Appeal dismissed; insurance policy excludes theft by insured or driver per general terms.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Po oceni pritožbenega sodišča ni v neskladju določilo v polici o

doplačilu premije za rent-a-car, z izrecnimi in jasnimi določbami

splošnih pogojev AK-95 o zavarovanju samo tiste škode, ki je

neodvisna od zavarovančeve ali voznikove volje. Prepričanje tožeče

stranke, da je z doplačilom premije rent-a-car zavarovala vozilo tudi

za primer, če najemnik (protipravno) ne vrne vozila v skladu z

najemno pogodbo, nima podlage v sklenjeni zavarovalni pogodbi, katere

sestavni del so splošni pogoji AK-95.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za plačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja.

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene

razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču

predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v

novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo. Priglasila je pritožbene

stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožničin očitek, da ima izpodbijana sodba take

pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se je ne dalo preizkusiti. Iz

ugotovitev prvostopnega sodišča jasno izhaja zaključek o

neutemeljenosti tožbenega zahtevka po dveh podlagah:

1. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri toženi stranki sklenila

zavarovalno pogodbo za polno kasko zavarovanje rent-a-car vozila in

ocenilo, da polno kasko zavarovanje za rent-a-car po Splošnih pogojih

za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95 (v nadaljevanju AK-95) ne

vsebuje zavarovanja nevarnosti za tatvine (tretji odstavek na drugi

strani izpodbijane sodbe).

2. Glede na trditve tožeče stranke je ugotovilo, da v konkretnem

primeru voznik, ki je zavarovano vozilo najel po sistemu rent-a-car,

tega ni vrnil. Ocenilo je, da tudi v primeru, če polno zavarovanje

vsebuje zavarovanje nevarnosti tatvine (in smiselno tudi vlomske in

roparske tatvine oziroma protipravnega odvzema vozila z namenom, da

se uporabi za vožnjo), zavarovalni primer ne nastane, če to dejanje

stori zavarovanec ali voznik sam (četrti odstavek na drugi strani

izpodbijane sodbe). Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 3.

člena AK-95, ki se glasi: "Polno zavarovanje avtomobilskega kaska

krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih

stvari, ki nastanejo kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve

ali voznikove volje neodvisnih dogodkov". Zato je zaključilo, da v

konkretnem primeru ni prišlo do zavarovalnega primera, za katerega je

tožena stranka ponujala zavarovanje.

Po oceni pritožbenega sodišča se razlogi, s katerimi je prvostopno

sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka dajo preizkusiti, zaradi česar

ni storjena očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato v nadaljevanju pritožbeno

sodišče odgovarja na očitano kršitev zmotne uporabe materialnega

prava.

Pravno razmerje med pravdnima strankama opredeljuje zavarovalna

polica za avtomobilsko zavarovanje št. X z dne 7.8.1998 (A2). V tej

polici je A.B. označen kot sklenitelj-zavarovanec. Določen je

predmet, obseg in trajanje zavarovanja. Posebej je določeno, da se

zavarovanje sklepa po pogojih AK-95 (kasko zavarovanje) z označbo D -

za rent-a-car. V tem delu police je izračunana tudi premija, za

katero je prvostopno sodišče ugotovilo, da je od premije polnega

zavarovanja ostalih osebnih vozil povečana (za 150%) zaradi oddajanja

vozila v najem po sistemu rent-a-car.

Po oceni pritožbenega sodišča ni v neskladju določilo v polici o

doplačilu premije za rent-a-car, z izrecnimi in jasnimi določbami

AK-95 o zavarovanju samo tiste škode, ki je neodvisna od

zavarovančeve ali voznikove volje (peti odstavek 902. člena ZOR).

Prepričanje tožeče stranke, da je z doplačilom premije za rent-a-car

zavarovala vozilo tudi za primer, če najemnik (protipravno) ne vrne

vozila v skladu z najemno pogodbo, nima podlage v sklenjeni

zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji AK-95.

Tožeča stranka pa med postopkom ni zatrjevala, da s splošnimi pogoji

AK-95 ni bila seznanjena (tretji odstavek 902. člena ZOR); zato jo ti

zavezujejo (prvi odstavek 142. člena ZOR). Pri tem pritožbeno sodišče

zavrača kot neutemeljen pritožničin očitek, da je sodišče prve

stopnje oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da vozilo ni bilo

ukradeno, čeprav naj bi med pravdnima strankama nikoli ne bilo

sporno, da je zavarovano vozilo izginilo in da je bila izginitev

prijavljena policiji. Tožeči stranki ni mogoče pritrditi, da je

tožena stranka priznala nastanek zavarovalnega primera. Trditvi

tožeče stranke, da je nastopil zavarovalni primer je namreč tožena

stranka nasprotovala v odgovoru na tožbo z dne 3.3.2000 s trditvijo,

da so osebe, katerim se prepusti vozilo po kasko zavarovanjih

sozavarovane osebe in se njihovo ravnanje šteje enako kot

zavarovančevo ravnanje (tč. II). Iz istega razloga (poleg drugih) je

tožena stranka tožeči stranki zavrnila odškodninski zahtevek, ko je v

dopisu z dne 14.1.1999 zapisala, da "vozilo, ki je s ključi in

prometnim dovoljenjem predano najemniku, nikakor ni ukradeno" (A3).

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne

ocene sprejelo za odločitev o tožbenem zahtevku tiste relevantne

trditve in dokaze tožene stranke, s katerimi je ta uspela izpodbiti

trditve in dokaze tožeče stranke. Zato se ni bilo več dolžno

ukvarjati z ostalimi trditvami pravdnih strank, ki za odločitev niso

bile relevantne. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje,

da tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je doplačilo premije

vsebovalo zavarovanje tatvine, to dejstvo za rešitev konkretne zadeve

ne bi bilo relevantno, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je

vozilo, dano v najem, ukradel oziroma protipravno odvzel najemniku

nekdo tretji, niti da je tatvino prijavil najemnik. V tem smislu je

treba razlagati tudi določilo splošnih pogojev, da se šteje, da je

vozilo izginilo, če ga ne najdejo v 45 dneh od dneva, ko je bila

izginitev prijavljena policiji, na katerega se pritožnica neuspešno

sklicuje v pritožbi. S tem pa se izkaže, da ni podan očitan

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene druge kršitve

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje

pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).