Appeal dismissed: Debt extinguishment by set-off requires both claims to be established and due.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prenehanje obveznosti s pobotom je v izvršilnem postopku sicer možno,

vendar pa morata biti ob upoštevanju določbe 311. člena

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obe terjatvi zapadli. To

pa pomeni, da je mogoče opraviti pobotanje le s terjatvijo, ki je

natančno ugotovljena. Dolžnik bi torej lahko z izjavo o pobotu, ki bi

jo podal v smislu 312. člena OZ, dosegel pobot terjatve v izvršilnem

postopku le v primeru, če bi za svojo terjatev razpolagal z

izvršilnim naslovom, iz katerega bi izhajala ugotovljena obveznost

upnika do njega in zapadlost tako ugotovljene terjatve. Enostranska

izjava dolžnika o tem, da mu je upnik dolžan plačati odškodnino v

višini 500.000,00 SIT, zato v pobot upnikovi terjatvi, ki jo ima na

podlagi sodne poravnave, uveljavlja svojo terjatev, prav gotovo ne

dokazuje zapadlosti terjatve, niti je ni mogoče upoštevati kot izjavo

v smislu 312. člena OZ, pa čeprav upnik nanjo ni reagiral.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor

dolžnika proti sklepu o izvršbi, opr. št. 0012 I 2004/13544 z dne

26.11.2004 in zavrnilo vlogo dolžnika za oprostitev plačila sodnih

stroškov.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje dolžnik in uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na določbo 15. člena

Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uporablja tudi v

izvršilnem postopku. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje

njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik

zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev

določb postopka, ker je zavrnilo njegov ugovor, ne da bi se sploh

opredelilo do njegovih navedb v ugovoru, niti ni izvedlo dokazov, ki

jih je dolžnik v postopku predlagal, zaradi česar je izpodbijani

sklep nezakonit. Po njegovem mnenju je terjatev, ki jo upnik

uveljavlja v tem postopku, prenehala na podlagi 8. točke 1. odstavka

55. člena ZIZ, saj je dolžnik poslal upniku pobotno izjavo, ki jo je

upnik prejel. Iz pobotne izjave sta jasno razvidni medsebojni

terjatvi upnika in dolžnika. Ker upnik na posredovano pobotno izjavo

ni imel pripomb oziroma ji ni ugovarjal, so s tem izpolnjeni pogoji

za pobot neposredno na podlagi dane pobotne izjave. Odločitev

prvostopnega sodišča, da omenjene izjave ni mogoče šteti kot dokaz,

da je dolžnikova terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo

po sklenitvi poravnave, je po prepričanju dolžnika zmotna. Dolžnik je

poleg pobotne izjave predlagal sodišču tudi izvedbo drugih dokazov,

kot je zaslišanje strank in izvedenca finančne stroke, kar pa je

sodišče neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti,

zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih

so nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev

pravil postopka. Dolžniku tudi ni bil vročen odgovor na ugovor

dolžnika, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Izrek

izpodbijanega sklepa ni jasen in tudi ne izvršljiv in zato ničen, na

kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nezakonita je tudi

odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrnilo predlog dolžnika

za oprostitev plačila sodnih taks. Dolžnik namreč nima na razpolago

sredstev za plačilo sodnih taks, saj ima blokiran poslovni račun in

je že dalj časa nelikviden in prezadolžen. Zato meni, da izpolnjuje

vse pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bila v

nasprotnem primeru kršena njegova pravica do sodnega varstva. Nejasen

in nerazumljiv pa je izpodbijani sklep v 2. točki izreka, saj se

izrek nanaša na sodne stroške, njegova obrazložitev pa na sodne

takse. Dolžnik je v tem postopku vložil prošnjo za oprostitev plačila

sodnih taks. Sodne takse namreč niso stroški postopka, zato ni jasno,

katere stroške je sodišče mislilo s sodnimi stroški. Pritožnik

zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, saj meni,

da pritožbeni razlogi niso podani, dolžnik pa vlaga pravna sredstva

le zaradi zavlačevanja postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah

pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ) ugotovilo, da niso podani

niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni bilo v postopku

storjenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti.

Ob upoštevanju določbe 15. člena ZIZ se v izvršilnem postopku res

subsidiarno uporabljajo določbe ZPP, vendar pa je potrebno pri

vodenju postopka upoštevati tudi določbo 29. člena ZIZ, ki v 1. in 2.

odstavku določa, da v izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi

vlog in drugih pisanj in da sodišče opravi narok le v primeru, kadar

zakon tako določa, ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Narok

in izvajanje dokazov na njem, kot je to sicer običajno v pravdnem

postopku, se v izvršilnem postopku opravi le izjemoma. Zato so očitki

pritožnika, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka,

ker sodišče prve stopnje ni izvedlo številnih dokazov, ki jih je

dolžnik v ugovoru predlagal, v razlogih sklepa pa je navedlo, da

dolžnik z izjavo o pobotu ni dokazal, da je terjatev s pobotom

prenehala, neutemeljeni. Odločitev o tem, ali je s pobotno izjavo, ki

jo je dolžnik predložil in jo je sodišče prve stopnje pri odločitvi

upoštevalo, prenehala upnikova terjatev, je namreč stvar

materialnopravne presoje, zato izvajanje ostalih predlaganih dokazov

ni bilo potrebno za pravilno odločitev o dolžnikovem ugovoru. Tudi če

bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, odločitev prvostopnega sodišča

ne bi mogla biti drugačna. Upnikova terjatev izhaja iz sodne

poravnave, sklenjene dne 7.7.2004 pri Delovnem in socialnem sodišču v

Ljubljani. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je dolžnik dolžan

plačati upniku 425.000,00 SIT v štirih obrokih, od katerih je prvi

zapadel v plačilo 7.8.2004, ostali trije pa v naslednjih mesecih, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podpisom poravnave

sta se upnik in dolžnik tudi sporazumela, da drug do drugega nimata

več nobenih zahtevkov. Dolžnik ne zatrjuje, da bi obveznost, ki jo je

prevzel s podpisom sodne poravnave upniku poravnal. Prenehanje

obveznosti s pobotom je v izvršilnem postopku sicer možno, vendar pa

morata biti ob upoštevanju določbe 311. člena Obligacijskega zakonika

(v nadaljevanju OZ) obe terjatvi zapadli. To pa pomeni, da je mogoče

opraviti pobotanje le s terjatvijo, ki je natančno ugotovljena.

Dolžnik bi torej lahko z izjavo o pobotu, ki bi jo podal v smislu

312. člena OZ, dosegel pobot terjatve v izvršilnem postopku le v

primeru, če bi za svojo terjatev razpolagal z izvršilnim naslovom, iz

katerega bi izhajala ugotovljena obveznost upnika do njega in

zapadlost tako ugotovljene terjatve. Enostranska izjava dolžnika o

tem, da mu je upnik dolžan plačati odškodnino v višini 500.000,00

SIT, zato v pobot upnikovi terjatvi, ki jo ima na podlagi sodne

poravnave, uveljavlja svojo terjatev, prav gotovo ne dokazuje

zapadlosti terjatve, niti je ni mogoče upoštevati kot izjavo v smislu

312. člena OZ, pa čeprav upnik nanjo ni reagiral. Glede na povedano

pa je odločitev prvostopnega sodišča, ko je ugotovilo, da s

predloženo izjavo o pobotu dolžnikova obveznost ni prenehala, zato ni

podan ugovorni razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ,

pravilna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje primerno

obrazložilo, zato ne držijo pritožbeni očitki, da sklep nima razlogov

o odločilnih dejstvih in da so razlogi v nasprotju. Izrek

izpodbijanega sklepa je jasen, saj temelji na določbi 3. odstavka 58.

člena ZIZ, zato je pritožbena graja, da je izrek nejasen, neizvršljiv

in ničen, neutemeljena. Glede na že citirano določbo 29. člena ZIZ in

dolžnost izvršilnega sodišča, določeno v 11. členu ZIZ, da v

izvršilnem postopku postopa hitro, pa sodišče prve stopnje ni kršilo

niti načela kontradiktornosti s tem, ker upnikovega odgovora na

ugovor pred odločitvijo o ugovoru ni vročilo dolžniku.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve

dolžnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve

stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa sicer res očitno pomotoma

navedlo, da se zavrne predlog za oprostitev plačila sodnih stroškov,

vendar pa ta očitna pomota ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da

bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Po

določbi 2. odstavka 168. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ namreč

oprostitev stroškov postopka obsega tudi oprostitev plačila sodnih

taks. Glede na to, da je dolžnik pravna oseba, glede pravnih oseb pa

zakon izrecno predpisuje vloge, za katere se pravno osebo lahko

oprosti plačila sodnih taks, med njimi pa ni ugovora proti sklepu o

izvršbi (5. odstavek 168. člena ZPP v zvezi s členoma 105.a ZPP in 15

ZIZ), je moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlog

zavrniti. Ob upoštevanju določbe 5. odstavka 168. člena ZPP namreč

sodišče pravno osebo lahko oprosti plačila sodnih taks le v primeru,

če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je objektivni pogoj

vložitve vloge iz 105.a člena ZPP in subjektivni pogoj izkazanega

slabega finančnega stanja pravne osebe.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča tako o

ugovoru kot o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pravilna,

izpodbijani sklep pa ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi

ne iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP

in 15 ZIZ. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 2. točke

365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za

povrnitev stroškov pritožbenega psotopka. Ob upoštevanju določbe 1.

odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ mora pritožnik

stroške pritožbenega postopka nositi sam, saj s pritožbo ni uspel.