Appeal allowed; lower court wrongly applied new enforcement law regarding objection deadlines.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the debtors' appeal, quashing the first-instance judgment that rejected their objections as time-barred. The debtors argued they were unaware of the enforcement and only discovered the creditor had misappropriated their assets in a criminal proceeding, claiming the new law should permit new arguments. The court ruled that the lower court incorrectly applied the transitional provisions of the new Enforcement Act, holding that the obligation to raise all objections begins with the first ordinary appeal after the law's enactment, not the first extraordinary one.
Legislator headnote
AI generated3. odstavek 499. člena ZPP; 1. in 2. odstavek 56. člena ZIZ: The obligation to state all possible objection grounds under the new enforcement law commences with the first ordinary appeal filed after the law's enactment, allowing parties to raise previously omitted arguments in that specific appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek
izreka) razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje
v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.
[JEDRO]
Spremenjena določba 56. člena ZIZ sledi eventualni maksimi pri
navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki je uveljavljena tudi v
pravdnem postopku. Potrebno je slediti temeljnemu pravdnemu postopku
tudi glede smiselne uporabe prehodne določbe, ki se nanaša na
navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov (3. odstavek
499. člena ZPP). Spremenjeno določbo 56. člena ZIZ je uporabiti tako,
da obveznost navedbe vseh mogočih ugovornih razlogov po 1. odstavku
56. člena ZIZ začne veljati s prvim rednim, po 2. odstavku pa s prvim
izrednim ugovorom, vloženim po uveljavitvi zakona.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov z
dne 20.12.2002 zavrglo (1. odstavek izreka); nadaljnje izvršilne
stroške upnika odmerilo na 271.302,00 SIT (2. odstavek izreka);
izvršbo odložilo, do pravnomočnosti tega sklepa (3. odstavek izreka)
in dolžnika oprostilo plačila sodnih taks, pri čemer ta sklep
učinkuje od 20.12.2002 (4. odstavek izreka).
Zoper odločitvi v 1. in 2. odstavku izreka sklepa se dolžnika
pravočasno pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu
spremeni tako, da postopek ustavi oziroma, da sklep v izpodbijanem
delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov
postopek. Navajata, da se je sodišče postavilo na stališče, da naj bi
dolžnika ugovor vložila prepozno in se zato sploh ni spuščalo v
vsebinski del ugovora, čeprav je več kot očitno, da sta bila upnika s
svojo terjatvijo že zdavnaj poplačana in celo preplačana in je v
njunem ravnanju zaznati tudi sum storitve kaznivega dejanja.
Dolžnikoma ni znano, kdaj sta prejela sklep o izvršbi v tej zadevi,
je pa res, da je imela dolžnica odprtih več zadev. Dolžnika sta bila
kot laika vseskozi v dobri veri, da je zadeva zaključena, saj je
dolžnica upnikoma plačala več, kakor jima je kdajkoli dolgovala. Šele
v kazenskem postopku, ki sta ga zoper dolžnico sprožila upnika, se je
v letu 2001, ko je bila dolžnici izrečena oprostilna kazenska sodba,
pokazalo, da sta si avto dejansko prisvojila upnika in je to postalo
novo dejstvo, ki ga je šele potem, torej davno po pravnomočnosti
izvršilnega sklepa, lahko uveljavljala dolžnica. Dolžnika ne moreta
razumeti razlogovanja sodišča, češ, da ker naj ne bi vložila
prvotnega ugovora in je postal izdani sklep o izvršbi pravnomočen,
naj bi to bilo sedaj zacementirano za vse čase in kljub temu, da sta
dolžnika v celoti poplačala svoj dolg, pa morda o tem nista
pravočasno obvestila sodišča. Poleg tega je sodišče tudi
napačno uporabilo materialno pravo, saj ne bi smelo uporabiti določil
sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, glede na to,
da je bila izvršba s strani upnikov vložena v začetku leta 1998,
sklep o izvršbi naj bi postal pravnomočen v maju 1998, ZIZ v prvotni
obliki je začel veljati s 15.10.1998, sedaj veljavni ZIZ-A, ki ga je
sodišče napačno uporabilo pri svojem odločanju, pa je začel veljati
šele 21.9.2002. Sodišče zato ugovora dolžnikov ne bi smelo zavreči na
podlagi zdajšnjega 2. odstavka 56. člena ZIZ-A.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov po izteku roka kot
prepoznega zavrglo in sicer na podlagi v času odločanja veljavnih
določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s
spremembami in dopolnitvami - ZIZ) in sicer 3. odstavka 58. člena ZIZ
v zvezi s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZIZ. Zaključilo je, da bi
dolžnika razloge iz tega ugovora lahko uveljavljala že v ugovoru
zoper sklep o izvršbi (ki ga sicer nista vložila). Pritožbeno sodišče
ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spremenjeno določbo 56. člena
ZIZ (ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo novele ZIZ-A, Uradni
list RS, št. 75/2002, z dnem 21.9.2002) delno napačno uporabilo, v
posledici česar je napačno uporabilo tudi določbo 3. odstavka 58.
člena ZIZ. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje
spremenjenih določb 56. člena ZIZ sploh ne bi smelo uporabiti, ker je
bil predlog za izvršbo v tej zadevi vložen že dne 29.12.1997, sklep o
izvršbi pa izdan že 25.2.1998. Spremenjena določba se namreč
uporablja od uveljavitve zakona, saj ni obsežena v prehodni ureditvi
iz 2. odstavka 122. člena ZIZ-A. Vendar pa jo je sodišče prve stopnje
delno napačno uporabilo. Spremenjena določba 56. člena ZIZ sledi
eventualni maksimi pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki
je uveljavljena tudi v pravdnem postopku. Potrebno je slediti
temeljnemu pravdnemu postopku tudi glede smiselne uporabe prehodne
določbe, ki se nanaša na navajanje novih dejstev in predlaganje novih
dokazov (ki je sicer ZIZ-A ne vsebuje). Če je bil v pravdnem postopku
pred uveljavitvijo zakona, ki je uvedel navedeno prekluzijo, že
opravljen prvi narok za glavno obravnavo, smejo stranke navajati nova
dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih
dokazih nasprotne stranke, najkasneje na prvem naroku za glavno
obravnavo po uveljavitvi zakona (3. odstavek 499. člena Zakona o
pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Smiselno temu je
po mnenju pritožbenega sodišča, uporabiti spremenjeno določbo 56.
člena ZIZ tako, da obveznost navedbe vseh mogočih ugovornih razlogov
po 1. odstavku 56. člena ZIZ začne veljati s prvim rednim, po 2.
odstavku pa s prvim izrednim ugovorom, vloženim po uveljavitvi zakona
(primerjaj tudi komentar v točki 8 k 56. členu Zakona o izvršbi in
zavarovanju s komentarjem novele, Založba GV, Ljubljana 2002). To
pomeni, da je v konkretnem primeru dolžnikoma še dopuščeno, da v tem
prvem izrednem ugovoru, vloženem po uveljavitvi spremenjene določbe
56. člena ZIZ, navajata tudi razloge, ki bi jih sicer lahko
uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V morebitnem
naslednjem ugovoru po izteku roka, pa ju bo prekluzija že vezala.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi delne napačne uporabe določbe 56.
člena ZIZ, ni opredeljevalo do vsebine ugovornih navedb, je
pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo
in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek
365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O ugovoru bo moralo sodišče
prve stopnje vsebinsko odločiti.
Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.