Appeal court dismisses claim against controlling company due to lack of legal standing and control relationship.

1.Pritožbi F.C. d.o.o. se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako,

da se z delno sodbo zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Prvotožena stranka" (F.C.. d.o.o.) "je dolžna družbi F. d.o.o.,

Ljubljana izročiti v last in posest poslovne prostore v izmeri 70,31

m2, označene v 1. čl. prodajne pogodbe z dne 30.12.1997, sklenjene

med A.T. d.d., X cesta št. Y, Ljubljana, in prvo toženo stranko, ki

se nahajajo v prvem nadstropju zgradbe X cesta št. Y Ljubljana, v

roku 15 dni."

2.Pritožba Z.Ž. se zavrže.

3.Pritožbama tožeče stranke in F.C. d.o.o. proti stroškovnemu delu

izpodbijane sodbe se ugodi, 2. točka izreka sodbe sodišča prve

stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nadaljnji

postopek sodišču prve stopnje.

4.Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in tožene stranke

se pridrži za končno odločbo.

5.Z.Ž. sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izrecne podlage za procesno legitimacijo družbenika, da uveljavlja

odškodninski zahtevek za odvisno družbo proti obvladujoči družbi, v

ZGD torej ni. Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo še z

vprašanjem, ali bi šlo lahko za pravno praznino.

Odgovor na to vprašanje je po prepričanju pritožbenega sodišča

negativen.

Pojem razmerja obvladujoče in odvisne družbe je namreč treba razumeti

v smislu možnosti vplivanja obvladujoče družbe na organe odvisne

družbe z zakonitimi sredstvi statusnega prava. To razmerje odvisnosti

navzven postavlja pod vprašaj resnično in dejansko možnost svobodnega

odločanja organov upravljanja odvisne družbe v njeno v korist v

razmerjih do obvladujoče družbe. V tem je tudi razlog za posebno

varstvo odvisne družbe v razmerju do obvladujoče (474. čl. in nasl.

ZGD).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki

naložilo obveznost, povzeto v prvi točki izreka te sodbe. Odločilo je

še, da mora F.C.. d.o.o. plačati pravdne stroške F. d.o.o..

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagajo pravočasne pritožbe tožeča

stranka, F.C. d.o.o. in Z. Ž..

Prva v pritožbi proti stroškovnemu delu uveljavlja pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj

izpodbijani stroškovni del spremeni tako, da stroške prisodi tožeči

stranki in ne F. d.o.o..

F.C. d.o.o. in Z. Ž. uveljavljata "vse" pritožbene razloge.

Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču

prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo F. C. d.o.o. in Z. Ž. ni odgovorila.

Pritožba Z. Ž. ni dovoljena.

Izpodbijana sodba se ne glasi na Z. Ž.: iz izreka izpodbijane sodbe

sledi, da je sodišče prve stopnje naložilo obveznost (le) F. C.

d.o.o.. Tak je bil tudi primarni tožbeni zahtevek. Z. Ž. v sporu po

tem zahtevku tudi ni bil stranka. Zato nima pravice do pritožbe (1.

odst. 333. čl. ZPP). Njegova pritožba tako ni dovoljena (3. odst.

343. čl. ZPP). O njej je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno

iz 2. tč. izreka tega sklepa (352. čl. ZPP).

Dodati velja, da pravda proti Z. Ž. po podrejenih zahtevkih ni mogla

začeti teči do pravnomočne zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka

(arg. 1. odst. 192. čl. ZPP), čeprav mu je sodišče prve stopnje tožbo

že vročilo. Z vročitvijo tožbe je nastopila (le) pogojna

litispendenca proti njemu v pogledu dveh podrejenih zahtevkov, o

katerih pa sodišče še ni odločalo.

Pritožbi F. C. d.o.o. in tožeče stranke sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

Očitana opustitev sodišča prve stopnje, da na ugovor prve tožene

stranke določi pravo vrednost spornega predmeta po primarnem tožbenem

zahtevku, ni niti absolutna niti relativna bistvena kršitev postopka

(prim. 339. čl. ZPP in 3. odst. 44. čl. ZPP ter odločbo Ustavnega

sodišča Up-112/94 z dne 6.3.1996). Zato tega pritožbenega očitka ni

moč upoštevati.

Prav tako pritožbeno sodišče ni moglo presojati o očitku

"pristranskosti" sodnika, ki je vodil postopek pred sodiščem prve

stopnje. Če namreč stranka meni, da je podan dvom v nepristranskost

sodnika, mora ta, odklonitveni razlog uveljavljati do konca obravnave

pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 72. čl. ZPP). Če tega ne stori,

izdane sodbe ne more uspešno izpodbijati zaradi zatrjevane

pristranskosti sodnika, ker to v opisani procesni situaciji ni

pritožbeni razlog (prim. 2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 338. čl.

ZPP).

Zakaj po prepričanju pritožbenega sodišča niso relevatne pritožbene

trditve o ostalih kršitvah postopka, bo razvidno iz nadaljevanja

obrazložitve. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pa pritožbeno

sodišče ni našlo.

Sodišče prve stopnje je procesno legitimacijo tožeče stranke, ki

tožbeni zahtevek uveljavlja v korist družbe F. d.o.o. (zato ne gre za

vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke), zmotno utemeljilo na

3. odst. 476. čl. ZGD. To določilo namreč ureja procesno legitimacijo

članov odvisne družbe za odškodninske zahtevke odvisne družbe proti

zastopnikom obvladujoče družbe, ker so slednji kršili svoje dolžnosti

glede pravilnega in skrbnega dajanja navodil (2. odst. 476. čl. ZGD).

S primarnim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka ne uveljavlja

izpolnitve od zakonitega zastopnika zatrjevane obvladujoče družbe,

temveč terjatev (izročiti poslovne prostore v last in posest)

uveljavlja proti zatrjevani obvladujoči družbi.

Tovrstni zahtevek ureja 1. odst. 480. čl. ZGD. Vendar pa za ta

zahtevek ZGD ne predvideva (procesne) legitimacije članov odvisne

družbe. V 3. odst. 480. čl. se ZGD sicer sklicuje med drugim tudi na

smiselno uporabo 3. odst. 476. čl. ZGD, ki podeljuje procesno

legitimacijo članom odvisne družbe, a le v pogledu odškodninske

odgovornosti zakonitih zastopnikov, torej za odškodninske zahtevke

proti njim.

Izrecne podlage za procesno legitimacijo družbenika, da uveljavlja

odškodninski zahtevek za odvisno družbo proti obvladujoči družbi, v

ZGD torej ni. Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo še z

vprašanjem, ali bi šlo lahko za pravno praznino. Povedano drugače,

ali je vprašanje procesne legitimacije družbenika za zahtevke proti

obvladujoči družbi v prid odvisne družbe moč uvrstiti med pravno

neurejene primere, za katere je rešitve iskati z zakonsko analogijo.

Odgovor na to vprašanje je po prepričanju pritožbenega sodišča

negativen.

Prvič, v pravilu 3. odst. 480. čl. ZGD je zakonodajalec sam glede

tega vprašanja posegel po zakonski analogiji. Sklicuje se namreč na

smiselno uporabo določb 2. do 4. odst. 476. čl. ZGD. Vendar pa je

smiselno uporabo teh določb izrecno omejil le na odgovornost

zastopnikov, torej, kot je bilo že zapisano, le za odškodninske

zahtevke proti njim. Takšna ureditev po prepričanju pritožbenega

sodišča ne more biti brez pomena za iskanje odgovora na vprašanje,

ali gre glede procesne legitimacije družbenikov za odškodninski

zahtevek proti obvladujoči družbi za pravno praznino. Prav izrecna

omejitev procesne legitimacije na zahtevke proti zakonitim

zastopnikom po poti zakonske analogije namreč kaže, da po stališču

zakonodajalca naj ne bi šlo za bistevno enake značilnosti zakonsko

urejenega primera procesne legitimacije in primera uveljavljane

procesne legitimacije v obravnavanem sporu. Toliko bolj zato, ker se

je zakonodajalec zgledoval po nemški ureditvi, nemški zakon o

delniški družbi pozna procesno legitimacijo družbenikov proti

obvladujoči družbi v prid odvisne družbe (prim. 4. odst. 317

paragrafa AktG), ZGD pa jo je omejil (prim. zgoraj). Ob takšnem

besedilu ZGD bi bilo težko zagovarjati stališče, da imata urejeni

primer procesne legitimacije in uveljavljani primer procesne

legitimacije bistveno enake značilnosti. Drugačno stališče bi

pomenilo, da je zakonodajalec v 3. odst. 480. čl. ZGD spregledal

odškodninski zahtevek iz 1. odst. istega člena, kar po prepričanju

pritožbenega sodišča ni sprejemljivo izhodišče za razlago.

In drugič, procesna legitimacija za uveljavljanje zahtevkov v prid

drugim, je izjema. Če ne gre pri tem za uveljavljanje upravičenj

tožeče stranke same (npr. zahtevek na vzpostavitev prejšnega stanja

po 26. čl. Zakona o varstvu konkurence), takšno pravico vsaj posredno

opredeli zakon.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da je vprašljiv

zatrjevani status družbe F.C. d.o.o. kot obvaladujoče družbe v

razmerju do družbe F. d.o.o. kot odvisne.

Pojem razmerja obvladujoče in odvisne družbe je namreč treba razumeti

v smislu možnosti vplivanja obvladujoče družbe na organe odvisne

družbe z zakonitimi sredstvi statusnega prava. To razmerje odvisnosti

navzven postavlja pod vprašaj resnično in dejansko možnost svobodnega

odločanja organov upravljanja odvisne družbe v njeno v korist v

razmerjih do obvladujoče družbe. V tem je tudi razlog za posebno

varstvo odvisne družbe v razmerju do obvladujoče (474. čl. in nasl.

ZGD).

V konkretnem primeru sta bili družbi F. d.o.o. in F. C. d.o.o. v

spornem obdobju povezani z enotnim vodstvom: direktor obeh družb je

bil Z. Ž.. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je v načelu

poslovodji d.o.o. prepovedano nastopati v isti vlogi v drugi družbi,

ki bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z d.o.o. (prim. 1. odst. 41.

čl. ZGD). Kapitalsko pa družbi F. d.o.o. in F. C. d.o.o. nista bili

povezani, niti ni tožeča stranka zatrjevala, da bi bila med njima

sklenjena npr. pogodba o obvladovanju, ali da bi se večinski

družbenik F. d.o.o. kakorkoli podredil družbi F. d.o.o. Zgolj

sorodstveno razmerje med večinskim družbenikom F. d.o.o. in

družbeniki F. C. d.o.o. pa ne zadošča za sklepanje o razmerju

odvisnosti prve od druge gospodarske družbe (o pojmu razmerja

odvisnosti v ZGD glej spredaj). Omenjeni družbi sta bili zato pravno

samostojni, povezani z enotnim vodstvom (prim. še 3. alinejo 1.

odst. 463. čl. ZGD). Vpliv na odločanje bi tako lahko potekal tudi v

obratni smeri.

Da razlog očitanim dejanjem Z. Ž. ni bilo razmerje odvisnosti, ki ga

ima v mislih ZGD, sledi tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila družba F.

"odvisna" od Z. Ž., ki je bil njen večinski družbenik, ne pa od

družbe F. C. d.o.o., ki naj bi bila obvladujoča družba v konkretnem

primeru. Pritožbeno sodišče se sicer ni ukvarjalo s presojo

pravilnosti razlogovanja prvostopenjskega sodišča o edino možnem

poteku glasovanja na skupščini F. d.o.o. (prim. zlasti 3. odst. 440.

čl. ZGD), ker to vprašanje ni pomembno.

Z. Ž. očitanih dejanj tako ni storil, ker bi bil odvisen od F. C.

d.o.o. v smislu možnosti posrednega ali neposrednega vplivanja te

družbe nanj s sredstvi statusnega prava. Njegova svobodna volja za

sporne odločitve v tem pogledu ni bila z ničemer okrnjena. Z. Ž. je

bil odvisen tako le od svojega lastnega prepričanja.

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava: tožeča stranka ni legitimirana za

primarni tožbeni zahtevek (prim. 1. in 3. odst. 480. čl. ZGD), pa

tudi če bi bila, družba F. C. d.o.o. ni bila obvladujoča v razmerju

do F. d.o.o. (462. čl. ZGD). Ker je sodišče prve stopnje relevantno

dejansko stanje pravilno ugotovilo in ob tem ni zagrešilo upoštevnih

postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka sodbe (4. tč.

358. čl. ZPP).

Glede na navedeno se izkažejo za pravno nerelavntne nadaljnje

dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se tičejo očitanih

škodljivih ravnanj. Enako velja za pritožbena izvajanja, ki te

dejanske ugotovitve izpodbijajo v okviru pritožbenega razloga

bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Nanje pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prim.

1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbi proti stroškovnemu delu

V okviru uradoma upoštevnih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo,

da je v stroškovnem delu odločitve podana absolutna bistvena kršitev

določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz razlogov

izpodbijane sodbe sledi, da naj bi sodišče prve stopnje naložilo

plačilo stroškov tožeče stranke toženi stranki, iz izreka pa, da je

F. C. d.o.o. naložilo plačilo v korist F. d.o.o., ki pa ni stranka

tega postopka. Izrek in obrazložitev si tako nasprotujeta. Pritožbeno

sodišče je zato pritožbi tožeče stranke in tožene stranke glede

stroškov postopka ugodilo, odločitev o stroških razveljavilo in v tem

obsegu vrnilo zadevo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3.

tč. 365. čl. ZPP). V tem bo sodišče moralo odločati še o podrejenih

zahtevkih proti F.C. d.o.o. in Z. Ž. (prim. 1. odst. 192. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in F.C.

d.o.o. temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP, odločitev o pritožbenih

stroških Z. Ž. pa na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl.

ZPP.