Court dismisses appeal; avalist liable for same debt as principal debtor despite bill's abstract nature.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Menično poroštvo ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, vendar

pa je v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZM avalist odgovoren prav

tako, kakor tisti, za katerega je porok. Navedeno pomeni, da avalist

načeloma odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot

tisti, za katerega je porok (honorat). Obseg ugovorov, ki jih ima

avalist zoper imetnika menice, je zaradi narave njegove obveznosti

resda omejen, vendar pa lahko med drugim (uspešno) ugovarja, če

honorat svojo obveznost plača, da odmeno ad solutum, če mu je dolg

oproščen ali če je njegova obveznost pobotana.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr.

št. I 2004/00456 z dne 5.10.2004 razveljavilo v delu, s katerim je

dovoljena izvršba (to je v 2. točki izreka) in določilo, da bo o

zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred

Okrajnim sodiščem v Škofji Loki.

Zoper ta sklep se v delu, ki se nanaša na drugo dolžnico, pritožuje

upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne

uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi glede druge dolžnice in v tem

delu potrdi sklep o izvršbi. V pritožbi navaja, da je bil predlog za

izvršbo vložen na podlagi lastne trasirane menice in sicer zoper

prvega dolžnika kot izdajatelja menice oziroma trasanta in zoper

drugo dolžnico kot avalistko. Ker imata dolžnika različen pravni

položaj, so različni tudi razlogi, iz katerih se dolžnika lahko

upirata zahtevku. V razmerju med trasantom in remitentom se lahko

uveljavljajo tudi ugovori, ki se nanašajo na temeljni pravni posel,

iz katerega izhaja menica, ne glede na njeno abstraktno naravo. V

konkretnem primeru pa sta v razmerju trasant in remitent zgolj upnik

in prvi dolžnik. To pomeni, da lahko tovrstne ugovore uveljavlja le

prvi dolžnik, ne pa tudi druga dolžnica. Obveznost druge dolžnice kot

avalistke temelji na njeni samostojni in abstraktni zavezi, ki izhaja

neposredno iz menice, zato bi lahko uveljavljala le ugovore po

meničnem pravu. Oba dolžnika pa se zahtevku upirata s sklicevanjem na

določbo 1027. člena OZ, po katerem je porok prost svojih obveznosti,

če upnik opusti ukrepe zavarovanja. Opustitev ukrepov zavarovanja pa

dolžnika vidita v tem, da upnik ni prijavil terjatve v stečajni

postopek zoper glavnega dolžnika. Vse navedbe iz ugovora se torej

nanašajo izključno na temeljni posel, zato se druga dolžnica kot

avalistka nanje ne more sklicevati. Ker torej druga dolžnica ni

navedla nikakršnih ugovorov meničnopravne narave, ki bi glede nje

opravičevali izdajo izpodbijanega sklepa, je ugovor druge dolžnice

potrebno šteti za neobrazloženega v smislu 53. člena Zakona o izvršbi

in zavarovanju (V nadaljevanju ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Druga dolžnica v obravnavanem primeru nastopa kot menični porok

oziroma avalist v smislu 29. člena Zakona o menici (v nadaljevanju

ZM). Menično poroštvo resda ustvarja abstraktno in samostojno

obveznost, kot pravilno poudarja pritožba, vendar pa je v skladu s 1.

odstavkom 31. člena ZM avalist odgovoren prav tako, kakor tisti, za

katerega je porok. Navedeno pomeni, da avalist načeloma odgovarja za

obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je

porok (honorat). Obseg ugovorov, ki jih ima avalist zoper imetnika

menice, je zaradi narave njegove obveznosti resda omejen, vendar pa

lahko med drugim (uspešno) ugovarja, če honorat svojo obveznost

plača, da odmeno ad solutum, če mu je dolg oproščen ali če je njegova

obveznost pobotana. Glede na navedeno pritožbenim trditvam, da je

obveznost druge dolžnice zaradi abstraktnosti in samostojnosti povsem

neodvisna od obstoja obveznosti prvega dolžnika, ni mogoče pritrditi.

Ugovori, ki jih je v obravnavanem primeru uveljavljal prvi dolžnik

(kot posledico opustitve prijave upnikove terjatve v stečajnem

postopku), bi ob upoštevanju zgoraj navedenega lahko pod določenimi

pogoji vplivali tudi na obseg obveznosti druge dolžnice. Dejstva,

navedena v ugovoru, so zato pravnorelevantna v odnosu do obeh

dolžnikov. Pritožbene trditve, da je ugovor druge dolžnice potrebno

šteti kot neobrazložen v smislu 2. odstavka 53. člena ZIZ, so iz

navedenih razlogov neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje, da

sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi v celoti, pa pravilna.

Vprašanje, ali so in v kakšnem obsegu so ugovori dolžnikov tudi

utemeljeni, pa se bo obravnavalo v pravdnem postopku.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba,

kot tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti v skladu z 2.

odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku

- v nadaljevanju ZPP in 15. členom ZIZ, je pritožbo upnika zavrnilo

kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (to je glede druge dolžnice)

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165.

člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi

pritožbe.