Court dismisses appeal against contract nullity ruling, upholding general tort principles over specific procurement law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

[JEDRO]

Že po splošnih odškodninskih načelih lahko vsak zahteva povrnitev

škode od njenega povzročitelja. V 3. odst. 23. člena ZRPJN je še

posebej dana možnost vložitve odškodninske tožbe. Tudi če oseba iz 9.

člena ZRPJN ne bi mogla na podlagi 3. odst. 23. člena ZRPJN vložiti

odškodninske tožbe bi lahko zoper naročnika zahtevala plačilo škode

po splošnih načelih o povrnitvi škode. Zato besedila zadnjega stavka

3. odst. 23. člena ZRPJN ne moremo umestiti v zadnji del 1. odst.

103. člena ZOR, ker ZRPJN "ne predpisuje kaj drugega". Zaradi kršitev

pravil ZJN pri sklepanju pogodb naročnika z izbranimi pogodbenimi

partnerji pa je lahko sklenitev pogodbe v smislu 2. odst. 103. člena

ZOR prepovedana le prvotoženi stranki, ki je dolžna spoštovati

določbe ZJN. Po 2. odst. 103. člena ZOR pa lahko prvotoženo stranko

zadanejo ustrezne, to pomeni kakšne druge (na primer odškodninske)

posledice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je prodajna pogodba, sklenjena dne 11.11.1999 med

toženima strankama, ki sta jo toženi stranki sklenili na podlagi

sklepa 132. seje vlade RS z dne 28.10.1999 ter sklepa 134. seje z dne

11.11.1999, v postopku javnega naročila ter v zvezi z vabilom servisa

skupnih služb - logistika vlade RS z dne 27.5.1999, nična;

in podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Prodajna pogodba, sklenjena dne 11.11.1999 med toženima strankama,

ki sta jo toženi stranki sklenili na podlagi sklepa 132. seje vlade

RS z dne 28.10.1999 ter sklepa 134. seje z dne 11.11.1999, v postopku

javnega naročila ter v zvezi z vabilom servisa skupnih služb -

logistika vlade RS z dne 27.5.1999, se razveljavi."

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno najprej ukvarjalo z ugotavljanjem

dejanskega stanja in uporabo pravne norme iz zadnjega stavka 1.

odst. 103. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR) in sicer, ali namen kršenega pravila 55. in naslednjih členov

Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, ZJN) ne

odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru

ne predpisuje kaj drugega. Ker je obrazložilo, da Zakon o reviziji

postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, ZRPJN) v 3.

odst. 23. člena napotuje na tožbo pred pristojnim sodiščem za

uveljavitev povrnitve škode od naročnika, je sodišče druge stopnje

najprej presojalo, ali je določilo 3. odst. 23. člena ZRPJN mogoče

umestiti v zadnji del zakonskega dejanskega stanu 1. odst. 103. člena

ZOR. Odločitev državne revizijske komisije (DRK) postane dokončna in

pravnomočna, saj zoper njeno odločbo ni rednega (ali izrednega)

pravnega sredstva. Že po splošnih odškodninskih načelih lahko vsak

zahteva povrnitev škode od njenega povzročitelja. V 3. odst. 23.

člena ZRPJN je še posebej dana možnost vložitve odškodninske tožbe.

Tudi če oseba iz 9. člena ZRPJN ne bi mogla na podlagi 3. odst. 23.

člena ZRPJN vložiti odškodninske tožbe bi lahko zoper naročnika

zahtevala plačilo škode po splošnih načelih o povrnitvi škode. Zato

besedila zadnjega stavka 3. odst. 23. člena ZRPJN ne moremo umestiti

v zadnji del 1. odst. 103. člena ZOR, ker ZRPJN "ne predpisuje kaj

drugega".

Sodišče prve stopnje se je sicer po mnenju drugostopenjskega sodišča

delno postavilo glede pravilne uporabe 1. odst. 103. člena ZOR na

napačno materialnopravno stališče, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Vendar zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pri presojanju namena kršenega pravila pri obveznem ravnanju

naročnika pri oddaji javnih naročil je pomembno, ali ta pravila ne

odkazujejo na kakšno drugo sankcijo. Iz sklepa DRK (A/16) je

razvidno, kakšne so bile ugotovljene kršitve prvotožene stranke pri

izbiri drugotožene stranke (glej razloge na 3. do 5. strani sklepa

DRK A/16). V zvezi s temi ugotovitvami pa tožeča stranka v postopku

pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenih dejstev o

nedopustnem nagibu prvotožene stranke, ki naj bi bistveno vplival na

njeno odločitev pri izbiri drugotožene stranke ter o vedenju

drugotožene stranke o nedopustnem nagibu, ki naj bi vodil prvotoženo

stranko pri izbiri (glej 2. odst. 53. člena ZOR). Le ob teh

predpostavkah bi bila pogodba med toženima strankama brez učinka (2.

odst. 53. člena ZOR).

Namen kršenja pravil ZJN (glej že omenjeni sklep DRK) je treba

razlagati v povezavi s 1. členom ZJN. Ta zakon določa obvezna

ravnanja naročnika pri oddaji javnih naročil. Poglavitni namen pravil

o javnem naročanju je zagotoviti konkurenco pri poslovanju z javnim

sektorjem in gospodarno porabo javnih sredstev. Zaradi kršitev pravil

ZJN pri sklepanju pogodb naročnika z izbranimi pogodbenimi partnerji

pa je lahko sklenitev pogodbe v smislu 2. odst. 103. člena ZOR

prepovedana le prvotoženi stranki, ki je dolžna spoštovati določbe

ZJN. Vendar ZJN niti ni predpisal kazenske sankcije za uporabnika

proračuna (glej 1. alineja 1. točke 2. člena v povezavi s 75. členom

ZJN). V ZJN torej ni določeno niti kaj drugega, kar bi preprečevalo,

da pogodba med toženima strankama kljub kršitvi pravil ZJN, ne bi

ostala v veljavi.

Glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka v

pritožbi ni navedla nobenih razlogov. Po 2. odst. 103. člena ZOR pa

lahko prvotoženo stranko zadanejo ustrezne, to pomeni kakšne druge

(na primer odškodninske) posledice.

Ob uradnem preizkusu sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso

podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. odst. 350. člena

ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje

njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.