin konkretnega primera, sprejetega stališča

sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz razlogov napadene sodbe, se je

prvostopno sodišče pri tem oprlo na uveljavljeno sodno prakso, ki pa

je ni citiralo, čeprav bi jo, glede na določbe 2. odst. 3. čl. in

109. čl. Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami

in dopolnitvami) moralo.

Tožeča stranka je podala podlago tudi za druge elemente civilnega

delikta, kar je pogoj za sklepčnost tožbene podlage za uveljavljanje

odškodninskega zahtevka, ko je zatrjevala zmanjšanje svojega

premoženja (primerjaj 155. čl. ZOR) v vzročni zvezi s protipravnim

ravnanjem organa tožene stranke, o čemer pa izpodbijana sodba zaradi

neizčrpane dejanske podlage v posledici vsaj preuranjenega

materialnopravnega izhodišča, nima nobenih razlogov.

Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in napadeno sodbo razveljaviti

ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku se bo moralo prvostopno sodišče do vprašanja

obstoja zatrjevanega civilnega delikta opredeliti, upoštevajoč

razloge v tej odločbi. Če bo presodilo, da je davčni organ nedopustno

dolgo sprejemal dokončno in šele s tem tudi izvršljivo odločbo o

davčni obveznosti tožeče stranke, bo moralo odgovoriti na nadaljnje

vprašanje, ali prikrajšanje, kot se zatrjuje, izvira iz tega

ravnanja, kakor tudi, ali je nemara podana deljena vzročnost, ki

posledično vpliva na delež odgovornosti strank tega spora, ker se je

tožena stranka branila z opustitvami tožeče stranke v uveljavljanju

njenih upravičenj za primer molka upravnega organa.

Sodišču druge stopnje se je sicer ob reševanju te pritožbe nakazovalo

vprašanje ustavnosti določb Zakona o davčnem postopku glede teka

zamudnih obresti v primeru konstitutivne in suspenzivne odločbe

davčnega organa. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč 2.

stavek 2. odst. 20. čl. Zakona o davčnem postopku, ki je določal, da

odlog prisilne izterjave ne prekine teka zamudnih obresti,

razveljavilo z utemeljitvijo, da povzroča notranje nasprotje znotraj

pravnega reda, saj se kljub utemeljeni uporabi omilitvene določbe

končni položaj prizadetega subjekta ne spremeni (odločba, opr. št.

U-I-233/01 z dne 6.12.2001 in opr. št. U-I-233/2001 z dne 14.5.2004,

objavljeno v Uradnem listu št. 16/2004). Ker se v primeru

konstitutivne in suspenzivne odločbe prisilna izterjava odloži,

obračunavanje zamudnih obresti pa očitno ne prekine, je zaradi zgolj

instrukcijskih rokov odločanja obseg časa obračunavanja zamudnih

obresti od ugotovljene davčne obveznosti dejansko odvisen le od časa

trajanja postopka. Vendar pa sodišče ne sproža postopka za presojo

ustavnosti zakona, če ga ni dolžno samo uporabiti v materialnopravni

presoji obravnavne zadeve (primerjaj 5. alinejo 1. odst. 23. čl.

Zakona o ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94, 64/2002).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3.

odst. 165. čl. ZPP).