Appeal dismissed: Debt objector failed to propose evidence for termination of contract in enforcement objection.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnikovo sredstvo, ki je namenjeno

podajanju pravnorelevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov,

katerega ne more nadomestiti narok v smislu 29. člena oz. 2. odstavka

58. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da je dolžnik svoj ugovor

jasno obrazložil. K obrazložitvi prejema obračuna 166 je priložen

obračun 166, iz katerega izhaja tudi datum tega obračuna in je od tu

mogoče ugotoviti, da je bil posredovan. Dolžnik pa svojega dopisa ne

more z ničemer dokazati, saj z njim več ne razpolaga, temveč lahko to

le zatrjuje. Dolžnik pa jasno navaja, kdaj je prejel opomin in kdaj

je odgovoril, kar dokazuje s priloženo fotokopijo opomina in

potrdilom o priporočeni pošiljki. Z odgovorom na opomin je dolžnik

upniku ponovno obrazložil situacijo in navedel, da je pripravljen

poravnati polovico stroškov, saj ni želel nadaljnjih nesoglasij.

Dolžnik meni, da je navedel vsa dokazila, s katerimi je razpolagal. O

poglobljenih vprašanjih dejanskega stanja, pa bi bilo potrebno

razpisati narok, na katerem bi se sporna vprašanja razčistila in

dorekla. Vsekakor pa je dolžnik navedel zadostno količino vsebinsko

smiselnih in utemeljenih dokazov, ter vsebinsko zadostno

obrazložitev, da sodišče predmetnega ugovora ne bi moglo zavrniti kot

neutemeljenega.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik bi svoj ugovor v konkretnem primeru ustrezno obrazložil tako,

da bi navedel ne le pravno relevantne trditve o tem, da med njim in

upnikom glede spornega blaga ni več obstajalo pogodbeno razmerje,

temveč bi moral za takšne trditve predlagati tudi takšne dokaze, ki

bi te trditve tudi izkazovale oziroma, s katerimi bi v nadaljnjem

pravdnem postopku lahko z njimi ustrezno dokazal svoje trditve. Zgolj

njegov dopis, s katerim naj bi upnika pozval, naj vzame nazaj

dobavljeno blago, ne more dokazovati, da je pogodbeno razmerje med

upnikom in dolžnikom res prenehalo. Takšen dokaz bi lahko na primer

predstavljala pisna pogodba, iz katere bi izhajalo, da v času dobave

spornega blaga pogodbenega razmerja med njima ni več bilo, oziroma

priče, ki bi potrdile ustrezen ustni pogodbeni dogovor, ki bi

izključeval upravičenost upnika, da za dobavljeno blago terja plačilo

od dolžnika, skratka nek objektiven dokaz, ki bi izkazoval že

prenehanje pogodbenega dogovora v času dobave spornega blaga. Zato

tudi fotokopija poštnega potrdila o oddani pošiljki, s katerim

dolžnik tudi v pritožbi zatrjuje obstoj svojega dopisa upniku, ne

more predstavljati relevantnega dokaznega sredstva ob neobstoju

drugih ustreznih dokaznih sredstvih v zgoraj navedenih smereh. Opomin

in obračun, katera dolžnik tudi še omenja v pritožbi, predstavljata

zgolj upnikovi listini, ki v dolžnikovo breme izkazujeta upnikovo

zahtevo za plačilo terjatve, nastale na podlagi pogodbenega razmerja.

Ob povedanem je ugotovitev prvostopnega sodišča, da dolžnik ni

predložil nobenega ustreznega dokaza (niti ni predlagal svojega

zaslišanja), s katerim bi lahko utemeljil svoje ugovorne trditve,

pravilna. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom

53. člena ZIZ pa mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora

dolžnik ne le navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, temveč

predlagati tudi dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. K

pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče še dodaja, da je upoštevaje

zakonsko ureditev, ki izhaja iz cit. določb, prav ugovor namenjen

podajanju pravnorelevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov,

torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika,

ki nasprotuje upnikovi terjatvi, katerega ne more nadomestiti narok,

ki ga lahko izvršilno sodišče sicer tudi razpiše po potrebi v smislu

29. člena ZIZ in 2. odstavka 58. člena ZIZ, vendar je takšen narok

dokazno omejen in lahko namenjen le razčiščevanju tistih spornih

vprašanj in izvajanju tistih dokazov, ki jih je dolžnik pravočasno

navedel oziroma predlagal v ugovoru v takšni meri, da je zadostil

navedeni zakonski zahtevi po obrazloženosti ugovora. Izvršilno

sodišče pa mora najprej že na podlagi vsebine ugovora oceniti ali je

dolžnik vsaj na stopnji verjetnosti tudi dokazno izkazal resničnost

svojih pravno relevantnih trditev, torej ali napravljena prognoza

izvršilnega sodišča izkazuje dolžnikove možnosti, da uveljavi tudi

resničnost svojih trditev. Opisanega zakonskega bremena pa dolžnik

ob povedanem v ugovoru ni zmogel in je sodišče prve stopnje njegov

ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Ker sodišče druge stopnje tudi tu ni ugotovilo kakšnih

materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in

potrditi tudi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v

zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).